Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Prvi maj je še vedno praznik dela. O tem ne more biti nobenega resnega dvoma, tega dejstva ne more spremeniti nihče. In prav tako ne bi smelo biti nobenega dvoma, da so si ga izborili delavci za zelo visoko ceno. Prvi maj torej ni padel z neba in ni ga omogočil dogovor med socialnimi partnerji, ni nastal v konstruktivnem dialogu in nihče ga ni poklonil delavcem. Izborili so si ga z golimi rokami, pa tudi z orožjem, ker so vedeli, da je svet nepravičen, da niso več pripravljeni prenašati krivic in da namesto njih nihče ne bo rekel zdaj je pa res dovolj. Prav tako jim je bilo jasno, da v kapitalizmu ne obstaja zastonj kosilo, da nihče nikomur ničesar ne podari, če nima zadaj računice, ki mu pove, da se obdarovanje splača.

Delavci, ki so si izborili praznik dela, pa še marsikaj drugega, so bili nekoč upravičeno ponosni na to, kar so dosegli, zato slogan delu čast in oblast ni bil izvit iz trte in ni bil piarovska predvolilna poteza.

Kljub temu boste vedno znova slišali, da Slovencem in Slovenkam nekaj manjka, čeprav vsaj nekateri praznujejo praznik dela s pametnim telefonom v roki, s klobaso, pivom, kresom in z budnicami. Kadarkoli nanese beseda na kapitalizem, na kapitalistično proizvodnjo blaga in storitev, na lastnike kapitala, na rast BDP-ja, na vlaganje, profite, dodano vrednost in kar je še drugega iz novoreka, se od nekod vzame v nove obleke oblečen človek in ustreli kot iz topa, da Slovencem in Slovenkam kljub klobasam, pivu in pametnim napravam ne gre dovolj dobro, ker jim nekaj manjka.

Tako jim manjka: dobrih idej, kreativnosti, ustvarjalnosti, poguma, drznosti, podjetnosti, vztrajnosti, prodornosti, premetenosti, kapitalistične miselnosti … Pa smo v časih Juge mislili, da so nam prali možgane z žargonom! Tisto ni bilo še nič v primerjavi s tem, kar se dogaja danes.

Obupno je poslušati ljudi, ki skušajo vedno znova pojasnjevati delovanje kapitalizma z laično psihologijo osebnosti, ki sicer ne zasluži niti svojega imena, a jo ljudje klub temu uporabljajo. Kdor jih posluša, dobi vtis, da je s Slovenci in Slovenkami zares nekaj narobe. Toda tako razmišljanje ima resne težave.

Prvič. Če jim nekaj manjka, je mogoče, da tega nikoli ne bodo imeli. Ribam na primer manjkajo pljuča, zato ne morejo dihati zunaj vode. Nikoli jih ne bodo imele, zato nikdar ne bodo hodile po kopnem.

Drugič. Manjka jim nekaj takega, kar bodo nekega dne vendarle dobili. Zgodil se bo čudež in imeli bodo, kar jim sicer manjka. Do takrat jim ne ostane drugega kot čakanje, v vmesnem času pa se lahko še naprej zadevajo s klobasami in pametnimi napravami.

Tretjič. S Slovenci in Slovenkami ni nič narobe in imajo vse, kar potrebujejo za preživetje. Vedno bo tako.

V zadnji instanci je kajpak vse odvisno od tega, v kaj verjamemo, če se nam že misliti ne ljubi. Torej je problem v resnici nekje drugje. Kje bi torej lahko bil?

Problem je v sprenevedanju in manipuliranju; oboje je potrebno za nemoteno delovanje oblasti.

Kadar je treba, so namreč Slovenci in Slovenke pridni, delovni, marljivi, kleni, pošteni, iskreni, pokončni, dobri, solidarni in vse drugo, zaradi česar jih je mogoče upravičeno hvaliti. Iz hvale je razvidno, da jim ničesar ne primanjkuje in da je ugotavljanje, češ da jim vendarle nečesa primanjkuje, cinične ali oblastne narave.

Oblastniki so cinični in se sprenevedajo po naravi, obenem pa so tudi pokroviteljski. Živijo v udobju in se jim ni treba prebijati skozi življenje, ker imajo okoli sebe potrebno infrastrukturo, ki jim omogoča vse, kar potrebujejo, in celo vse, kar želijo ali bi utegnili želeti. Iz takega udobja ven je dodatno udobno pokroviteljsko svetovati vsem drugim ljudem, kaj naj naredijo, da bo tudi njim udobno.

Danes je tako ugotavljanje pričakovano, saj spontana piarovska zavest meni, da je treba ljudem ponujati moderne ideje oziroma pametne zamisli. Kljub znanju, ki ga pridno pridobivajo v družbi znanja, pa v resnici ne vedo prav dosti, oziroma v glavnem ne razumejo ničesar.

Večina ljudi ne živi tako, kot živijo oblastniki, zato niso ravno navdušeni nad ugotavljanjem, česa jim primanjkuje, katerih osebnostnih lastnosti nimajo in katere značilnosti so tiste, ki naj bi jih pridobili, ker da jih še niso dovolj dobro razvili.

Pokroviteljsko svetovanje zato ne more imeti nobenega pozitivnega učinka, ima pa vrsto negativnih. Pa tudi sicer je ugotavljanje, česa ljudje nimajo v zadostni meri, nesmiselno in neproduktivno, saj je zgolj v službi obstoječih oblastnih odnosov.

Ti so taki, da nam more biti takoj jasno, za kaj v resnici gre, ko predstavniki Kapitala in oblasti ugotavljajo, česa vse ljudje nimajo. Jasno nam je tole.

Živimo v kapitalizmu. V njem večina ljudi živi tako, da ima delo, s katerim zasluži za položnice in preživetje. Ves čas mora varčevati za hude čase, pa za starost, za primer bolezni, naravnih nesreč, ki jih bo vse več, in podobno. Ljudje torej varčujejo in se skušajo prebijati iz dneva v dan, kakor vedo in znajo. Naredijo vse tisto, kar je potrebno za preživetje, saj so v glavnem vsaj povprečno inteligentni. In če preživijo, si rečejo, da jim ničesar ne primanjkuje. Dodajo, da bi sicer lahko bilo tudi bolje, toda obenem jim je jasno, da bi bilo lahko tudi bistveno slabše.

Potem pridejo na prizorišče pripadniki elite in jim začnejo soliti pamet: v resnici so predraga delovna sila, zato so vlagatelji prestrašeni, ne upajo priti v deželo in nočejo razvezati mošnjičkov; živijo preveč potratno, kar pomeni, da kljub skromnemu življenju preveč zapravljajo, razsipavajo in razmetavajo naokoli; niso dovolj kapitalistični, kar pomeni, da so še vse preveč socialistični in se preveč zanašajo na mamico državico; premalo razmišljajo kot kapitalisti, premalo poslušajo motivatorje, piarovce in druge zagovornike kapitalizma, zato ne dodajajo dovolj vrednosti; premalo so inventivni in preveč se oklepajo starih načinov življenja; niso dovolj produktivni, saj so še vse preveč nagnjeni k lenobi; niso dovolj fleksibilni in elastični in gnetljivi, ker se oklepajo tradicij; niso dovolj spretni, vešči in sposobni, da bi nakopičili dovolj kapitala, zato živijo iz rok v usta, namesto da bi bogateli.

Praznik dela je dobra priložnost za razmišljanje o sami naravi dela. Dejstvo je namreč, da delavci delajo. Brez njihovega dela ne bi bilo civilizacije, kot jo poznamo. Skrajni čas je, da vzamejo zadeve zopet s svoje roke, saj je nedopustno, da jim vrednost, ki jo ustvarjajo, še vedno jemljejo.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži