Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Nekateri akademiki vedno znova poskrbijo za poglabljanje neproduktivnega razcepa med Slovenci in Slovenkami, zato se moramo vprašati, kakšne koristi imajo od tega. V njihovih izjavah je namreč nekaj destruktivnega in celo samouničevalnega, zato so morebitne začasne koristi prej ali slej paradoksne, nesmiselne in celo absurdne, kar zlasti pomeni, da dolgoročno sploh niso več to, kar so na začetku. Dimitrij Rupel je tako te dni samozavestno pripomnil, da je bilo osamosvajanje Slovenije pomembnejše od ustanavljanja Osvobodilne fronte. Klinični pristop k tej izjavi bomo pustili ob strani in se lotili njene teoretske analize, ki izhaja iz preprostega razmisleka o naravi tega, kar izražata nemški besedi Sinn in Unsinn. Slednjo prevajamo kot nesmisel, lahko pa celo kot neumnost in absurd.

Akademiki kajpak niso zaščiteni pred neumnostmi, nesmisli in absurdi, njihova hlapčevska drža pa pogosto izraža tudi pripravljenost za politično podložništvo, zaradi katerega navadni državljani ne upajo ugovarjati politikom niti tedaj, ko imajo prav, kar je povsem iracionalno. Preprosto rečeno: brez Osvobodilne fronte bi bila zgodovina Slovencev in Slovenk bistveno drugačna, kot je bila, kar zopet pomeni, da v takem svetu do osamosvajanja sploh ne bi moglo priti. Nesmiselnost in absurdnost ugotavljanja, kaj je pomembnejše, je zato tudi znamenje pripravljenosti za nelogično razmišljanje, ki ima lahko daljnosežne posledice, kajti iz zgodovinopisja vemo, da lahko pride tudi do takega popačenja zgodovin, da naslednje generacije dobesedno ne vedo več, kaj se je v preteklosti objektivno dogajalo, ker naivno verjamejo razlagam in interpretacijam, namesto da bi se ljudje držali objektivnih dejstev.

Začne se z navidez preprostim in domnevno celo kritičnim ugotavljanjem, kaj se je dogajalo v preteklosti. Ustvarjanje novih objektivnih dejstev, ki to niso, počasi spreminja zavest in razmišljanje o preteklih dogodkih, ki dobivajo nove razsežnosti, dokler nenadoma ljudje ne vedo več, ali se je nekaj sploh zgodilo ali ne.

Psihološke raziskave potrjujejo spoznanje, da se lahko povsem prisebni in razumni ljudje sčasom resno sprašujejo, ali so dejanje, za katerega dokazano vemo, da ga niso storili, vendarle storili sami, saj zaradi manipuliranja z dejstvi povsem izgubijo kriterije za presojanje objektivne realnosti. Vedno znova se tako potrjuje pomen spoznanja, da so izbiranje in rabe besed zelo pomembni.

Spretno dodajanje novih navideznih dejstev obstoječemu korpusu znanja in podatkov o preteklih dogodkih zato zlahka vpliva na zavest ljudi in na njihovo presojanje, kaj se je zgodilo, kaj se dogaja in kako vse skupaj razumeti.

Kognitivna znanost, psihologija in nevroznanosti nam sicer pomagajo razumeti, kako poteka manipuliranje z možgani ljudi, kako poteka manipuliranje s simbolnimi kraji in prostori, v katerih živijo posamezniki, toda znanje vendarle ne prispeva bistveno k zmanjševanju števila manipulativnih praks, s katerimi oblastniki vzdržujejo dana stanja nespremenjena in seveda sebi v korist.

V tako imenovanih družbah znanja je zato veliko več priložnosti za manipuliranje kot v preteklosti, kajti ljudje imajo na voljo veliko več informacij, podatkov in razlag, kot jih lahko prenesejo in predelajo. Namesto da bi jih ostro selekcionirali in brezkompromisno zavračali, se pustijo zmesti in se počasi utapljajo v poplavi informacij, s katerimi kratko malo ne znajo ravnati niti tedaj, ko se usposabljajo za tako imenovano kritično mišljenje.

Intelektualci in akademiki se tega dobro zavedajo. Natančno vedo, kako je treba spreminjati razlage, da ljudje ne opazijo sprememb.

Za slovenski narod je trenutno izjemno pomembno, ali bodo počasi prevladale razlage preteklosti, v kateri so bili partizani sovražniki ljudstva, komunisti pa pokvarjeni bedaki, ki so hoteli uničiti državo in državljane. Če se bo dokončno uveljavila razlaga, da so partizani celo isto kot komunisti, bo vsega konec, kajti potem ne bo več jasno, kdo se je boril proti sovragu in kdo mu je pomagal pri uničevanju domovine, kdo jo je postavil pokonci, jo zgradil in položil na zemljevid sveta.

Izjemno pomembno je tudi tole. Nikakor ne smemo dovoliti, da se resni razmisleki o realnih dogodkih vsrkajo v akademsko polje, kjer hitro postanejo delčki razlag, ki jih potrebujejo za svoje uveljavljanje v družbenem polju ljudje, ki so v službi ideoloških praks, za katere že dalj časa vemo, da imajo tri ključne razsežnosti in funkcije.

Prvič. Avtoritarnost. Je zelo nevarna razsežnost, zaradi katere so ljudje nenehno v odnosih nadrejenosti in podrejenosti. Ljudje, ki so nadrejeni, zatirajo one, ki so na lestvici spodaj, to pa pomeni, da jim ne dovolijo misliti z lastno glavo. Ljudje spodaj morajo ubogati one zgoraj, včasih pa jih celo obožujejo. Ker je za ljudi bistvena prav zmožnost za razmišljanje, je s takim podrejanjem vsega konec, kajti podrejeni ljudje, strogo vzeto, sploh niso več ljudje, ker ne mislijo, temveč zgolj ubogajo ali pa se konformistično prilagajajo, da se izogibajo sitnostim, neprijetnostim in težavam. Vse preveč zlahka se tako zgodi, da ljudje nehajo misliti in začnejo ljubiti svoje voditelje.

Drugič. Zapeljevanje. Ta dimenzija ideoloških praks je še bolj nevarna od prejšnje, kajti zapeljani ljudje sploh ne vedo, da so se vdali in da nič več ne razmišljajo s svojo glavo, saj ne vedo niti tega, da so zapeljani. Najhuje pri tem pa je, da verjamejo, da so svobodni in da živijo tako, kot si želijo. Ljudje, ki so jim nadrejeni, so do njih nenavadno prijazni in ustvarjajo vtis, da prijateljsko skrbijo zanje, čeprav jih v resnici zgolj zatirajo in izkoriščajo.

Tretjič. Nasilnost. V sodobnih pastoralnih časih je nasilje bio, kot se reče, in je videti vse bolj naravno. Oblastne prakse delujejo tako, da se ljudje ukvarjajo s seboj in se avtentično držijo v šahu, s čimer prihranijo čas in energijo svojim gospodarjem, ki se jim tako ni treba ukvarjati z njimi. Ljudje se zato spontano motijo, ko ugotavljajo, kako manipulirajo z njimi, kako jih nadzorujejo. Resnica je, da se nadzorujejo sami in da sami s seboj manipulirajo po prijaznih navodil svojih gospodarjev, ki se praviloma sklicujejo na akademike, strokovnjake in celo na alternativne znanstvenike, karkoli že to pomeni.

Prihajajo časi, ko bo zopet zgodovinsko pomembno in potrebno osvobajanje delavcev. Če bo prevladalo vnovično reševanje domovine in spreminjanje preteklosti oziroma zgodovine, bo zares vsega konec.

Vrednost namreč ustvarjajo delavci in zgolj oni. Dokler ne bodo nadzorovali lastnega ustvarjanja in dokler ne bodo povsem suvereni pri upravljanju z vrednostjo, bo popravljanje zgodovine, sklicevanje na kapitalizem s prijaznim obrazom in pozivanje ljudi k medsebojni tekmovalnosti še bolj kvarno, kot je danes, še bolj nesmiselno, še bolj absurdno in še bolj zblojeno.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži