Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Če bi politiki, ekonomisti, menedžerji in bankirji, lastniki Kapitala in njihovi podrepniki lahko uveljavili svojo voljo, bi se življenje vseh ljudi na tem svetu spremenilo v en sam velikanski biznis. Ljudje bi bili biznismeni, drug z drugim bi upravljali, kot se pač upravlja s kapitalom, vsakdo bi upravljal s samim seboj kot s kapitalom, vsi bi bili vlagatelji ali investitorji, vse bi zanimal samo profit in nič drugega, vsakdo bi tekmoval z vsakim drugim človekom in ga imel zgolj za tekmeca, ki ga je treba premagati na svobodnem trgu, glavna vrednota bi bila pohlep, ultimativni cilj v življenju vsakega človeka pa bi bil čim več nakopičenega kapitala. Nihče ne bi pojasnjeval takega sveta, saj bi vse zanimalo zgolj pragmatično, neposredno uporabno znanje, ali pa bi pojasnjevanje sveta prepustili kar ekonomistom, bankirjem in menedžerjem, misleč, da so prav ti ljudje poklicani, da pojasnijo pravo naravo sveta. Zopet je na mestu vzporednica s psihoanalizo.

Velika Freudova lekcija človeštvu je, da analiza ali dekonstrukcija, kot jo kasneje imenuje Derrida, ne pomeni, da na koncu analitičnega procesa analitik ponudi pacientu pravo, objektivno, znanstveno preverjeno razlago njegovega trpljenja, ta se mu zahvali in živi normalno ever after, temveč pomeni, nekoliko čudno se bo slišalo, izgubo vednosti oziroma vsega tistega, s čimer je pacient prišel v analizo, prepričan, kako dobro zna pojasnjevati svet okoli sebe. Pomeni tudi izgubo trpljenja, oboje pa je ločevanje, oddaljevanje od tega, v kar je bil pacient pogreznjen, preden je prišel v analizo. Ali drugače povedano: realnost je za pacienta po končani analizi drugačna, kot je bila na začetku. Analiza namreč ne pomeni prilagajanja nevrotičnih ljudi normalnemu kapitalističnemu življenju. In analitična izkušnja ne bi smela biti le posameznikova, temveč bi morala biti tudi paradigma za vsak človekov odnos do kapitalizma, ki temelji na nepravičnosti in izkoriščanju, obenem pa je globoko nedemokratičen, saj demokracije sploh ne prenese, kar pa še vedno ni obče znano. Normalni ljudje se zato ne prilagajajo takemu sistemu, temveč ga hočejo spremeniti.

Ne gre zgolj za to, da pacient po analizi drugače razume realnost, temveč ta dobesedno je drugačna. Realnost namreč ni samo ena, temveč je realnosti neskončno veliko in vsaka realnost je možna le v Drugem, ki je neskončno simbolno polje oziroma duh, kot bi rekel Hegel.

Razsežnosti analize so zato tri: trpljenje, vednost, realnost. Analiza poteka v realnosti, ki jo razločuje – od nje same. Analiza pomeni dekonstrukcijo realnosti.

Zapisano laže razumemo, če vemo, da je Drugi nekonsistenten in odprt.

Z analizo torej pokažemo, kje so razlike, ki jih pacient pred analizo zavestno ne more niti zaznati, zato jih tudi razumeti ne more. Rojeva se nova zavest o sebi in svetu, nastaja nov svet.

Enako velja za vsakdanjo realnost. Spontana zavest o njej in v njej je namreč nereflektirana. Refleksije se bo morda lotila, čeprav je v kapitalizmu vse bolj jasno, da se je ravno ne bo, kajti kapitalizem odkriva nove in nove načine, da jo drži pogreznjeno v navidezno udobje pametnih naprav, spektaklov, neskončnih zabav in naivnih prepričanj, med katerimi zagotovo izstopa prepričanje, da podnebnih spremembe sploh ni ali pa so zarotniški konstrukt komunistov.

Zares je osupljivo, kako uspeva kapitalizmu prek svojih zastopnikov uspavati ljudi. Ti se ne prebudijo, čeprav niti kapitalizem ne deluje, kot bi si želeli, če za trenutek pustimo ob strani podnebne katastrofe.

Profitabilnost kapitala je namreč vse manjša in se obrača na slabše. Politiki, ekonomisti in menedžerji vam tega seveda ne bodo povedali, saj niso neumni. Dobro vedo, da je treba široke ljudske množice nenehno uspavati. Uspavati jih morajo brez odmora, 24/7, kajti gorje jim, če se ljudstvo prebudi in začne misliti.

Politiki, menedžerji, bankirji in ekonomisti potrebujejo nove in nove mlade strokovnjake, da jim potiskajo v roke nova in napredna orodja za manipuliranje z ljudmi, zato podpirajo take oblike šolanja, ki vzgajajo ubogljive intelektualce, od katerih lahko dobijo ustrezna orodja za propagando, piarovstvo, nagovarjanje, zapeljevanje in motiviranje ljudi za dejavnosti, ki podpirajo kapitalizem, čeprav ta nenehno propada in se pogreza.

Narediti torej skušajo vse, da bi uspavali čisto vse ljudi, da bi jih prepričali, da je s kapitalizmom vse v redu, čeprav v resnici z njim nič ni v redu. In tako uspavane ljudi resnica sveta preprosto ne zanima (več).

Dolga recesija bo dolga, saj to nakazuje že ime, podnebne spremembe bodo vse bolj katastrofalne. Kapitalizem bo zato v vse večjih škripcih, kar pomeni, da bodo vlade še bolj zmanjševale javno porabo in še bolj pritiskale na delavce, da bi delali zastonj in živeli od zraka.

Delavci bodo morali zaradi vsega naštetega delati dlje, še bolj trdo in za manjšo mezdo. To ne bo rešilo kapitalizma, ga bo pa reševalo. Tako reševanje je lahko neskončno dolgo in delavci ne bodo opazili, da jih vse življenje počasi vodijo za nos natanko v – skupno pogubo.

Tega ne bodo opazili, ker je spontana vsakdanja zavest nereflektirana, kot rečeno. Torej po definiciji ne more spoznati, kaj se dogaja z njo in kdo manipulira z njo. To lahko spozna le s pomočjo refleksije in z obračanjem vase, kot je že davno tega predlagal Hegel.

Brez refleksije in brez obračanja vase bo spontana zavest še vedno prepričana, da je kapitalizem kul, da so na primer Grki leni in da zaslužijo svojo usodo, da so Nemci marljivi, natančni in disciplinirani, obenem pa ne bo mogla razumeti, zakaj gre na primer v tem času severnim ljudem, kakršni so bogati Finci, vse slabše, saj naj bi bili ljudje na severu še bolj pridni in učinkoviti, kot so Nemci, še bolj hladni in še bolj disciplinirani delavci.

Vse to so seveda neumnosti, predsodki in stereotipi, toda nereflektirana zavest ne ve niti tega. In to še ni konec zgodbe o prihodnosti kapitalističnega življenja v svetu, v katerem bodo podnebne spremembe terjale velikanske stroške in številne žrtve.

Zastopniki kapitalizma so namreč predatorji oziroma plenilci. Njim je za ljudi vseeno, zato bodo še bolj pritiskali na vlade, da bodo vladale ljudem tako, kot menedžerji upravljajo s kapitalom. Življenje ljudi bo zato vse bolj kot business.

Moč kapitalizma, da spreminja življenja ljudi v business, je na žalost neskončna.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži