Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Ne vem, kako je sploh mogoče, da je kdo presenečen. Saj morda niti ni, a če bi bil, bi bilo to prvovrstno presenečenje. Dejstvo, da je Matjaž Kovačič hvaležen JJ-ju za izkazano zaupanje in podporo pri imenovanju na visok položaj v banki NKBM, je zelo preprosto, dokazuje pa, kar vemo že dolgo časa: da vrana pač ne izkljuje oči drugi vrani. Nič novega pod soncem. Pa vendar je na mestu razmislek. Ne gre namreč le za to, da je JJ človek, ki hoče imeti vse pod svojim nadzorom, tak pač je, temveč gre tudi za to, da sama logika nadzorovanja in kaznovanja, kot bi rekel Foucault, ne dopušča nobenega dvoma: v kapitalizmu ni demokracije, zato je sklicevanje nanjo cinično, patetično ali pa je izraz povsem izprijene manipulacije.

V kapitalizmu ni demokracije, ker kratko malo ni potrebna ali pa je celo v napoto. Svobodni trgi je ne prenesejo, ker je v nasprotju s svobodo, ki tam domnevno vlada. Resnica glede svobode je sicer povsem drugačna, toda saj tudi resnica nikogar ne zanima, kot bo razvidno iz nadaljevanja.

Na svobodnih trgih namreč vladajo jastrebi. Golobice tam nimajo kaj iskati. Dovolj je namreč, da naši vračajo usluge vašim, če pa ne gre drugače, naši pomagajo našim. Kjer je denar, kjer je moč, kjer je oblast, kjer je vpliv, bomo inštalirali naše, če je le mogoče.

Pri tem nas ne bo nič ustavilo. Kdor bi nas hotel ustaviti, ga bomo ustavili, kar pomeni, da ga bomo odstranili. Nobena ovira ni dobrodošla, vsaka je odveč in je nepotrebna.

Toliko glede svobode. Ta je vselej za naše, medtem ko je vse druge treba omejiti, nadzorovati, prevzeti, zavojevati, okupirati, kolonizirati, celo odstraniti. Svobodni so le, če delajo natanko to, kar delamo mi, ali natanko tako, kot delamo sami.

Za javnost je zgodba drugačna in vselej enaka. Vedno je polna žargona, novoreka, puhlic, klišejev in nesmiselnih stavkov. Javnost je namreč tam zato, da z njo manipulirajo.

Na tem kraju zares priporočam v branje fenomenalno knjigo: Ryan Holiday, Trust Me, I'm Lying: Confessions of a Media Manipulator.

Velja jo prebrati, ker vse vidite vsak dan, pa ne razumete: kako ništrc spremeniti v senzacijo; kako se namenoma širi zadeve, ki niso vredne počenega groša, in kako se ne širi, kar je dobro; kako se ljudem prodaja, kar lahko prodajajo naprej; zakaj obskurni detajli, vezani na kako slavno osebo, postanejo čez noč moda, s katero se nenadoma ukvarjajo skoraj vsi; kdo nadzoruje novice, bloge, kaj delajo sužnji denarja, tehnologij in korporativne miselnosti; kdo oblikuje izdelke, ki domnevno zadovoljujejo vaše najbolj intimne želje.

Odgovori vas verjetno ne bodo presenetili: vse to delajo manipulatorji, pa naj se imenujejo dizajnerji oziroma oblikovalci, novinarji, piarovci, motivatorji, mnenjski voditelji, intelektualci, politiki, oglaševalci, saj je vseeno.

Vsi ti ljudje dobro vedo, da je treba dati ljudem zgodbe. Lahko si jih povsem izmislijo, pomembno je le, da se pojavljajo v medijih, ljudje se ukvarjajo z njimi, pa naj bodo resnične ali ne. Denar se obrača. Pomembno je namreč, da se obrača. Zgodbe niso pomembne, pomembne je le, da se ljudje ukvarjajo z njimi, da so zaposleni, da ne mislijo.

Kje je duh uporništva, poezije in kje je vonj dobrega vina? Kje so tovariši, kje so eksplozivna vprašanja, kje je modrost? Kje so ljudje širokih obzorij in nepremagljivega upanja? Kje je vztrajnost v spraševanju, kje je mladost, ki se ne meni za leta?

Grozljivo zato ni spoznanje, da vrana ne izkljuje oči drugi vrani, da si politiki izmenjujejo usluge, da oblikovalci javnih mnenj manipulirajo z javnostjo. Vse to je dobro znano in zgodbe iz tega registra imajo dolgo brado.

Zares grozljivo je, da živimo v časih, v katerih ni misli. Daniel Bensaïd ima popolnoma prav, ko piše, da nobena človeška dejavnost ni mogoča brez poseganja misli. Pa vendar se danes zdi, kot da je celo to mogoče, da ljudje množično ne razmišljajo, da politiki ne razmišljajo ter da se vsi zgolj poganjajo za denarjem in nekam naprej.

Razlaga je nenavadna, vendar je tudi resnična. Živimo v absurdnem obdobju, v katerem se slavi individualizem posameznikov, ki so brez individualnosti, kot poudarja Bensaïd. To preprosto pomeni, da so posamezniki prazne lupine, kamor se zliva vedno nova vsebina. Taki posamezniki niso pokončni, samozavestni ljudje, temveč so povsem gnetljivi in prilagodljivi. Nimajo svojih misli, a saj jih niti ne potrebujejo. Zadoščajo prave ideje, na katere so pripete obljube o dobičkih.

Etika in morala nimata nobene vloge več. Politiki se tako vedejo kot vojaki, ki jim je vse dovoljeno. So kot jastrebi, ki grabijo in grabijo zase in za naše. Vse drugo jih preprosto ne zanima. Ne mislijo, ker bi jim bilo razmišljanje le v napoto. Ko grabiš, ko si pohlepen, kratko malo ne razmišljaš.

Zgodba ima nadaljevanje. Ljudje, ki ne mislijo, postajajo vse bolj predrzni in militantni, če so na položajih, kot se reče, in vse bolj brezvoljni, če nimajo nobenega položaja. Eni in drugi se oklepajo tega, kar imenuje Bensaïd slaba vera.

Slaba vera je preprosto prepričanje, da je svet v čisto dobrem stanju, da je vse v redu, da ni treba ničesar spremeniti. V tak svet zato ne posegajo, saj računajo, da bo vsega vsak dan več in da je rast povsem dovolj.

Prav zato jo zaklinjajo in obsesivno ugotavljajo, ali se bo povečala za kako desetinko odstotka ali pač ne. Sovražno so razpoloženi do vseh, ki mislijo in ugotavljajo, da s svetom le ni vse tako v redu, kot se zdi, da je. Ne marajo filozofskih misli, ne marajo resnega razmisleka, ki jih utegne pripeljali do vpogleda, da svobodni kapitalistični trgi niso naravni in da neenakosti med ljudmi niso nujno večne, saj jih ustvarjajo sami.

Nikakor pa ne smemo misliti, da jih spoznanja, da trgi niso naravni in da neenakosti med ljudmi niso večne, motijo. Prepričani so, da se spoznajo na človekovo naravo in na naravo samega stvarstva. Njihov način razmišljanja je avtoritaren, saj ne dopušča nobenega dvoma, čeprav se obenem pritožujejo ravno čez avtoritarnost.

A navsezadnje je pomembno le spreminjanje zaznavanja in razumevanja realnosti, ki mora biti tako, da se prodaja. Vse drugo je kratko malo nepomembno.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži