Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Osupljivo dejstvo je, da se ljudje že stoletja sprašujejo, kako je mogoča vera v Jezusa, čeprav vedo o njem tako zelo malo. Zlasti ne vedo ničesar o tem, kar naj bi se dogajalo po njegovi smrti, saj naj bi vstal od mrtvih; če je sploh kdaj živel, seveda. Ljudje verjamejo, da se je nekaj dogajalo, njihova vera je včasih zelo močna, zastavlja pa se tudi vprašanje, zakaj danes tako malo ljudi verjame v komunizem, čeprav tudi o njem vedo zelo malo, obenem pa vedo, da je kapitalizem dober le za peščico ljudi. Obstaja zanimiv problem vere, ki je včasih velika, včasih pa je ni niti za vzorec.

Vera v Jezusa seveda ni pogojena izključno s pomanjkanjem vednosti o njegovem empiričnem življenju, zlasti pa o življenju po smrti. Pisano je, da je hodil štirideset dni med ljudmi, potem ko je vstal, toda nihče nima ideje, kaj je delal teh nekaj tednov in kako je mogoče, da je hodil po svetu, če pa je umrl na križu.

Zakaj ravno štirideset dni? Ne vemo in ni pomembno.

Vera namreč ne potrebuje pozitivističnih eksperimentov in empiričnih dokazov. Danes imamo na primer na voljo dovolj trdnih dokazov, da kapitalizem uničuje ljudi in podnebje, pa se ga še naprej oklepamo. Enkrat torej verjamemo brez dokazov, drugič ne verjamemo kljub dokazom. Kaj se dogaja?

Približujejo se čudni časi, kajti končni planet ne prenese neskončne rasti, zato se bo nekega dne vse skupaj kratko malo ustavilo. In ko se bo to zgodilo, bodo ljudje začeli množično verjeti natanko v to, v kar so verjeli v času Jezusovega življenja: da je mogoče zgraditi drugačen svet.

Jezus se v tistih štiridesetih dneh prikaže tudi nejevernemu Tomažu, ki mora potisniti prst v njegovo rano, da se prepriča v njegov obstoj. Danes se podnebje katastrofalno spreminja, toda veliko ljudi vztrajno noče verjeti objektivnim dokazom, da se to res dogaja.

Natančen razmislek nam pomaga razumeti, da je v ljudeh nekaj, kar jih vztrajno drži proč od sveta, da ne prepoznajo njegove resnice. Le včasih se zgodi, da jih nekaj premakne in zagrabi, da se začnejo vesti drugače.

Jezus po smrti hodi po svetu, toda ljudje ga sprva ne prepoznajo. Vprašanje je, zakaj sploh hodi po svetu, ko je že mrtev. Kaj hoče dokazati?

Hoče dokazati, da je premagal smrt? To bi bilo mogoče, saj so ljudje pozitivisti. Empirični dokaz o Jezusovi smrti bi jih lahko prepričal. Prepričal v kaj?

Kaj se zgodi v življenju navadnega človeka, ko ima v rokah empirični dokaz, da je Jezus zares premagal smrt? V resnici to vprašanje sploh ni pomembno. Pomembno je nekaj drugega.

Pomembno je, kar je govoril, pomembno je njegovo učenje, pomembne so njegove besede. Katere?

Pomembne so njegove besede, da pričuje za resnico. Za katero resnico? Kakšna je resnica, povezana s prihodom Jezusa Kristusa na ta svet?

Resnica je samo ena: je novo. Resnica je vselej novo. Jezus pričuje za to.

Vstalega Jezusa vidi najprej Marija Magdalena. Hoče se ga dotakniti, toda Jezus ji reče, naj ne bo pozitivist. Dejstvo je, da se odpravi k njegovi grobnici. Ne vemo, zakaj se odpravi, kaj želi videti, kaj bi rada naredila tam. Grobnica je kajpak prazna.

Steče k apostolom, jim pove, kaj je videla, se vrne. Grobnica je še vedno prazna, potem se ji prikaže Jezus. Reče ji, naj se vrne k učencem in jim pove, da je živ.

Jezus se kasneje prikaže še številnim drugim ljudem. Recimo, da vsi verjamejo svojim ušesom in očem. Tomaž verjame vanj, ker se ga dotakne. Zakaj ne dvomijo, v kaj v resnici verjamejo?

Zakaj toliko ljudi dvomi v podnebne spremembe? So zanje preveč abstraktne, preveč oddaljene? Imajo premalo znanja, da bi jih znali misliti?

Ljudje naj bi navsezadnje vendarle verjeli dejstvom in podatkom. In tudi zares verjamejo. A ne vselej. Zakaj ne?

Ker ljudje bistveno verjamejo drugim ljudem, ne podatkom ali številkam. Če jim verjamejo, najprej verjamejo nekemu človeku.

Jezus ni kdorkoli. Na ta svet pride, da nekaj naredi, da ustvari nekaj novega. In ustvari. Morda je bistvo prav v tem.

Ko ljudje verjamejo vanj, verjamejo v nekaj novega. Vera v novo jim daje moč. Zaradi nje vztrajajo. Njihovo vztrajanje ima empirične učinke.

Človek lahko vztraja. Ni pomembno, kakšen je, pomembno je le, da vztraja. Pomembno je vztrajanje pri novem. Ko ljudje vztrajajo, že spreminjajo svet.

Sveta ne bodo spremenili kapitalisti, saj vanje nihče več ne verjame. Ne bo ga spremenila znanost in ne bo ga spremenila tehnologija. Spremenili ga bodo ljudje, ki bodo vztrajali, ki ne bodo pozitivisti, ki bodo verjeli in zaupali.

Tudi če Jezus ne bi vstal od mrtvih, bi bili učinki enaki, če bi ljudje verjeli, da je vstal, če bi verjeli govoricam, če bi verjeli Mariji Magdaleni. Jezus je zato rekel, da je blagoslovljen tisti, ki verjame, tudi če ni videl.

Problem je, ker so ljudje v glavnem pozitivisti, in hočejo empirične učnike. Toda niti empirični dokazi včasih niso dovolj. Krog se sklene: v vsakem primeru je potrebna vera.

Danes nič manj kot kadarkoli prej. Podatki o podnebnih spremembah so zastrašujoči, toda videti je, da ljudje potrebujejo bolj vero kot podatke.

Se zgodovina ponavlja in je danes vnovič res, da potrebujejo ljudje vero bolj kot empirične podatke? Videti je, da je natanko tako.

A problem je velik. Ljudje so pogosto zrli v Jezusa, pa ga niso prepoznali. In ni nujno, da ga razumejo, ko ga poslušajo. Svet se bo resnično začel spreminjati šele, ko bo dovolj veliko ljudi verjelo, ne da bi se sploh hoteli prepričati v empirične podatke.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži