Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Če danes zgolj mimogrede in čisto tiho omenite, da smo v Jugi živeli permanentno revolucijo, kot so jo imenovali, vas takoj polijejo z gnojnico ali pa vsaj pošteno ozmerjajo z nostalgičnim Jugo bedakom. Kaj bi potem naredili, če bi jim rekli, da je zares permanentna revolucija šele neoliberalni kapitalizem?

Ljudje včasih tudi radi rečejo, da je ljubezen najmočnejša sila v vesolju. A če bi dobro premislili, bi hitro spoznali bridko zmoto. Najmočnejša sila v vesolju je morda res ljubezen, v kapitalističnem svetu pa so najmočnejši interesi. Na primer naftni. Pa meni očitajo, da sem nostalgičen in da živim v abstraktnem svetu!

Zgodba o uspehu, o kateri sanja tudi Mramor, je v konkretnem svetu torej povezana zlasti z nadaljnjim črpanjem nafte. Dobro je zato imeti pred očmi bizarno situacijo, s katero se soočajo ameriški kmetovalci, zlasti tisti iz Kalifornije, kjer že četrto leto zapored vlada izjemna suša. Situacija je tale: medtem ko suša krči pridelke in spravlja kmete v obup, porabijo naftne korporacije malo manj kot milijon litrov vode dnevno samo za tako imenovano fracking metodo, s pomočjo katere pridobivajo nafto, jo nato prodajajo, da jo lahko porabniki na koncu kurijo, da bo v ozračju še več ogljikovega dioksida. Bržčas ni treba dodati, da je tako uporabljena voda zastrupljena s kemikalijami, o katerih predstavniki naftnih korporacija preprosto ne želijo govoriti in jim tudi ni treba, ker so zaščiteni z zakoni kot oni pregovorni medvedi.

Situacija, s katero se soočajo kalifornijski kmeti, je paradigmatska situacija, s katero se sooča ves svet, le da je na različnih koncih sveta nekoliko drugačne oblike. Princip pa je povsod isti: business as usual, zanikanje resnice o podnebnih spremembah, življenje v pravljicah o tem, kako bo jutri vse čudovito, ker bo vse raslo, da bo na primer gospod Mramor zadovoljen.

V resnici ne bodo zadovoljni ne on ne drugi ljudje. Objektivno je namreč nemogoče, da bi bila prihodnost taka, kot si želijo.

Ali kot pravi Naomi Klein v knjigi This Changes Everything: Capitalism vs. the Climate: če ne naredimo ničesar, se bo vse radikalno spremenilo samo od sebe; če hočemo preprečiti take radikalne spremembe, ki si jih ne želimo, saj bodo katastrofalne, moramo vse radikalno spremeniti.

Situacija je torej nadvse izzivalna. Objektivno je taka, pa če nam je všeč ali ne. Kaj bomo storili?

Človeštvo nima v resnici čisto nobene izbire. Na površju je sicer videti, kot da ima vse mogoče izbire, saj so videzi v današnjem svetu silno pomembni, toda to je le tragična iluzija, zaradi katere bo cena, ki jo bo moralo plačati, velikanska. Tako ali drugače se bo vse spremenilo.

Situacija je resna. Poti v iluzije preprosto ni več. Nostalgično spominjanje časov socialne blaginje je neproduktivno, kapitalizem ne bo bolj demokratičen, temveč bo vse manj demokratičen, ker mu bo šlo vedno bolj za nohte. Pravičnosti v kapitalizmu ne bo vse več, temveč je bo vedno manj.

In vse bolj bo aktualno Heglovo razmišljanje o samem bistvu človekove eksistence na tem svetu. To predvsem pomeni, da bo filozofska misel vedno bolj pomembna, če sploh še imamo voljo, da bi preživeli. Ne bo torej vse manj pomembna, češ da je neuporabna, temveč bo ravno nasprotno. Kako je torej razmišljal Hegel?

Razmišljal je takole. Človekov odnos do sveta je zavezan univerzalnosti, tudi če posameznik ne ve o tem ničesar. Pogosto zares ne ve ničesar, saj je njegovo vsakdanje življenje polno abstrakcij, za katere sploh ne ve, da so abstrakcije, zato naivno verjame, da živi konkretna življenja, kar pomeni, da se mora poučiti o sami naravi življenja, ki ga sicer živi. Problem je, če se ne želi, noče ali ne more; problem je tudi, če je prepričan, da že vse ve.

Danes je take brezbrižnosti zelo veliko. Veliko je tudi namer, da bi se ljudje nenehno zabavali. Tem je treba vedno znova sporočati: čisto mogoče je, da se boste zabavali do smrti oziroma do kolektivnega propada.

Mogoče pa je tudi, da se bo vse več ljudi resno hotelo poučiti, kaj je v jedru njihovega odnosa do sveta. In takrat bodo morda hoteli razumeti, kaj je o tem povedal Hegel.

Povedal je, da je neposredna resnica človekovega odnosa do realnosti dolžnost. Ko človek to spozna in razume, je njegova namera, njegova osnovna naravnanost do sveta pravičnost. Takemu človeku preprosto ni mogoče očitati, da je njegov odnos do sveta napačen.

Povedano po domače: vsak človek je v konkretni družbeni situaciji, ki je njegova narava, dolžan narediti njeno refleksijo. To pomeni, da je dolžan razumeti, kakšen je aktualni svet, v katerem živi.

Tako se začenja novo kolektivno življenje ljudi, kajti vsak posameznik lahko opravi svojo dolžnost le tako, da se obrne k drugim ljudem, da jim daje v presojo lastno izpolnjevanje dolžnosti, ki jo ima sicer vsakdo.

Kar je na videz moje, tako postaja objekt interesa vsakega človeka. V tem je nekaj univerzalnega, večnega in nespremenljivega, obenem pa je tudi pogoj novega občestvenega življenja. Kar je na prvi pogled zgolj abstraktno in nesmiselno, je nenadoma zelo konkretno in sproža otipljive empirične učinke, ki se kažejo kot novo in drugačno skupno življenje ljudi.

Radikalna sprememba, saj prav o njej govorim, zato ni krvava vojna ali revolucija, ki žre svoje otroke. Prav nasprotno: prava revolucija se začne z idejo in z razmišljanjem, začne se z resnim izpolnjevanjem dolžnosti, ki jo ima sleherno človeško bitje.

Žalostno je zato opazovati uvajanje kritičnega mišljenja v šole, kjer hitro postane del vsakdanjih rutin in ideoloških praks.

Resno razmišljanje o svetu nikoli ne more postati del ideoloških praks, vsakdanjih rutin ali komercialnih projektov, saj se samo po sebi upira vsemu temu.

Nikakor pa ne smemo biti naivni. Najmočnejša sila na tem svetu, v kapitalističnem pa še zlasti, namreč ni ljubezen (na primer do vednosti), temveč so interesi (na primer interesi naftnih korporacij).

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži