Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

JJ je pred nekaj dnevi uporabil izraz, zapisan v naslovu. Ni pomembno, kaj je mislil, ko ga je uporabil, pomembno je, da različni strokovnjaki, ki se domnevno spoznajo na politiko, javno komuniciranje in družbene procese, trdijo, da je tak način izražanja značilen za politike in da od njih pač ne moremo pričakovati česa bolj civiliziranega. Meni se ne zdi, da je problem JJ, saj od njega res ne moremo pričakovati drugačnega načina izražanja, ker je poln jeze, problematični se mi zdijo strokovnjaki, ki bi po definiciji morali znati povedati še kaj drugega kot zgolj to, kar sem zapisal. Seveda ne mislijo vsi enako, saj je to trivialno res, toda to ne spremeni bistveno pomena zapisanega. Francis Fukuyama je pred nekaj leti priobčil knjigo z naslovom The Origins of Political Order, ki nam je lahko v pomoč, ko razmišljamo o pomenu in vplivih političnega delovanja na ljudi in na politični red danes v tej deželi.

Osnovna zamisel Fukuyame je freudovska: pretekli dogodki močno vplivajo na sedanje politike in politični red v posamezni deželi. V Sloveniji je prav gotovo očitno, da partizanski boj zoper sovražnika, ki je hotel zasužnjiti ljudstvo, potrjuje to zamisel. Podobno bi lahko rekli tudi za poskus revolucije, ki se je sicer sfižil.

Naj bom zelo natančen: partizanski boj skušajo nekateri spremeniti tako, da je danes skoraj videti, kot da so bili partizani sovražniki ljudstva in da so se nacisti oziroma fašisti premagali kar sami ob majhni pomoči domačih kolaboracionistov, medtem ko je beseda revolucija tako rekoč prepovedana. Tako spreminjajo preteklost, toda ta kljub vsemu vpliva na sedanjost.

Danes je povsod v zraku tesnoba ali anksioznost. Politiki so v škripcih, ker preprosto ne vedo, kakšna je prihodnost demokracije, ne vedo, kako dolgo bo trajala dolga depresija, ne vedo, kako naj se vedejo pred Kapitalom, čeprav so zadeve globoko spodaj že davno odločene, ljudem pa se že dogajajo naravne katastrofe brez primere.

Zgodovinska perspektiva nam pomaga osvetliti zapisano. Fukuyama povzema: leta 1973 je velik del sveta ujet v vojaške diktature in politični totalitarizem. Sledi veliki vzpon liberalne demokracije, toda razlike med revnimi in bogatimi ljudmi se skokovito povečujejo. Na začetku 21. stoletja se v vsem obsegu končno pojavi to, kar imenuje Fukuyama recesija demokracije. Demokracije ni vse več, temveč postaja očitno, da je v zatonu. Kaj se torej dogaja?

Vse bolj jasno postaja, da svetovna dogajanja vse manj zastopajo besedi demokracija in pravičnost. In ljudje se vse bolj zavedajo, kako malo je politikov, ki so to, kar od njih pričakujejo. Kaj torej pričakujejo?

Ljudje pričakujejo od politikov vsaj dvoje. Prvič. Pričakujejo, da bodo odgovorni za svoja ravnanja, da bodo odgovarjali in polagali račune ljudem, ki jih volijo. To je bistvo demokracije. Namesto tega je vse bolj razvidno, da politiki ne polagajo računov pred ljudmi, temveč se vse bolj priklanjajo Kapitalu. Drugič. Ljudje pričakujejo od politikov, da bodo učinkoviti. Učinkovitost pomeni blagostanje za ljudi, kajti politiki so državni uslužbenci, ki morajo po definiciji delati za dobro ljudi oziroma države.

Če bi delali v dobro države in ljudi, ne pa v dobro Kapitala, bi imele države več institucij, več ustanov, več infrastrukture in več vsega drugega, kar potrebujejo ljudje za kakovostno egalitarno življenje v svobodi in demokraciji.

Danes je bolj kot kadarkoli prej jasno, da suverenost politike, držav in vlad nadomešča suverenost Kapitala in svobodnih trgov. Fantazije menedžerjev in kapitalistov so brezmejne: naivno verjamejo, v to pa prepričujejo še druge ljudi, da bo svobodni globalni trg magično spreminjal svet na bolje, če se bodo le vlade umaknile in se ne bodo vtikale vanj. Njihovo razmišljanje je še bolj iluzorno kot čaranje.

Na svobodnih trgih se namreč ne širi le profitabilnost za elite, temveč se obenem širi tudi komercialna psihologija, katere predstavniki se trudijo, da bi bili ljudje čim bolj sproščeni, normalni, zadovoljni in podobno. Danes so zato šefi povsem drugačni, kot so bili nekoč. Niso trdi, strogi in ne kričijo na vas, temveč so prijazni, do vas so prijateljsko razpoloženi, včasih se vedejo skoraj kot nekakšni laični terapevti, ker so jih psihologi in coachi in drugi tega naučili. Grotesknost tako spremenjenega vedenja je očitna: ljudje so vse bolj navidezno prijazni drug do drugega, nihče se ne upira in nihče ne protestira, ker se jim zdi nehigienično, nemoralno in nespodobno, da bi protestirali proti ljudem, ki jih je sama prijaznost, pa čeprav zastopajo objektivno sistemsko zlo.

Grotesknost ima tudi globalne razsežnosti, zato se je danes na primer možno spraševati celo, kdo je zmagal v drugi svetovni vojni. Zadeve so tako relativizirane, da na primer naš predsednik, Borut Pahor, preprosto ne ve, ali naj gre v Moskvo ob dnevu zmage ali ne.

Povsem jasno je, da preračunava, kaj se mu bolj splača, komu bi se zameril, če se odloči tako, in komu bi se zameril, če se odloči drugače. Toliko o samozavesti, vrednotah, morali in etiki.

Danes živimo v navidezno neavtoritarnem svetu avtoritet, ki so brezmejno prijazne, tople, razumevajoče in terapevtske, v resnici pa je pritisk na ljudi neprimerno večji, kot je bil nekoč, saj ni nikoli povsem jasno, kako naj se kdo vede. Vse je lahko predmet neskončnega razmišljanja, analiziranja, pripovedovanja, razpravljanja, debatiranja, napol znanstvenega ugotavljanja, kaj bi bilo dobro ali najbolje narediti, kako se vesti, da bo človek ustregel temu, pa onemu in sploh vsem.

Sodobna prevladujoča oblika osebnosti zato ni samozavesten človek, ki se upa upirati avtoritetam, temveč je nekakšna brezoblična tekoča gmota, ki se trudi dobiti prijazno obliko za vsako ceno, ker je pač tak imperativ, pri čemer ni pomembno, kaj zares želi.

Ljudje morajo biti prijazni in morajo želeti biti prijazni, ker je tak nadjazovski imperativ. Če niso taki, je z njimi takoj nekaj narobe, ker po svetu hodijo laični psihologi in psihoterapevti in coachi in vsi drugi, ki diagnosticirajo ljudi in jim nenehno ponujajo svetovanje in pogovore in analize in terapije in coaching, da bodo bolje živeli. Za primeren denar, kajpak.

Sodobne oblike avtoritarnosti so zavite v znanstveni in strokovni žargon, zato se avtoritete obračajo na navadne ljudi s pozicije novega gospodarja, ki ve bolje kot oni, kaj je zanje dobro in kaj je najboljše.

O tem je govoril Lacan pred štirimi desetletji, ko je razvijal paradoksni diskurz kapitalista: ljudje imajo nad seboj nove, še bolj nevarne gospodarje, ki se sklicujejo neposredno na znanost in tehnologije. Danes je zato treba živeti tako, kot narekuje znanost.

Rojevajo se nove generacije strokovnjakov, znanstvenikov, terapevtov in svetovalcev, ki se prodajajo in ponujajo ljudem kot eksperti, ki vedo, kako je treba živeti.

Zadaj je kajpak Kapital, le da tega niti oni ne vedo. Ne vedo torej, kako zelo avtoritarni so in kako zelo so mu podrejeni. Če bi bilo po njihovo, bi po svetu hodili samo taki ljudje, ki so normalni in prilagojeni in učinkoviti. Ne zanima jih namreč big picture, ki nam pove, da vse to naddoloča logika profitabilnosti in samega Kapitala. To jih kratko malo ne zanima.

Ljudje morajo tako nadzorovati sebe in delati na sebi, da lahko Kapital še bolj dela, kar pač hoče delati. V takem svetu živimo: sodobne oblike samodiscipliniranja ljudi v imenu stroke, znanosti in duhovnosti niso nič drugega kot znanstveno nadzorovane oblike izkoriščanja ljudi za namene Kapitala.

Prijateljske obscenosti so celo radikalne, toda JJ ne premore umetnosti in veščine pripovedovanja takih obscenosti, ker je preveč obremenjen in odvisen od zamer, ki jih goji. To ga uničuje, zato politične korektnosti preprosto ne zmore, ne zmorejo pa je niti številni drugi politiki.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži