Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Mislim kajpak na zaroto molka oziroma na tisto znamenito zgodbo o nagem cesarju. In zarota je možna le, če v njej sodeluje več ljudi. To pa je že dober uvod v množično psihologijo.

Knjiga je zanimiva, ker ima dober in simptomatičen podnaslov: Don't Even Think About It: Why Our Brains Are Wired to Ignore Climate Change (George Marshall, 2014). Z našimi možgani seveda ni nič narobe, je pa problem v umu, kot je pokazal Freud: ljudje se lahko obnašamo tako, da vemo, kaj se dogaja, zanikamo dogajanje, obenem vemo, da ga zanikamo, pa kljub temu dogajanje mirno zanikamo še naprej, čeprav vemo, da tudi ljudje okrog nas vedo, da ga zanikamo. To je šele pravi problem.

Marshall zastavi vsaj še eno dobro vprašanje. Kaj se dogaja v svetu, v katerem je že zdavnaj dokazano, da znanost pojasnjuje realnost, da znanstveniki najbolje vedo, kaj se objektivno dogaja v svetu, da so znanstvena spoznanja preverjena in dokazana, pa je kljub temu danes videti, da jim veliko število ljudi kratko malo ne verjame? Kako je mogoče ne-verjeti termometrom, s katerimi merimo temperaturo zraka? Kako je mogoče dvomiti v naprave, s katerimi ugotavljamo število molekul ogljikovega dioksida v zraku? Kako je mogoče ugovarjati trditvi, da je dva krat dva štiri?

Nekaj se dogaja. Kaj torej?

Morda je dobro izhodišče za odgovarjanje na zastavljena vprašanje dejstvo, da številni ljudje bolj verjamejo znanstveni fantastiki kot znanosti, pripovedovalcem mitov, jasnovidcem in zastopnikom vraževerja bolj kot raziskovalcem ter filmskim zvezdam in bogatim ljudem bolj kot akademikom.

In morda je še boljše izhodišče psihoanalitično: podnebne spremembe delujejo kot travma v najbolj pristnem freudovskem pomenu besede, travma, ki je preprosto nesimbolizabilna. Ljudje so zato samoniklo zatekajo v prostore, kjer imajo občutek varnosti in kjer lahko verjamejo, da so varni.

Danes se resnično dogaja nekaj posebnega. Ljudje se množično zatekajo v namišljene, virtualne in kibernetične svetove, kot bi hoteli pobegniti pred objektivno realnostjo, ki je postala preveč brutalna, preveč travmatična, da bi se soočali z njo. Od tod tudi velikanski družbeno konstruirani molk večine ljudi in nenehno poudarjanje, da ima kapitalizem prijazen obraz ali pa bi ga vsaj moral imeti.

Spreminjanje podnebja na Zemlji je tesno prepleteno z drugimi dogodki. Molk spremljajo prepričanja, na katera tako rekoč ni mogoče vplivati. Na primer tole.

Med ljudmi je še vedno razširjeno preprosto in naivno prepričanje, da so oblastniki slabi zato, ker imajo slabosti: premalo so moralni, nimajo dovolj vrednot, preveč so pohlepni, v otroštvu so utrpeli kako travmo, mame jih niso dovolj dolgo dojile, očetje so bili odsotni ali pa so bili copate, zato se že kot otroci niso mogli normalno razvijati … Ljudje se zelo hitro zadovoljijo s takimi razlagami, ki so paradoksne, kajti obenem so trdno prepričani, da se človekova osebnost lahko spremeni kar čez noč – ko na primer pride na oblast.

A tu je problem. Če se spremeni čez noč, nima otroštvo pri tem nobene vloge; če ima otroštvo vlogo, se ne spremeni čez noč, saj je že od nekdaj taka.

Iz klinike vemo, da se osebnost ravno ne spreminja, da jo je izjemno težko spreminjati celo pod idealnimi pogoji, da se težko spreminja tudi takrat, ko se želi spreminjati. Iz tega sledi preprosto vprašanje, ki si ga moramo zastaviti čisto na začetku današnjega razmisleka: kakšna je osebnost človeka, ki se je odločil, da bi rad prišel na oblast? Kaj bi torej rad človek, ki se je odločil za oblast? So ljudje od nekdaj taki ali so se spremenili čez noč? Kaj bi radi ljudje, ki trdijo, da podnebne spremembe sploh ne obstajajo?

Upoštevati velja še eno spoznanje: ni res, da oblast spreminja in kvari človeka, saj ga ne more pokvariti, če se ne pusti kvariti.

Ljudje potem iščejo alternative. In razmišljajo. Če bi le na oblast prišli pošteni ljudje, brez madežev in travm iz otroštva, čisti, pokončni in samozavestni ljudje, modreci in svetniki, ki se nikoli ne pokvarijo, bi bilo vse čisto drugače. Najprej je videti, da je alternativa dobra.

Potem se hitro izkaže, da vendarle ni. V ozadju je namreč zamisel, da smo na neki ravni vsi ljudje bolj ali manj enaki: vsi smo krvavi pod kožo, vsakdo ima kako skrivnost, na katero ni ravno ponosen, kak simptom, travmo iz otroštva. Takega psihologiziranja je neskončno veliko. Služi Kapitalu in videti je, kot da so zato vsi ljudje pomirjeni. V resnici ničesar ne pojasni, saj natanko v tem je bistvo, sistem pa ostaja povsem nedotaknjen. V družbah znanja je znanja veliko natanko zato, da ničesar ne pojasni, pa ljudje kljub temu verjamejo, da je vse jasno.

Problem je, da se ljudje ne naučijo lekcije in se je tudi ne želijo naučiti. Politiki na oblasti se namreč ne vedejo tako, kot se, zaradi lastnih travm iz otroštva in nesposobnosti, temveč se vedejo skladno z nekonsistentnostmi in notranjimi kontradikcijami samega sistema, ki je mašina, v katero so ujeti. Ujetost skušajo razumeti, kakor vedo in znajo, skušajo se znajti in preživeti. To je pravzaprav vse. Seveda generirajo simptome, ampak saj to tudi pričakujemo od njih. Kdor pride na oblast, namerava tam tudi ostati. Ne vem, kako je sploh mogoče pričakovati, da bo kdo prišel na oblast in ravno tam pokazal vsemu svetu, kako pokončen, samozavesten, etičen in moralen je, koliko vrednot ima, za katere je pripravljen darovati tudi lastno življenje.

Če ima vse to, je to pokazal že zdavnaj. In se morda prav zato odločil, da ga oblastne pozicije ne zanimajo. Če vsega tega nima, tudi na oblasti ne bo mogel dokazati, da to ima.

Zapis še bolj velja v sodobnih spektakelskih okoljih, v katerih je najbolj upravičeno pričakovati, da bodo oblastniki delovali kot laični psihologi in psihoterapevti, kot lutke Kapitala, kot blagovne znamke, kot promotorji in zastopniki kapitalistične produkcije.

Kako je torej sploh mogoče verjeti, da se bodo politiki na oblasti postavljali na stran navadnih ljudi? Razen redkih izjem se še nikoli niso, zaboga! To sploh ni v njihovem obzorju.

Oblast po definiciji omogoča sprenevedanje, blefiranje in manipuliranje, skrivanje in mešanje zraka. Oblast ni nikoli čista. Danes je njena struktura taka, da vnaprej vemo, kdo bo prišel na oblast. V Sloveniji ima vsakdo zelo natančen občutek, kdaj se bo povzpel JJ in kdaj je spet na vrsti tako imenovana levica. To je kot v igri, ki se zgolj ponavlja.

Struktura oblasti je taka, da se na prestol sploh ne more povzpeti kak tretji človek, ki bi zastopal tretjo pot. To kratko malo ni mogoče. Enako lahko rečemo za strukturo samega kapitalizma. Tudi če bi korporacije, banke, sklade in zavarovalnice vodili sami svetniki, ne bi bilo bistveno drugače. Kdo pa je navsezadnje potopil cerkvene zvonove oziroma sklade v Sloveniji? Ljudje, ki sicer pri maši vsak dan prisegajo na Boga, vrednote, moralo, čistost, duhovnost, ponižnost in vse drugo!

Oblastniki so tudi megalomanski. Morda res verjamejo, da so prav oni tisti, ki vladajo. Zadnjič je na primer Erjavec samozavestno rekel, da je še bolje, če sami vladajo, če gredo torej predstavniki kake stranke ven. To je šele noro. Da sami državni uslužbenci verjamejo, da so oblast in da vladajo, čeprav bi morali objektivno biti zgolj državni uslužbenci!

Kapitalistična mašina je kajpak gigantska. Ne vem, če Erjavec to ve, toda ključno pri vsej zadevi je, da ne obstaja človek, ki bi tej mašini lahko nadel uzdo in jo krotil. Takega heroja kratko malo ni. Mašine pravzaprav nihče ne more ustaviti, zato je povsem zgrešeno trditi, da ta ali oni človek vlada; če sploh kdo vlada, potem vlada Kapital.

Mašina se bo ustavila sama, pomagale pa bodo tudi podnebne spremembe; to bi se zgodilo tudi v primeru, ko nihče ne bi verjel vanje. V radikalnem smislu bo dejansko šele planet Zemlja ustavil blaznost, ki se imenuje kapitalizem.

Ljudje se v kratkem bržčas ne bodo spremenili. Ni logike, da bi se. Kapitalističnega načina življenja ne bodo postavili pod vprašaj. Raje bodo postavili pod vprašaj vse drugo, kajti vedo, da ni dobro dvomiti v kapitalizem, če pa je videti, da so vsi drugi zanj. Saj tudi v oni zgodbi vsi hvalijo nevidna cesarjeva oblačila.

Enako velja za odnos do podnebnih sprememb. Številni ljudje bodo trdili, da ne obstajajo, celo tedaj, ko jim bo poplavilo hišo ali pa bo suša tako huda, da ne bo hrane.

Zelo priporočam: Eviatar Zerubavel. The Elephant in the Room: Silence and denial in Everyday Life (New York: Oxford University Press Inc, 2007).

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži