Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Minister Erjavec je te dni izjavil, da Slovenija nikakor ni odgovorna za posledice ameriškega bombardiranja Iraka, ki se je začelo pred več kot desetimi leti. Slovenija je bila tedaj sicer del koalicije voljnih, toda odgovorna nikakor ni. Seveda je, gospod Erjavec, kajti Slovenije dejstvo, da ni odvrgla nobene bombe na Irak, ne odrešuje, kajti odgovornost je vselej najprej in bistveno moralna, etična. Najprej je pomembno, s čim se človek strinja, s čim se ne strinja, kaj pove in česa ne pove. Na glas, seveda, saj je to menda že jasno. Če je bila torej Slovenija voljna, je to pomenilo, da se je podredila Ameriki, kar ni ravno samozavestno dejanje, na katerega bi bil državljan Slovenije ponosen, obenem pa se je strinjala z ameriškimi nebulozami o orožju za množično uničevanje, ki ga Irak dokazano ni imel, kar pomeni, da je pristala še na laž, kar zopet ni moralno dejanje. Torej je Slovenija dvakrat odgovorna.

Posledice bombardiranja Iraka so zares katastrofalne, do danes je v Iraku uradno in dokazano umrlo 211 000 ljudi, od tega približno 150 000 povem nedolžnih civilistov, toda najlaže je skomigniti z rameni in reči, da so za vse te smrti odgovorni drugi; v resnici je tako vedenje nemoralno skoz in skoz.

Gospod Erjavec s svojim izjavljanjem na žalost zastopa tipično slovensko držo v odnosu do velikih problemov tega sveta: veliko je žargona in novoreka, to pa je tudi vse. Slovenija je prek svojih zastopnikov najraje poslušna, tiha, ubogljiva – in za nič odgovorna. Najprej se prepriča, kaj bodo rekli veliki, nato pa se jim spretno priključi, da je videti, kot da izraža svoje mnenje. V resnici ga ne izraža, le preoblikuje ga tako, da bi bilo videti, kot da ga izraža. A ker ljudje vendarle niso slepi in neumni, si lahko mislijo, kako poniglave politike imajo za svoje oblastnike. Njihova poniglavost je še toliko večja, ko trdijo, da imajo ljudje premalo vrednot. V resnici to velja najprej zanje, saj lahko vsi vsak dan vidimo, da jih imajo bistveno premalo.

Taka je tudi sicer drža ubogljivega otroka: tiho se strinja z odraslimi, da ga ne bi kdo opazil in poklical na odgovornost, obenem pa se obnaša tako, da nikoli ni odgovoren. Tako vedenje je skrajno problematično, je egocentrično, nemoralno in neetično, obenem pa je lahko vsaj kratkoročno zelo koristno.

In na neki najbolj primitivni ravni kapitalističnega življenja gre vselej zgolj za koristi.

Dolgoročno pa tako vedenje ni niti koristno več, kajti kdor je ubogljiv, je igračka v rokah gospodarjev, ki delajo z njim, kar hočejo – prav zaradi njegove ubogljivosti, saj lahko računajo, da bo še naprej ubogljiv; kdor je ubogljiv, je pač ubogljiv vselej. O kakšnih koristih torej ni mogoče govoriti, saj ga samo izkoriščajo za svoje interese in potrebe.

Je pa res, da živijo ljudje, ki se dobesedno pustijo izkoriščati in v tem najdejo svojevrstni patološki užitek.

Erjavec tudi vztraja, da imperijev na tem svetu sploh ni in da je slovenska zunanja politika samostojna, neodvisna, avtonomna; ne reče, da je zrela, etična in pravična, kar je simptomatično. Vprašanje je, če je prebral tole knjigo: Alex Callinicos, Imperialism and Global Political Economy. Bilo bi koristno, če bi jo prebral, kajti priznani in mednarodno uveljavljeni avtor uvodoma zapiše: imperialism is back with a vengeance; knjiga je izšla leta 2009. In zapis ni njegovo mnenje, da se ne bi prehitro potolažili, ampak je resna znanstvena teza.

Na strani šest avtor dodaja: understanding imperialism requires close empirical study since it concerns a historical phenomenon (…) but it also demands theoretical reflection. Kratko malo ne verjamem, da ima gospod Erjavec voljo in čas, da bi se lotil enega ali drugega – empirične študije in teoretske refleksije torej. Kako si potem sploh upa izjaviti, da imperializma ni?

Njegovo izjavljanje je podobno izjavljanju človeka, ki trdi, da segrevanja planeta sploh ni, ker stoji januarja pri minus desetih stopinjah do kolen v snegu.

Minister je tudi prepričan, da je slovenska politika tesno prepletena s spoštovanjem človekovih pravic, toda kako lahko trdi kaj takega, če pa je sam kapitalizem utemeljen na nepravičnem izkoriščanju delovne sile in prisvajanju presežne vrednosti? Odgovor na vprašanje je pravzaprav na dlani, izhaja pa iz zgornjega zapisa: to lahko trdi natanko zaradi pomanjkanja poznavanja empirije in teoretskih refleksij.

A kako je potem sploh lahko minister?

Pomanjkanje enega in drugega ni koristno in je lahko zelo škodljivo, če se človek znajde v krogu načitanih ljudi in poznavalcev, potem pa blekne kako neumnost. Na primer: ne vem, če gospod Erjavec ve, koliko suženjske delovne sile je na primer samo v Pakistanu, če Bangladeša, Indije in Kitajske, ki so zemljepisno blizu te države, sploh ne omenjam. Ne vem, če ve, koliko otrok, starih tudi manj kot deset let, dela cele dneve pod nemogočimi pogoji, da bi odplačali dolgove svojih družin. In ne vem, kaj si o tem misli, ko večerja s pakistanskim zunanjim ministrom.

Od gospoda Erjavca še enkrat nisem slišal, da je Slovenija odločno proti suženjskemu delu otrok v Pakistanu in drugih državah. Nisem še prebral enega samega zapisa, pod katerim bi bil podpisan in v katerem bi analiziral vzroke za suženjsko delo otrok. Gospod je sicer za varovanje človekovih pravic, ker je za to tako ali tako vsak kolikor toliko normalen človek, zanima pa me, kako jih namerava varovati tudi v praksi, ne zgolj v besedah.

Eno se besede, drugo je praksa. Tudi govorjenje je praksa, seveda, zato se velja še naprej zadrževati pri besedah, ki jih uporablja gospod Erjavec, saj z njimi skrbi za zelo natančno določeno prakso, v katero so ujeti vsi slovenski politiki.

Erjavec se še slabše kot pri odnosu do suženjstva odreže v odnosu do Grčije in tamkajšnjega življenja navadnih ljudi. Pri tem ni osamljen, saj večina svetovnih politikov ne ve, kako naj se obnaša do Sirize in dejstva, da so ji grški prebivalci podelili zgodovinsko pomemben politični mandat.

Zaradi pomembnosti teme je dobro prebrati še kako knjigo. Izšla je pred kratkim: VN Gelis, Syriza in Greece: Neo-Liberals in Disguise. Tudi za to knjigo ne verjamem, da jo bo Erjavec kdajkoli prebral.

Za marsikoga je presenetljiva osnovna zamisel te knjige, kajti v njej beremo, da je Siriza približno tako radikalno leva stranka, kot je bila nekoč stranka Tonyja Blaira.

Šokantna trditev je podkrepljena s številnimi dokazi, argumenti in izjavami ljudi, ki živijo v Grčiji. Knjiga je zaradi tega izjemno dragocena.

Dragoceno pa je tudi spoznanje, ki sicer ni povsem novo, je pa radikalno in ga je vredno vedno znova obnoviti, da ne pozabimo: današnja politična levica je v resnici množica političnih strank, ki so prav tako naklonjene Kapitalu kot desničarske stranke (razlike v detajlih so nepomembne), kar pomeni, da so obrnjene zoper ljudi, državljane in državljanke. Siriza ni nobena izjema, saj je čisto na koncu še vedno naklonjena reševanju 'Evrope'. Ta v resnici ne obstaja in nikoli ni obstajala, saj je zgolj konglomerat imperialističnih in kapitalističnih držav, ki se skušajo na silo povezovati, pri čemer je povsem jasno, kdo je glavni in kdo je zgolj na periferiji in bo tam tudi ostal.

Za gospoda Erjavca tudi ne bi bilo odveč, če bi se posvetil vsaj branju Kardelja, saj so njegova dela napisana v slovenščini.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži