Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Slovenija je vnovič zgodba o uspehu. To je nekaj dni nazaj pred svetovno javnostjo izrekel gospod Mramor, ki se na take zadeve mora spoznati, saj je ekonomist. Ali pa se tudi ne spozna, kajti uspeh posameznikov, ki tvorijo občestvo, in samega občestva, ni enoznačno določen s tem, kar lahko o njem povedo ekonomisti; življenje je veliko kompleksnejše, kot verjamejo. In le kdo bi danes še verjel pravljicam o uspehu? Slovenija je namreč enkrat že bila zgodba o uspehu. Sedaj naj bi bila ponovno. Od prejšnje zgodbe o uspehu nismo imeli ničesar, obenem so nam tajkuni, ki so sicer po večini v zaporih, veliko vzeli, tokratna zgodba o uspehu pa bo še bolj nora. Zakaj?

Najprej zato, ker bo še več tajnih korporativnih mednarodnih sporazumov, v katerih bodo določili, kako bodo korporacije v celoti prevzele svet in ga okupirale, da jim bodo države in državljani povsem podrejeni, nato pa tudi zato, ker bo privatiziranje še bolj okrepilo položaje družbenih elit in zacementiralo usodo večine vseh drugih ljudi. In navsezadnje zato, ker bodo podnebne spremembe še bolj katastrofalne in bodo terjale veliko žrtev, stroški pa bodo rasli v nebo.

Po zadnjih podatkih, ki jih najdemo v Climate Vulnerability Monitor: A Guide to the Cold Calculus of A Hot Planet, podnebne spremembe vsako leto že prispevajo k smrti 400.000 ljudi, stroški pa dosegajo vrtoglavih 1200 milijard dolarjev, kar predstavlja 1.6 % letnega svetovnega BDP-ja. Ko bodo naslednjič govori o BDP-ju in o tem, kako raste, vam tega podatka skoraj zagotovo ne bodo povedali, tudi če ga poznajo. In številni skeptiki, ki to sploh niso, ker preprosto ne znajo biti skeptični, še vedno trdijo, da podnebne spremembe sploh ne obstajajo!

V takem svetu živimo.

V njem je veliko govorjenja o rasti in napredku in blaginji, o podnebnih spremembah pa večina ljudi še vedno ne ve ničesar in tudi noče vedeti, kar je dodatno zanimivo. Ljudje radi poslušajo všečne zgodbe in pravljice, ker želijo varnost, toda realnost je taka, da bo varnosti vse manj, pa če si jo ljudje še tako želijo.

Všečno razmišljanje ne bo spremenilo prihodnosti, fantazijske želje in pravljice pa tudi ne. Podatki se ne bodo spremenili, če bodo ljudje trdili, da vanje ne verjamejo. Na primer. Letošnji marec je bil najtoplejši mesec, od kar merijo temperaturo. Podatki tudi kažejo, da je dvig temperature oceanov na severni polobli že prispeval k občutnemu povečanju količin metana, ki se dviga z oceanskega dna (cf. The Great Unraveling).

V takem svetu je vse postalo tako relativno, da lahko vsakdo reče, kar mu pade na misel, pa če ima tisto kak smisel ali ne, za lastne besede pa mu tudi ni treba odgovarjati.

Kakšen odgovor bi dobili, če bi zdravi pameti zastavili vprašanje, kdo ve več o znanosti, znanstveniki ali ljudje, ki niso znanstveniki? Včasih bi bil odgovor zelo jasen in enoznačen: znanstveniki; danes je povsem drugače.

Če bi povprašali sosedovega avtomehanika, kdo ve več o popravljanju avtomobilskih motorjev – avtomehaniki ali ribiči –, bi avtomehanik bržčas odgovoril, da zagotovo avtomehaniki. In če bi povprašali še Sokrata, ki sicer ne živi več, ampak to trenutno ni pomembno, kdo ve več o gojenju paradižnika – filozofi ali kmetje, ki gojijo paradižnik –, bi dobili zelo podoben odgovor: kmetje. Ko pa nanese pogovor na znanstvenike, ki preučujejo podnebne katastrofe, nenadoma vsakdo ve več o znanosti, kot je na primer fizika, kot sami fiziki. Zares presenetljivo.

Problema se moramo lotiti resno, saj je resen. Pove nam, da so ljudje danes sem in tja celo pripravljeni strinjati se s čim, toda obenem je vsak dan bolj jasno, da niso pripravljeni ničesar sprejeti. Nobena novost ni, če rečem, da danes ljudje izražajo mnenja in so sposobni še tako resne teoretske stavke v hipu spremeniti v mnenja, ki jih potem neodgovorno širijo okoli sebe.

To je zelo prefinjen obrambni mehanizem. Mnenja namreč niso nevarna, nikomur ničesar nočejo, so nezavezujoča. Ko imaš mnenja, ti ni treba živeti skladno z njimi; sicer pa imaš naslednji dan tako ali tako nova, ker je spreminjanje mnenj v modi.

Danes je tako znova zanimivo in vznemirljivo prebirati Nietzscheja. Nietzsche je namreč sunek z bodalom. Je travma in je šok. Ali še bolje: Nietzsche je kakor otrok, ki zastavlja naivna in radikalna vprašanja, na katera starši oziroma odrasli sploh ne znajo odgovoriti.

Vprašanja, ki jih zastavljajo otroci, so direktna, neposredna in naivna. So dobra vprašanja. To so zelo dobra vprašanja iz samega življenja, so spraševanje samega življenja, življenjske energije in radosti, volje do moči, o kateri govori Nietzsche.

Nietzsche je filozof, ki ni narcističen akademik, distanciran od življenja, kot so navadno distancirani akademiki, temveč je človek, ki pusti življenju, da samo zastavlja vprašanja – skozi njega. Zastavlja vprašanja – sebi.

Ni res, da Nietzsche zastavlja vprašanja o življenju v razdalji do življenja in samemu sebi, temveč je res prav nasprotno.

Ekonomisti, bankirji, menedžerji in gospod Mramor se ne menijo za tako spraševanje in jim je za Nietzscheja popolnoma vseeno.

Enako je podnebju vseeno za ljudi, menedžerje in gospoda Mramorja. In Kapitalu je tudi vseeno zanje. Vlaganje je majhno, dolgovi so astronomski, kapitalizem se nikamor ne premakne, količine ogljikovega dioksida in metana v ozračju pa se kljub žargonu o zelenem svetu povečujejo iz dneva v dan.

V taki perspektivi govori Mramor o zgodbi o uspehu. Ko je o njej govoril pokojni Drnovšek, so mu nekateri celo verjeli, ko govori Mramor, je njegovo govorjenje zgolj absurdno.

Kateri je torej ključni problem, ki ga ima Mramor, pa ne ve, da ga ima?

Ključni problem je, da ne razume, ali pa noče razumeti, da realnost, kakršna je, preprosto ne prenese rasti in nenehnega kopičenja. Vsak otrok bi razumel, da je tako.

In vsak otrok bi razumel, da je življenje ljudi smiselno, če ljudje dodajo kaj novega, ustvarijo in kreirajo kaj zares drugačnega. Življenje ni eno samo linearno še več istega. Preprosto ni.

Zgodbo o uspehu je zato treba dopolniti. Za uspeh bodo namreč potrebovali še več: nafte iz bituminoznega peska iz Kanade, nafte z dna Jadranskega morja, zemeljskega plina, pridobljenega z metodo hidravličnega lomljenja, premoga iz Indonezije, da bo imela termoelektrarna Šoštanj sploh kaj dela.

Spremljajte zgodbo o uspehu s podatki o naraščanju CO2 in CH4 v ozračju. Trenutno je prvega 408 enot na milijon, drugega pa med 1850 in 1950 enot na milijardo. Za primerjavo: količina CO2 tisočletja dolgo ni presegla 280 enot na milijon; leta 1985 je bilo v ozračju manj kot 1700 enot metana na milijardo enot.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži