Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Na prvi pogled se zdi, da revolucionarna dejavnost in notranji mir nimata nobene zveze. Še več. Številni so prepričani, da si povsem nasprotujeta: ljudje, ki dosežejo notranji mir, so kakor Buda, pogreznjeni v nirvano, in nobena stvar jih ne vznemiri. Revolucionarji so, prav nasprotno, živčni in večno vznemirjeni ljudje, pa še nasilni so. V resnici ljudje, tudi če tega ne vedo, želijo v življenju predvsem notranji mir, ki pa ga lahko dosežejo na en sam način: z revolucionarnim spreminjanjem (sebe). Vsi drugi poskusi prej ali slej klavrno končajo, ljudje pa ostajajo nezadovoljni. V nadaljevanju bom dokazal, da se ne motim.

Ljudje pravijo, da je filozofiranje neuporabno, nekoristno in nesmiselno. Tako pravijo, ker ne vedo, kaj filozofija sploh je. Sledi filozofska lekcija, ki dokaže, kako neverjetno uporabna je šele filozofija, medtem ko so vsakdanje doktrine, politične, astrološke, ekonomske in druge, povsem nekoristne, neuporabne in v zadnji instanci celo nesmiselne.

Lekcijo začenjam s kratkim izletom k Wittgensteinu. Leta 1930 zapiše: kar je dobro, je božansko. Iz tega drobnega filozofskega zapisa izpeljem eno ključnih lekcij, ki bi jo moral v svojem življenju usvojiti čisto vsak človek.

Kar je dobro, je najprej povezano s konkretnim dejanjem. Da bi nastalo nekaj dobrega, mora človek nekaj narediti, kar pomeni, da se mora odločiti za dejanje. Filozofija je vselej vezana na dejanja, zelo konkretna dejanja v zelo konkretnih družbenih poljih.

Kaj naj človek stori, da bo njegovo konkretno dejanje dobro?

Wittgenstein veže dobro dejanje na zamisel o etiki. Dobro dejanje je namreč vselej etično. Če je etično, ustvarja razliko v svetu. O etičnih dejanjih zato ne moremo govoriti, ko ljudje ubogajo obstoječa pravila lepega vedenja ali kaj podobnega, ko kopičijo isto. O etiki ne govorimo, ko gre človek v trgovino in zapravi nekaj denarja za blago, ki ga tam kupi, pa če je še tako novo.

Dobro dejanje je tisto, pravi Badiou, s katerim se manifestira vrednost. Wittgenstein je glede tega zelo jasen: vrednost, ki se manifestira, spreminja človekovo življenje. Ne pomeni dodajanja k življenju, ne pomeni izvajanja te ali one doktrine, tega ali onega političnega programa, temveč pomeni, da človek sega onkraj, v transcendenco, da se torej nečemu odreče, da nekaj pusti za seboj.

Vrednost življenja, o kateri govori Wittgenstein, ni v nikakršni povezavi s ceno izdelkov ali celo z dodajanjem vrednosti.

Zapisano najbolje razumemo na konkretnem primeru, saj je filozofiranje vselej konkretno, kot rečeno.

Ko hodi JK po zemlji, ne izvaja nikakršnega programa in ne vstopa v noben dialog s socialnimi partnerji. Ne zanima ga konstruktivno reševanje problemov, ne zanima ga čustvena inteligenca, ne zanima ga kognitivni trening, ne zanima ga učenje socialnih veščin, zlasti pa ne dodaja vrednosti. Ljudje, ki hodijo z njim, imajo izkušnjo odrešitve. Kaj pomeni odrešitev?

Pomeni, da človek dobi nekaj nazaj, na primer dostojanstvo, da se drži obljube, dane besede, da se odkupi in osvobodi. Jezus nikogar ne odkupi ali odreši, temveč se vsakdo ob njem odreši in odkupi, osvobodi in dobi nazaj svojo čast sam. To je bistvo. Nihče ne more osvoboditi nobenega človeka – odkupi lahko le samega sebe.

Za to tudi gre v življenju: dobiti nazaj čast, dobiti pravice, vztrajati v simbolnem mandatu, pri dani besedi, obljubi. Dobro delo je vsako tisto dejanje, zaradi katerega in s katerim se zgodi, kar je zapisano. Ko se to zgodi, je človek že drugačen, vse je drugačno, v svetu nastane diferenca, zaradi katere je človek izpolnjen.

Popolnoma jasno je, da tako dejanje naredi vsak človek v odnosu do neskončnega boga, ne v odnosu do končne avtoritete ali drugega končnega človeka, ne zaradi mode, sprejetih pravil ali političnega programa. Tako dejanje je avtonomno, univerzalno, večno, neodvisno in ima status božanskega.

Natanko o tem govori in piše tudi Wittgenstein.

Dobro dejanje je tisto, za katerega je človek, preden ga stori, prepričan, da je nemogoče, nesmiselno, neizvedljivo, nekoristno, absurdno in brez vsake pametne funkcije. Dobro je zato vselej najprej nemogoče.

Taka je na primer ideja komunizma.

V tem je velik problem večine ljudi. Zaradi propagande in napačne vzgoje so tako močno prepričani, da je dobro nemogoče, da se držijo ustaljenih navad, protokolov, rutin, doktrin in sprejetih misli, da ne storijo ničesar dobrega. Obenem se kajpak pritožujejo, da je dobrega premalo, da jim nihče ne pove, kaj naj storijo.

Jezusova zamisel odrešitve in osvobajanja ljudi je kristalno jasna: nihče ne pride v nebesa, če se ne odloči za dobro ali etično dejanje.

Najprej je torej odločitev, pravi Wittgenstein, ki je etična odločitev za dobro (dejanje). In jasno je, da se nihče ne more odločiti namesto drugega človeka. Tu ni kaj dodati.

Sledi priznanje ali spoved. Vsak človek namreč vsaj po malem prispeva k objektivnemu in nevidnemu sistemskemu zlu. Brez spovedi ni osvoboditve in ni odrešitve. Človek nosi breme, ki ga duši in vleče k tlom.

Wittgenstein ima popolnoma prav. Na tem svetu je vse preveč zla, preveč je krivic, nepravičnosti, preveč je izkoriščanja ljudi. Nobeno naključje zato ni, da v nekem trenutku vzklikne: jaz sem po srcu komunist.

Seveda je. Vsak človek je, ko se osvobodi, zato šele takrat razume pomen egalitarnosti, svobode in bratstva, razume, kaj pomeni, da imajo ljudje med seboj nekaj univerzalnega.

Ko to razume, razume tudi pomen filozofije in filozofiranja; pred tem ne razume ničesar. Nenadoma mu je jasno, kaj pomenijo besede dobro, etika, transcendenca, subjekt, egalitarnost, emancipacija, osvoboditev, večnost, bog. In šele takrat za nazaj spozna, kako zelo je bil zaslepljen, kako zelo je sodeloval pri lastnem zatiranju, pri sprejemanju doktrin, programov in vsega drugega nesmiselnega smetja tega sveta.

Človek, ki se ne odloči, ne bo nikoli svoboden. Njemu preprosto ni pomoči.

Zares svoboden je človek, ki se je odrešil in se znebil bremen. In ko je tako notranje miren, se zave, da je že storil dobro dejanje, da je že revolucionar, da ne bo nikoli več dovolil, da bi mu kdo nalagal nesmiselna bremena in ga vkoval. Tak človek je čisti revolucionar po duši in srcu, je komunist in dober človek.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži