Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Ko govorim o žalosti, govorim o odprtosti. Govorim o lastni odprtosti. In ko govorim o odprtosti, mislim na spremembo, zaradi katere svet ne bo nikoli več enak; sem singularnost, sprememba, ki ni kapitalistična. In ta teden bodo ljudje veliko govorili o Jezusu. V resnici ga večina še danes ne razume. Bil je namreč monstrum. Sočasno berem knjigo z naslovom The Examined Life: How We Lose and Find Ourselves; spisal jo je psihoanalitik Stephen Grosz.

Osnovna avtorjeva zamisel je sorazmerno preprosta in skoraj naivna: človek lahko izgubi samega sebe, lahko pa se tudi najde. Ne, ne mislim na kako iskanje pravega jaza ali kaj podobnega, s čimer služijo ogromne denarce sodobni manipulatorji s človeškimi dušami. Mislim na to, da lahko človek ustvari, kreira samega sebe na nov, zares drugačen način in izstopi iz začaranega kroga, v katerem se vrti vse svoje življenje. Mislim tudi na to, kar je utelešal Jezus, ki je bil monstrum.

Utelešal je nekaj, česar večina ljudi ne prenese, ker razume monstruoznost na neustrezen način, kar pomeni, da se Jezusa in njegovega delovanja v resnici boji. Natanko zaradi bojazni ga tudi ne razume in ga ne zna misliti.

Tradicionalno so ljudje hlapci, kar pomeni, da so najprej vzgojeni za hlapce, saj ti ne padejo z neba. Pripadniki elite so kajpak gospodarji. In hlapci se vedno znova obračajo nanje z željo, naj jim povedo, kako živeti. Elitni ljudje so zadovoljni, da so lahko gospodarji, zato hlapcem tudi z veseljem ponujajo odgovore. Pri tem se sklicujejo na vednost, hlapci pa jim verjamejo. Gospodarji torej vedo, hlapci pa verjamejo.

A od nekod se vzame histeričarka, ki zadevo zelo zaplete. Hvala bogu.

Histeričarki namreč dol visi za gospodarje, saj ve, da zgolj blefirajo in računajo na naivnost hlapcev. V resnici namreč nimajo pojma.

Histeričarka logiko gospodarja in hlapca mirno obrne.

Navadno je tako, da hlapec nikoli ne more do konca ugoditi gospodarju, ki terja od njega več in več in več. Gospodar po definiciji nikoli ni povsem zadovoljen z njim, zato ima rad izjave tipa še nekaj malega si pozabil narediti. In hlapec uboga, se trudi in trudi in trudi, obenem pa je večno nepotešen, nezadovoljen in nesrečen.

Hlapec torej vedno skuša ustreči, gospodar pa vselej nalaga in ukazuje; vse skupaj lahko traja neskončno dolgo.

V neoliberalnem svetu nalaga gospodar hlapcem uživanje, kar zadevo dodatno zaplete. Hlapci zaradi svoje naravnanosti do gospodarja skušajo uživati, ne vedo pa, da uživanje ni isto kot zadovoljstvo. Uživanje je nemogoče, kot je rekel Lacan, zato ga ni mogoče doseči, čeprav je mogoče uživati; zveni nekoliko paradoksno in tudi je paradoksno. Hlapci uživajo natanko v naporu, da bi uživali, zato so pripravljeni garati kot črna živina; v neoliberalizmu pridejo z dežja pod kap.

Histeričarka zastopa povsem drugačen odnos do sveta. Naslavlja se na gospodarja in mu sporoča, da nima pojma, da blefira. Od njega nekaj terja, saj je pogumna. Pogum je zelo pomemben.

Pomembno je, da hlapci nekaj terjajo od gospodarja, ne pa obratno. Toda pri tem moramo biti skrajno previdni in natančni. Hlapci namreč navadno terjajo od gospodarja vednost oziroma to, da bo nekaj terjal od njih. Najslabši je zato tisti znameniti vzklik, ki ga poznajo vsi hlapci: naj nekdo udari po mizi in naredi red. To je hlapčevska želja po gospodarju, ki udari po mizi in hlapci so srečni.

Hlapci torej terjajo od gospodarja, naj bo gospodar, da bodo oni lahko hlapci. In vsak dober gospodar jim seveda z veseljem ustreže.

Histeričarka prav nasprotno terja od gospodarja, naj ji pove, kdo je, kakšna je njena resnična identiteta. Gospodar ne more odgovoriti na vprašanje, saj je identiteta kot multipliciteta ali mnoštvo nedoločljiva, zato se znajde v nemogočem položaju, v katerem mu vsa vednost, na katero se sicer sklicuje, ne more pomagati.

Tak je prvi aksiom anarhizma: gospodar ne more definirati niti sebe niti hlapca, kar pomeni, da je neveden in ga morajo hlapci obravnavati kot takega.

Sedaj se odpre novo polje, ponudi se nova priložnost. Badiou pravi takole: resnica terja od ljudi proizvodnjo vednosti. Resnica je pravi gospodar, ne pa ta ali oni človek.

Kljub temu je imel Jezus prav, ko je rekel, da je resnica, ki je sicer singularna.

Ta ali oni empirični človek se lahko le podreja. Obstajata dve temeljni možnosti podrejanja. Prva možnost je tale. Človek se kot hlapec podreja gospodarju in od njega terja vednost, kako živeti. Druga možnost. Človek se kot subjekt podreja resnici in njeni zahtevi, da (sam) proizvaja vednost.

Danes je gotovo ključno tole vprašanje: kako razločiti resnico od mnenj, ki jih je kot listja in trave? Kako torej misliti demokracijo, ki je možna le v odnosu do resnice, ne pa v odnosu do mnenj in njihove tiranije?

Hlapci so danes tiranski, saj zagovarjajo mnenja, da bi ustregli gospodarju. Vse to seveda nima nobene resne zveze z demokracijo, je pa zelo povezano z delovanjem Kapitala.

Demokracijo namreč lahko mislimo le tako, da razumemo naravo občestvenega življenja in njegov nujni odnos do imanentne resnice kolektivnega življenja ljudi. Rečeno po domače: demokracija je izraz za zmožnost ljudi, celo posameznikov, da kadarkoli artikulirajo resnico kolektivnega življenja in da njihovo razmišljanje, njihove ideje, zagrabijo vse ljudi.

Drugi aksiom anarhizma je tale: misel lahko zagrabi kolektivno eksistenco ljudi. Ne gre le za to, da vpliva nanjo, temveč gre za to, da jo zgrabi in preobrazi. Filozofija jamči za to, poudarja Badiou; ne jamči matematika in ne jamči naravoslovje.

Situacija je sedaj jasna. Dokler gospodarji ponujajo hlapcem vednost, ni demokracije, ker ta preprosto ni možna, kajti hlapci so bodisi zadovoljni s svojimi gospodarji ali pa se jih bojijo, in so preprosto tiho. Ko govorimo o demokraciji, govorimo o anarhizmu: gospodarji so postavljeni v vlogo tistih, ki morajo zagovarjati pred hlapci svoje delovanje.

O anarhizmu in demokraciji v resnici še dolgo ne bomo mogli govoriti, kajti večina ljudi je kot tisti pacient, o katerem spregovori Stephen Grosz: rad bi se spremenil, toda ne bi se spremenil, če to pomeni spreminjanje.

Ljudje so zato v neoliberalnem svetu hlapci oziroma srečni sužnji, saj se svet spreminja, da se njim ni treba. In Stephen Grosz ima zopet prav: spreminjanje vselej nujno pomeni izgubo. Če hočemo nekaj novega, se moramo nečemu staremu preprosto odpovedati.

V resnici živimo v norem svetu, v katerem bi imeli radi ljudje, podrejeni kapitalistični logiki spreminjanja vsega, Vse. Cena za tako noro vedenje bo ogromna.

Latinska beseda monstrum pomeni dvoje: čudežno znamenje in pošast.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži