Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Poglejmo resnici v oči. Ko hodi Jezus Kristus okoli Galilejskega jezera s svojimi učenci, številni ljudje zgolj na podlagi pripovedovanja drugih ljudi vedo, da zares obstaja in da je upornik. Večina nima pojma, kaj se dogaja, kdo je Jezus, kaj dela, o čem govori in kaj bi rad.

Podobno danes večina ljudi ne ve, kako deluje kapitalizem in kaj to sploh je, čeprav vsak dan na svoji koži prenaša učinke njegovega delovanja. Prav tako ne vedo, zakaj kapitalistične krize in zakaj morajo prav oni plačevati visoko ceno za njihovo reševanje. Zelo malo je tudi verjetno, da bo kdo prebral tole knjigo: Andrew Kliman, The failure of capitalist production.

Ni nujno, da srečate Jezusa v živo in se na svoje oči prepričate, da obstaja, kot se je moral prepričati Tomaž. To ni nujno, kajti človek kot simbolno bitje pogosto v svojem življenju natanko ve, kaj je resnica in kdo je na njeni strani. Ljudje so seveda šibki, zato mnogi ne sledijo temu, ki vztraja v resnici, čeprav vsaj intuitivno vedo, da ima prav.

Po drugi strani pa je enako res, da mu pogosto verjamejo. Doma, za štirimi stenami, so na njegovi strani, ker so na varnem. V javnosti se raje potuhnejo, ker se preprosto bojijo posledic lastnega razmišljanja in govorjenja. Navzven se zato vedejo, kot da se zadeve na tem svetu dogajajo same od sebe, ali pa so pripravljeni verjeti ribičem ljudskih duš, ki jim na primer gostobesedno ob vsaki priložnosti razlagajo, da krize v kapitalizmu povzročajo pomanjkanje vrednot, pohlep ljudi in dejstvo, da zapravijo več, kot ustvarijo, kar seveda pomeni, da je z njimi nekaj narobe. Z njimi, ne pa s kapitalizmom!

Ali drugače: ljudje se vedejo, kot da hočejo izključiti resnične vzročne dejavnike, s katerimi je mogoče produktivno pojasnjevati svet, zato sprejemajo naloženo krivdo. Namesto da bi premislili vse mogoče dejavnike, zagovarjajo enega samega, pa še tega ne poznajo dobro. Tako na primer vsake toliko časa preprosto bleknejo, da imajo ljudje, torej oni sami, premalo vrednot. Kot bi bilo to vse, kar je treba povedati o delovanju kapitalizma kot sistema.

Kaj pomeni danes vztrajati v resnici? Pomeni vztrajati pri nečem, kar je resnično moteče za vsakega zastopnika kapitalizma. Vsem nam, ki smo otroci socializma, je namreč jasno, da nikoli ni obstajal socializem, da je vselej obstajal le kapitalizem, ki je imel prijazen obraz in je imela roko nad njim država. Obenem pa nam je tudi jasno, da je sodobni kapitalizem plenilski sistem, proti kateremu je bil jugoslovanski državni kapitalizem nezreli vajenec.

Morda je danes eno najbolj travmatičnih spoznanj o svetu, v katerem živimo, tole: kapitalizem je predatorski sistem, ki dela v korist enega samega odstotka ljudi, vsi drugi pa so njegove žrtve, iz katerih sesa kri kot pijavka. Kdor upa opozarjati na to žalostno dejstvo, tvega izobčenje, čeprav zastopa resnico, v katero verjamejo tudi drugi ljudje, ki sicer po malem prisegajo na vrednote in celo ugotavljajo, da jih odločno primanjkuje.

Enak princip opažamo na vsakem koraku. Slovenska vlada se uklanja Bruslju, češ da bi bilo vsako upiranje katastrofalno za državljane, gospodarsko rast, banke, finančno stabilnost in vse drugo. Oblastniki so torej pripravljeni udinjati se kapitalizmu, da sicer slabe razmere na tem svetu ne bi postale še slabše, čeprav obenem vedo, da postajajo slabše natanko zato, ker ubogajo in se uklanjajo.

Na svetu je veliko podrejanja in ubogljivosti in malo vednosti o tem žalostnem dejstvu.

Na delu je natanko logika mita: skoraj nihče ne verjame vanj, toda skoraj vsi si ga delijo med seboj in pripovedujejo o njem vse najboljše in najlepše. Mit deluje, ker ga preprosto nihče ne postavi pod vprašaj. Pripovedovanje ima empirične učinke, pa čeprav se zdi, da si ljudje zgolj izmenjujejo besede.

Logika je torej preprosta: zmanjšati moramo demokracijo, da ne bomo vznemirjali finančnih trgov; omejevati moramo demokratične pravice ljudi, da se kapitalizem ne bo sfižil; ljudem moramo jemati, kar imajo, da jim bo kasneje bolje.

Take načine razmišljanja moramo ostro zavrniti kot reakcionarne, kar taki tudi so. Univerzalna ideja egalitarnosti, ki ne bo nikoli umrla, saj je večna, taka pa je prav zato, ker je univerzalna, nam pove, da si ljudje vselej lahko povedo, kako bodo živeli. Če se torej skupaj odločijo za premagovanje ovir in težav, ki se pojavljajo v življenju, potem tudi skupaj gradijo zavest o prihodnosti.

Danes se dogaja ravno nasprotno. Pripadniki elit ponujajo ljudem idejo o lepši prihodnosti, ki pa ni univerzalna, saj je strogo zamejena in napisana na kožo natanko pripadnikom elit, ne pa na kožo ljudi.

Ljudje bi morali zavrniti tako razmišljanje, ker ni primerno univerzalni ideji egalitarnosti.

Tu vstopi Jezus. Ne šele tretji dan, ko vstane od mrtvih, ampak mnogo prej. Vstopi kot človek, ki zastopa neskončno, to pa je, kot bom pokazal v nadaljevanju, odločilno za vsako možno spreminjanje sveta.

Zadnje Michelangelovo delo Duomo Pietà me je presunilo. V njem je sam Michelangelo, ki podpira mrtvega Jezusa, snetega s križa. Zraven sta tudi Marija, Jezusova mati, in Marija Magdalena. Vsi štirje tvorijo celoto, zaradi katere se moram vedno znova obrniti k Giordanu Brunu, ki leta 1584 priobči razpravo o neskončnem vesolju in svetovih (De l'infinito universo et mondi).

Zaradi njegove razprave nič več ne obstaja en sam svet in vesolje postane dokončno neskončno. Bruno uvodoma še zapiše, da ga ne zanima množica in da v njej ne najde nobenega zadovoljstva. Najdem ga, piše, v neskončnem.

Ko zrem v neskončno, me ne morejo zanimati verige, ki jih nosijo ljudje s seboj, kot piše Bruno. Ne najdem v sebi želje, da bi se družil z njimi in se potapljal v duha, v katerem jih vleče navzdol, v pekel. Duše ljudi, ki tvorijo množico, so zastrupljene in bolne, v njihovem umu pa je letargija, ki prinaša smrt.

Navezujem se na besede Giordana Bruna, ki so danes enako žive, kot so bile pred štirimi stoletji in še nekaj. Prav v tem času pišem z Mitjem knjigo o renesansi in neskončnem vračanju, zato naj mi bo dovoljen še kratek ovinek k ideji renesanse.

Ko govorim o renesansi, ne govorim le o zgodovinskem obdobju, temveč govorim predvsem o naravi uma in duha, o naravi tega, kar imenuje Bruno radodarnost, širokogrudnost.

Prav širokogrudnost je način, kako se človek odpira neskončnemu in je zato zmožen razlagati svet tako, kot predlaga Bruno: z novo etiko in z novo filozofijo.

Mimogrede: 24. marca letos so na Antarktiki, kjer se počasi približuje zima, izmerili 17,5 stopinj Celzija! Nad ničlo, da ne bo kakega nesporazuma.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži