Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Ljudmila Novak je imela včeraj govor, ki je bil tak, kot predvidevajo učbeniki za PR. Pred zbranimi ljudmi je tudi poudarila, da je v Sloveniji življenje vse preveč neoliberalno in vse premalo krščansko. Politični govori seveda niso namenjeni argumentiranemu razpravljanju, temveč zavajanju in zapeljevanju ljudi, manipuliranju in krošnjarjenju, pa vendar je vredno razmisliti, kaj je gospa rekla. Kaj torej pomeni preveč neoliberalizma in premalo krščanstva?

Za odgovor na vprašanje preberimo nekaj knjig, da ne bomo mlatili prazne slame, govorili na pamet, tja v tri krasne ali kr neki. Knjige so: David Harvey. A Brief History of Neoliberalism; Manfred B. Steger, Ravi K. Roy. Neoliberalism: A Very Short Introduction; Noam Chomsky. Profits Over People: Neoliberalism and the New Order; Wendy Brown. Undoing the Demos: Neoliberalism's Stealth Revolution.

Ko smo prebrali knjige in v miru s svojo glavo razmislili o prebranem, lahko odgovorimo na zastavljeno vprašanje. Odgovora skoraj zagotovo ne bodo prebrali tisti, ki jih je nagovorila Ljudmila, kar pove veliko o njihovi odvisnosti od voditeljice.

Posvetimo se na kratko neoliberalizmu, ki je v osnovi zelo racionalen način razmišljanja in delovanja številnih ljudi na tem svetu.

Neoliberalna racionalnost je zelo lahko razumljiva, saj je čisto preprosta: vsak človek je homo oeconomicus. Kaj to pomeni? Pomeni, da je človek košček sestavljanke, ki jo imenujejo človeški kapital. Je torej majhen košček kapitala. Z njim upravljajo upravljavci ali pa skuša – po njihovih navodilih – upravljati sam. Upravljati skuša tako, da ga pri tem zanimajo rast BDP-ja, borzni indeksi, cene kreditov, investicijske politike in spreminjajoča se razpoloženja vlagateljev. Najprej je torej besednjak, ki ga mora kajpak čim prej usvojiti, vanj pa mora tudi verjeti; imate prav, v tem je veliko vraževerja.

Vse to je zelo razumno, kajti če hočeš imeti zvečer več kapitala kot zjutraj, se vedeš skladno z zapisanim. Noben razumen človek ne more dokazati, da je tako vedenje nerazumno, čeprav je vraževerno. In težko je najti razloge, da v kapitalizmu zvečer ne bi hotel imeti več kapitala kot zjutraj.

Vse to kajpak velja tudi za Ljudmilo, saj ne živi na Luni.

Človek kot košček kapitala seveda ni svoboden, saj je povsem podrejen tržnim imperativom, ki se jim mora nenehno prilagajati in se jim priklanjati, da bi jim ustregel. Paradoks je, da je enak vsakemu drugemu koščku kapitala, kajti vsi koščki tekmujejo med seboj. Tekmujejo, da bi postali večji koščki kapitala ali kosi. Ker tekmujejo, jih drugi ljudje zanimajo le kot koščki kapitala, za katere so zainteresirani, da tudi ostanejo koščki, kar je zelo logično.

Če tekmujem z drugimi ljudmi za vire kapitala, da bi jih imel čim več zase, ne morem obenem verjeti, da je dobro, če imajo drugi ljudje več, kot imam sam. Verjamem, da je dobro, če imam jaz več, kot imajo oni.

Prav tako ne morem verjeti, da bi bilo dobro, če bi imeli vsi enako.

Neoliberalni razum torej ne potrebuje demokracije, saj je ta samo v napoto, ne potrebuje solidarnosti, če odštejemo paradoksno solidarnost tekmujočih koščkov v bojih zoper druge koščke kapitala, ne potrebuje egalitarnosti, saj ljudje niso enaki in nimajo enakih želodcev.

Da bi lahko govorili o delujoči demokraciji, da bi lahko govorili o svobodi, bratstvu in egalitarnosti, se bomo morali bojevati, zlasti pa bomo morali misliti. Nič od tega ne bo padlo z neba, nič ne bo podarjeno.

In v boju za demokracijo je najpomembnejše misliti.

Sedaj pa vzemimo v precep še krščanski razum in razmišljajmo. Zopet je na mestu kaka knjiga. Na primer: Sam Harris. Letter to a Christian Nation.

V knjigi naletimo na zelo dobro idejo: trditi, da je človek z imenom Jezus v strašnih mukah umrl na križu za grehe ljudi, pomeni zastopati vraževerno zgodovino prelivanja krvi, ki je naddoločena z neko drugo idejo, da je najboljši način, kako ohraniti sonce na položaju, kjer je, kako zagotoviti dobro žetev ali kako preprečiti ljudem, da bi mislili s svojo glavo, ta, da odpeljete otroka ali devico ali kakega drugega človeka na poseben kraj, ga tam zakoljete ali pa obredno zakurite pri živem telesu in zraven izrečete kak moder stavek v jeziku, ki ga nihče ne razume.

Vera v nadnaravne sile, nevidne božje geste, mite in izmišljene zgodbe je v dobi znanosti lahko le znak zastarelosti in popolne izgubljenosti v času.

Nekateri krščanski verniki tako še danes verjamejo, da je svet nastal pred približno šest tisoč leti, da je nekoč obstajal rajski vrt z govorečo kačo v njem in da je nevidni Bog ustvaril prvega človeka iz zemlje, verjamejo pa tudi, da se bo Jezus vrnil na Zemljo in naredil red, ki ga ljudje očitno ne znajo vzpostaviti.

Prav tako so prepričani, da bodo dobri ljudje nekoč nagrajeni in slabi kaznovani; ne sedaj torej, temveč šele v nedoločljivi prihodnosti, da ne bi nastala štala že tukaj. Obstajajo pa tudi kristjani, ki ne verjamejo v nič od zapisanega.

O katerem krščanstvu potemtakem govoril Ljudmila? Katerega krščanstva je premalo?

Recimo, da kristjani verjamejo, da je Jezus učil o vrednotah, kot so ljubezen, sočutje in egalitarnost. Toda o tem je govoril tudi Sokrat, pa ne le on – nekaj stoletij pred Jezusom. Enako je učil Zoroaster, pa Buda, Epiktet … Harris ima zato popolnoma prav: številni avtorji so govorili o potrebi ljudi po ljubezni in preseganju samega sebe prepričljivejše kot Biblija; in o tem niso le govorili, temveč so vrednote tudi živeli ter plačali za tako življenje zelo visoko ceno. Kdor torej trdi, da potrebujemo več takega krščanstva, ne ve dosti o drugih religijah in o modrostih, ki so nastale davno pred Jezusom in celo pred Mojzesom, ki o krščanstvu seveda ni vedel ničesar.

Recimo tudi, da je nenasilje velika vrednota kristjanov. O pomenu te vrednote je govoril Buda šest stoletij pred Jezusom, Sokrat pa štiri stoletja pred njim; oba sta vrednoto tudi živela. Kljub takemu učenju je inkvizicija nekaj stoletij kurila tako imenovane heretike pri živem telesu in jih mučila na najbolj nore načine, kar si jih človek lahko izmisli.

Torej je krščanstvo vsaj notranje razklano, če nič drugega. Katero krščanstvo torej, gospa Ljudmila?

Eden najbolj prepričljivih zastopnikov ideje o nenasilju v 20. stoletju je prav gotovo Gandi. Ki nikakor ni bil kristjan.

Katero krščanstvo je torej tisto, ki da ga primanjkuje? Vprašanje nikakor noče izginiti.

Tudi odgovor ne bo izginil. Svetu, v katerem živimo, v resnici ne primanjkuje ne neoliberalizma ne krščanstva. Primanjkuje zdravega razuma, ki zna misliti. Vse drugo je zgolj krošnjarjenje: eni krošnjarji pač ponujajo ljudem svoje blago in blatijo blago drugih, saj se to od njih tudi pričakuje. In ker znamo misliti, nas njihovi nagovori ne zanimajo niti malo.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži