Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Zgodba je vselej do pičice enaka. Nekdo se dokoplje do dokumenta, iz katerega je jasno razvidno, da je imel JJ prste vmes pri nečednem poslu. Dokument objavijo na televiziji, vsakdo ga lahko v miru prebere in razume, JJ pa se čez kratek čas oglasi in ga obširno komentira. Vselej, ampak res vselej, ga komentira na povsem enak način: dokument je lepljenka več dokumentov, je prevara, je dokaz političnega pogroma proti meni, je poskus, da bi me oblatili v javnosti. Navadni ljudje, ki spremljamo dogajanje, si lahko ob tem mislimo tole.

Nekdo se norčuje.

Prvič. Norčuje se lahko tisti, ki je dokument objavil. Morda ga je res namerno zlepil iz več dokumentov, morda res hoče oblatiti JJ-ja, ker mu gre na živce. A zakaj bi to storil, če pa mu zdrava pamet pove, da ga bo JJ nemudoma razkrinkal, tožil in bo na koncu morda celo pristal v zaporu? Človek pri zdravi pameti tega nikakor ne bi storil.

Možno je, da človek pač ni pri zdravi pameti, toda enako velja tudi za urednika, ki mu je dovolil objavo dokumenta. Čisto mogoče je, da je na primer na televiziji precej ljudi brez zdrave pameti. Torej bi jih morali takoj zamenjati, saj je v interesu ljudi, da imajo medije pod nadzorom vsaj ljudje z zdravo pametjo.

Drugič. Iz nas se norčuje sam JJ. Dobro ve, da je dokument avtentičen in pristen, ve pa tudi, da tega ne sme priznati, ker bi to pomenilo konec njegove politične kariere. Že sicer ve, da njegova kariera ni ravno zavidanja vredna, zato manipulira. Zaveda se, da je vselej mogoče manipulirati in da je že sama zamisel manipuliranja taka, da z njim človek vsaj pridobiva čas, lahko pa tudi tako zmede javnost, da na koncu večina več ne ve, kdo pije in kdo plačuje. Navsezadnje je manipuliranje namenjeno natanko temu.

Manipuliranje pomeni, da se procesi vlečejo leta in leta, lahko pa celo desetletja, ne da bi se kaj zgodilo ali spremenilo. Sodni spisi imajo na primer na tisoče in tisoče strani, ki jih živ bog ne more prebrati, predelati, analizirati in razumeti. Zadeve so kratko malo preveč zapletene.

Zdrava pamet nam pove, da je z manipuliranjem mogoče spretno voditi za nos veliko ljudi dolgo časa, saj ima javnost kratek spomin. Današnje novice so že jutri zgolj bled spomin, ki nikogar več ne zanima.

Če torej hočeš ostati na svojem položaju, manipuliraš.

In zakaj bi tam hotel ostati? Ker imaš od tega koristi. Tam ne ostajaš zaradi vrednot, univerzalnih načel, dostojanstva, morale ali etike, temveč zaradi denarja, vpliva, moči in oblasti. Zadeva je nadvse preprosta.

Še bolj preprosta pa je, če hočeš utrditi položaj, ki ga imaš – v takem primeru manipuliraš še bolj. Postaneš drzen in celo predrzen, saj veš, da tam zunaj običajno sploh ni ljudi, ki bi se hoteli bosti s teboj, kar pomeni, da zopet vsaj pridobivaš na času.

Toda pridobivanje na času je vselej kratke sape. Nekaj malega je mogoče pridobiti, veliko pa ne, kajti vseh ljudi vendarle ni mogoče ves čas voditi za nos.

Mirno zato lahko zapišem, da je JJ že del politične preteklosti te dežele.

Politična prihodnost dežele pa je odprta. Odprta je na zelo poseben način. Njeno odprtost razumemo, če nam je jasno, zakaj je JJ del politične preteklosti.

JJ je del politične preteklosti, ker je ves čas svojega delovanja izbiral napačnega političnega nasprotnika. Dobrega politika, poštenega politika namreč odlikuje zmožnost za izbiranje pravega političnega nasprotnika. Izbrati pravega političnega nasprotnika pa pomeni, kot bi rekel Daniel Bensaïd, da politik ne vara samega sebe glede tega, kdo je pravi politični nasprotnik.

Tak politik razmišlja. To je sicer redkost, vendar se dogaja. Razmišljanje politiku danes pove, da je pravi politični nasprotnik vsak politik, ki zastopa neoliberalizem. Temu se ne piše dobro, zato bodo navadni ljudje v prihodnosti v veliko večji stiski, kot so trenutno.

Na kratko lahko rečem, da se danes velika večina politikov še vedno ne zaveda narave in logike dolge depresije, v kateri živimo, zato sanjari o nekakšni rasti in blaginji. Kdor ima vsaj za naprstnik vpogleda v resnično delovanje kapitalizma, ve, da gospodarstva po vsem svetu ne delujejo, zlasti pa ne delujejo v dobro ljudi. Če že za silo delujejo, delujejo v prid elit. To je tako neverjetno preprosto spoznanje, da je enako neverjetno, da ga večina politikov še vedno noče sprejeti.

Pravzaprav ni čudno, da ga noče sprejeti, saj se oklepa položajev in dobrih plač, kajti navsezadnje spadajo politiki med elito.

In niti po naključju ne bodo vzeli v roke knjige z naslovom The Great Divide, ki je izšla pred desetimi dnevi, njen avtor pa je Joseph Stiglitz; še manj verjetno je, da jo bodo prebrali.

Elita kratko malo noče vedeti, da dolgoročno izgube delovnih mest, dohodkov državljanov, kakovosti zdravja in življenja na sploh, ne pomenijo ničesar drugega kot pot k revoluciji. Večina ljudi se počasi vendarle zaveda, da ji gre iz leta v leto objektivno slabše, saj njihovi dohodki in premoženje ne rastejo, čeprav politiki nenehno govorijo prav o rasti.

V taki luči je pozivanje pripadnikov elit, naj državljani spoštujejo pravice in svoboščine, naj ohranjajo dostojanstvo, naj se lepo vedejo drug do drugega in naj bodo moralni, skrajno patetično in cinično. Impotentnost politikov, ki je pravi razlog za njihovo patetično naslavljanje na državljane, je neposredno prepletena z impotentnostjo medijev in intelektualcev, zato je povsem jasno, da bodo morali vzeti zadeve v roke navadni ljudje. Pohlep Kapitala in hipokrizija pripadnikov elit namreč vodita naravnost v pogubo.

Politiki niso vzorniki. Ne poučujejo ljudi kot dobri učitelji, saj jim ponujajo novorek in žargon, iz katerega se ni mogoče učiti. Dober politik, prav nasprotno, zna določiti prave nasprotnike in sovražnike ljudstva, obenem pa je tudi vzor, saj zna misliti in tudi dejansko misli.

Albert Einstein ni bil politik. Bertrand Russell ni bil politik. Noam Chomsky ni politik. Poleg številnih drugih velikih vzornikov ljudi so povezani z razmišljanjem o možnosti človeštva, da se uniči zaradi jedrskega orožja in zaradi podnebnih sprememb, ki jih sproža. In medtem ko so nevarnosti za celotno človeštvo velike, otipljive in neposredne, se pripadniki elit norčujejo iz ljudi ali pa preprosto ne izpolnjujejo svoje dolžnosti, ki je zelo preprosta: ustvarjanje pogojev za povečevanje kakovosti eksistenc vseh ljudi, blaginje človeštva in vitalnosti življenja.

V glavnem ne upoštevajo volje navadnih ljudi, kot poudarja Noam Chomsky, volje torej, ki je objektivno taka, kot je zapisano, četudi je ljudje ne znajo artikulirati. Zato pa toliko bolj upoštevajo voljo tistega norega enega odstotka vseh ljudi, ki v resnici ne pomeni niti enega odstotka, temveč zajema bistveno manj ljudi. Na takem svetu živimo, vendar ne bomo več dolgo.

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži