Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Pravijo, da ima Lindsey Vonn nadčloveško vztrajnost. In da je Peter Prevc kakor ptica, ki leti, kolikor daleč je sploh mogoče. Za Tino Maze trdijo, da je smučarka z neverjetno disciplino in jeklenimi živci. Vse to je zagotovo res in vse to je mogoče dokazati onkraj vsakega razumnega dvoma. Dokazovanje sicer ni potrebno, ker omenjeni športniki vedno znova dokazujejo s svojimi dosežki, da je zapisano resnica, je pa pomembna sama logika dokazovanja, ki ne velja le za športnike, temveč velja tudi za politike, pri čemer ni pomembno, ali se tega zavedajo ali ne. Kaj to pomeni?

Pomeni tole. Če hoče Peter Prevc zmagati v Planici, mora najprej dolga leta trdo trenirati. Trenirati mora po pravilih, ki jih prepoznava in razlaga znanost. Nobena zadeva ni prepuščena mnenjem ali naključjem. Zadaj je torej znanost, ki jo mora Peter Prevc upoštevati, če hoče biti prvi. Ko jo tako dolga leta upošteva in se ji podreja, se končno nekega jutra poda na vrh skakalnice. Pred očmi množice ljudi in sodnikov poleti v dolino. In zmaga. Zasluženo. Bravo, Peter! Sedaj pa poglejmo, kaj ima to skupnega z delovanjem slovenskih politikov in bankirjev.

V Sloveniji se, prav nasprotno, z lahkoto zgodi, da je nekdo direktor podjetja ali družbe, kot se ljubkovalno reče. Potem na primer daleč od oči javnosti zapravi za opremo svoje dnevne sobe nekaj tisočakov javnega denarja, odpelje za veliko tisočakov taistega javnega denarja svojo družino na počitnice v Dubaj in je še naprej direktor, kot da se ni zgodilo čisto nič. Potem nekdo vendarle odkrije, da je veliko javnega denarja odteklo neznano kam. Sum pade na direktorja. Ta natančno ve, kaj se je zgodilo, saj tudi mora vedeti, drugače ne more biti direktor. Recimo, da ima slabo vest in odstopi; ni nujno, da jo ima, a včasih jo vendarle premore. Kmalu po tem pripetljaju mu minister, ki sicer prisega na etiko, vrednote, moralo in vse drugo, ponudi ministrski stolček. Vzorec je zelo preprost in se v tej deželi nenehno šaljivo ponavlja, kot je pripomnila moja soseda.

Peter Prevc nastopa pred javnostjo in vselej je vse kot na dlani. Če ne skoči dovolj daleč, pač ne zmaga, če skoči dovolj daleč, se povzpne na stopničke; tu ni nobene politične zarote, nobenih stricev iz ozadja, nobene mafije in nobene kapitalistične tovarišije. V politiki je bistveno drugače. Zazija prepad, ki ga najverjetneje ni mogoče premostiti. Pomislite le na inteligenco, kognitivne zmožnosti, sposobnosti, veščine, spretnosti teh, ki pogreznjeni v udobje visokih plač in elitnega življenja navadnim smrtnikom vsem na očeh pripovedujejo, naj zategujejo pas in upajo na lepše čase.

V tej perspektivi se človek počuti, kot bi bil duševno zaostal, kajti že površno branje Marxovega Kapitala mu pove, da je kapitalizem možen le, če se kapital nenehno premika. Dobrodošlo je torej vsako gibanje kapitala, kajti kapitalizem ne more obstajati brez njegovega akumuliranja in koncentriranja. Po domače povedano: v kapitalizmu mora biti zvečer kapitala tam, kjer sicer že je, še več. Privatni lastniki kapitala ga morajo imeti več, kot ga imajo zjutraj, zato ga morajo nenehno nekam vlagati.

Sedaj je menda jasno, kako neverjetno naivni so ljudje, ki verjamejo, da bo upanje na lepšo prihodnost, skupaj z zategovanjem pasov, le-to tudi zares prineslo. Žalostno dejstvo pa je, da bo prihodnost zares lepša, le da ne bo lepša zanje, temveč bo lepša za privatne lastnike kapitala.

Marx je torej zelo jasen in zelo natančen, saj gre za znanost. Denar je treba nenehno zapravljati in vlagati, da bi ga tisti, ki ga imajo, imeli še več. Res pa je tudi tole: lastniki denarja in kapitala ne morejo absolutno natančno vedeti, kam vlagati denar, da ga bodo imeli še več. Tudi sami v zadnji instanci upajo, da se jim bo vlaganje na koncu splačalo. Nikjer ne piše, da na primer vlaganje v drugi železniški tir pomeni tako investicijo, zaradi katere bo imel vlagatelj čez toliko in toliko let več, kot ima danes. In hotel s petimi zvezdicami, ki ga nameravajo postaviti v središču Ljubljane, lahko prinese dobiček, lahko pa ga tudi ne prinese. Nič ni vgravirano v skalo.

Zaupanje v prihodnost, izraz radi uporabljajo ekonomisti, pa tudi politiki, stoji na trhlih nogah, kajti prihodnost bo lahko približno taka, kot je sedanjost, ni pa nujno, da bo.

Prav zato je treba nadzorovati ljudi in jih prek medijev nagovarjati, naj se v prihodnosti obnašajo približno tako, kot se danes, kajti prihodnost ni odvisna le od podnebnih sprememb, ki bodo izjemno drage, temveč tudi od ljudi, od njihovega razmišljanja in njihovega delovanja. Jasno je tudi, da svobodni ljudje ne smejo misliti, saj bi bila lahko zaradi tega prihodnost drugačna, kot predlagajo preroki Kapitala.

Realnost najbolj natančno razlaga znanost. Zelo natančno razlaga mehanizme in pojasnjuje, zakaj se nekaj dogaja. In prav znanost lahko pove, kaj narediti, da se bo nekaj dogajalo še naprej; lahko tudi pove, kaj narediti, da se nekaj ne bo več dogajalo. Preprosto: če poznate vzroke, poznate tudi posledice, če vplivate na prve, vplivate tudi na druge. Peter Prevc natanko ve, o čem govorim, pa Tina Maze in Lindsey Vonn tudi.

V Sloveniji boste zaman čakali, da vam bodo ekonomisti ali politiki razložili, zakaj smo se znašli v dolgi depresiji. V resnici vam ne bodo razložili, ker ne poznajo vzrokov, saj ne berejo Marxa. In ker ne berejo Marxa, ne morejo pojasniti depresije, to pa obenem pomeni, da ne vedo, kako jo pozdraviti. Nič čudnega, da večkrat rečejo, da se je kratko malo zgodila, včasih pa celo dodajo, da se sploh ne bi smela.

Ponujanje opisov, domnev in mnenj seveda še ničesar ne pojasni. Če rečete, da smo v dolgi depresiji zaradi pomanjkanja vrednot, še niste ničesar dokazali. Dokazati bi morali, da je pomanjkanje vrednot empirično dejstvo, da ljudje dejansko nimajo vrednot in da tako pomanjkanje povzroča kapitalistične krize. Zlasti pa morate povedati, katere vrednote naj bi umanjkale, potem pa dokazati, da jih ljudje zares nimajo.

Res je, da nekateri ljudje nimajo vrednot, kot sta poštenje ali resnicoljubnost, toda to še ne pomeni, da jih nimajo vsi ljudje.

Dokler torej ne dokažete vzročno-posledične zveze, ne morete povedati, kaj bo odpravilo dolgo depresijo. Če v taki situaciji dajete gigantske količine bogatim, bankirjem in drugim lastnikom Kapitala, niste storili ničesar drugega kot to, kar sem opisal zgoraj: bogati bodo imeli več, kot imajo. Bo zaradi tega kapitalizem kaj prijaznejši in boljši? Seveda ne bo, saj je njegov temeljni princip, da imajo bogati še več, revni pa še manj. Torej ste naredili natanko to, kar kapitalizem ves čas počne – ter zahaja v krize in dolge depresije. Namesto zdravila ste torej predpisali še več bolezni, ljudem pa naročili, naj čakajo, da bo vse raslo.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži