Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Zadnjič smo videli posnetke smoga nad Parizom. Oblasti so nemudoma ukrepale in sprejele odredbo, ki jo je nekoč uvedla tudi rajnka totalitarna Juga: par/nepar. Lahko si oddahnemo, kajti zrak bo vse bolj čist. Ali pa preberemo kako dobro knjigo o tem, da zrak ne bo bolj čist in da nas čakajo katastrofe, ki si jih niti ne predstavljamo. Temperatura površinske oceanske vode ob severovzhodni obali ZDA je bila 14. marca letos 20.9 stopinj Celzija, to vodo pa močni tokovi nosijo naravnost proti Grenlandiji in Arktiki; za primerjavo: v Portorožu je trenutna temperatura morja 11 stopinj Celzija.

Že pred petimi leti je izšla knjiga z naslovom Requiem for A Species: Why We Resist the Truth About Climate Change, pod katero se je podpisal Clive Hamilton. Njegovi argumenti so danes še bolj aktualni, kot so bili takrat, ker je stanje še slabše, kot je bilo, kajti blagovnega fetišizma je več, kot ga je bilo kadarkoli, ogljikovega dioksida še nikoli v zgodovini človeštva ni bilo v zraku toliko, kot ga je danes, metana je katastrofalno veliko ne le v zraku, temveč tudi v talečem se permafrostu, kar pomeni, da bo kmalu v ozračju, ljudje so vse bolj to, kar imenujemo the consumer self, zanikanje podnebnih sprememb je gigantsko, narava je vse bolj le še predmet povsem zblojenega izkoriščanja, temperatura ozračja, oceanov in zemlje raste.

Politiki in preroki Kapitala pa nas mirijo, češ da bo vse raslo. Ta svet je definitivno nor in to je mogoče dokazati s številkami, čeprav je vprašanje, koliko je sploh še ljudi, ki jih je mogoče v kaj prepričati, kajti cinizem je preprosto povsod.

Vse bo torej raslo. Naraščala bo predvsem povprečna temperatura ozračja, tal in oceanov. In ker so to kaotični sistemi, se bo nenadoma, v zelo kratkem času, ki lahko pomeni zgolj nekaj let, ne desetletij, zgodil prehod, zaradi katerega bo človeštvo začelo brezkompromisno bitko za preživetje. Čisto mogoče je, da bo že letos proti koncu poletja Arktika povsem brez ledu. Ocean bo vsrkal velikansko količino toplotne energije, ki bi se sicer zaradi ledu odbila nazaj v vesolje. Prizadeta bo Sibirija, prizadeta bo Grenlandija, metana bo v zraku, kolikor hočete, infrardeče svetlobe pa tudi.

Obenem bodo rasla gigantska gospodarstva, kakršna so kitajsko, indijsko in brazilsko; o ameriškem, evropskem in japonskem sedaj niti ne govorim. In vsa ta gospodarstva poganja in bo še naprej poganjala – nafta. Torej bo naraščala tudi poraba nafte. V ozračju zato ne bo manj ogljikovega dioksida, kot nas prepričujejo piarovci, temveč ga bo več, bistveno več. V resnici bo vse katastrofalno raslo.

Več kot očitno je, da so spremembe podnebja tesno vzročno-posledično povezane z rastjo gospodarstev. Situacija je torej taka: politiki trdijo, da mora vse rasti; ekonomisti trdijo, da mora vse rasti; gospodarstveniki trdijo, da mora vse rasti; korporacije trdijo, da mora vse rasti; znanstveniki trdijo, da bo rasla količina nevarnih plinov v ozračju, da se bo segrevala zemlja, da se bodo segrevali oceani. Vtis je, da bomo vsi srečni, če bo res vse raslo.

Obstaja magija rasti. Pa pravijo, da so primitivna ljudstva tam nekje. Ne, mi smo primitivni.

V resnici nihče ne bo srečen. Trenutno Parižani niso niti malo srečni, ker se ne morejo vsak dan voziti z avtomobili po Parizu. Sreča resnično nima nobene zveze z rastjo vsega. Prebivalci Kalifornije trenutno niso niti najmanj srečni, saj traja tam suša že četrto zaporedno leto, država pa sodi med največje pridelovalke sadja in zelenjave na svetu. Prebivalci Maldivov in otočja Tuvalu niso niti najmanj srečni, saj njihove vlade načrtujejo preselitev kar vseh prebivalcev, ker jih zalivajo naraščajoče oceanske vode. Prebivalci Avstralije niso niti malo srečni zaradi suš, požarov in ozonske luknje. Ljudje v Pakistanu in Indiji niso niti malo srečni zaradi izginjanja himalajskih ledenikov, ki pomenijo svežo pitno vodo. Prebivalci otočja Vanuatu niso bili pred kratkim niti malo srečni, ko je čez njihovo domovino veter divjal s hitrostjo 340 kilometrov na uro. Številne živalske in rastlinske vrste niso niti najmanj srečne, saj jim grozi množično izumiranje.

Magičnemu in vraževernemu razmišljanju se pridružuje bizarno: uničevanje okolja je namreč dobro za biznis, saj podjetja nenehno vlagajo v njegovo reševanje; suše so dobre za biznis, ker imajo podjetja za vrtanje vodnjakov polne roke dela; vojne so dobre za biznis, saj je treba izdelovati puške in tanke in rakete kot po tekočem traku; taljenje ledu na Grenlandiji je dobro za biznis, saj je pod ledom veliko mineralov; taljenje ledu na Arktiki je dobro za biznis, saj je na dnu oceana veliko nafte in zemeljskega plina. Rast BDP-ja pogosto ravno nima nobene neposredne zveze z rastjo blagostanja prebivalcev, temveč ima neposredno negativno zvezo.

Hamilton ima prav: v kapitalizmu je vse preveč ljudi obsedenih z navidezno magičnimi močmi gospodarske rasti, zaradi katere trpijo milijoni in še bolj bodo. V resnici lahko govorimo o vraževerju in magiji, ki je tako rekoč v celoti odvisna od zmožnosti ljudi za slepo zaupanje in vero v preroke Kapitala. Toda ta pot vodi v samouničenje.

Potrošništvo je namreč po definiciji zapravljanje denarja, časa in vsega drugega. Je prekomerno razmetavanje energije in pomeni neskončno kopičenje dobičkov v rokah elit, je razuzdano, potratno, svetoskrunsko in izprijeno delovanje. Danes zato ni nenavadno, če ima družina v stanovanju tri ali štiri televizorje oziroma tri ali štiri računalnike, da lahko vsak član družine gleda svoj film. Še boljši primer razmetavanja je ta, ki ga navaja Hamilton: zlati lističi, ki jih pogoltnete skupaj s kapsulo, da se kasneje vaš drek sveti. Morda je to celo najboljši primer, ki ponazarja samo bistvo kapitalizma: drek je zlato in zlato je drek.

Alternativa je ena sama in to bi moralo biti popolnoma jasno vsem: egalitarnost, solidarnost, bratstvo. Ali rečeno drugače: empatija, sočutje, blagost. Najvišje vrednote so absolutno jasne. Spinoza v Etiki piše: pogum je povezan z umerjenostjo, zmernostjo, preudarnostjo in s treznostjo, radodarnost, velikodušnost in darežljivost pa so povezane s skromnostjo, z milino in milostjo.

Če je sploh še čas; Hamilton dokazuje, da ga ni.

Trenutno gledam serijo The Walking Dead. Ne po naključju.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži