Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Vsak človek je lahko čudovit, je rekel pred časom pripadnik elite, ki ga ne poznam, saj se ne gibljem v svetu slavnih in elitnih. Stavek je izrekel v povezavi z neko debelo gospo, ki je takisto ne poznam. Gospa je bojda še bolj slavna od tistega slavnega gospoda in ima veliko sledilcev v kibernetičnem prostoru, kjer se oblikujejo njeni socialni profili. Pravzaprav ne vem, zakaj tole sploh pišem. Morda je polna Luna ali pa kakšna kozmična energija negativno vpliva name. Kljub temu nadaljujem, saj na Luno ne morem vplivati, na kozmične sile pa tudi ne. Že jutri bo bržčas bolje; torej je treba zgolj počakati, da napad mine.

Psihologija nam je že davno tega postregla z nekaterimi elementarnimi vpogledi v naravo psihičnega življenja ljudi. Danes zato vemo, da naivnost ljudi nima nobene meje, vemo, da je njihova vraževernost lahko neskončno velika, in jasno nam je, da enako velja za slepo zaupanje v diktatorje. Himmler je dal o tej temi človeštvu dobro lekcijo, toda prav tako naivno je misliti, da so ljudje pripravljeni razsvetliti se. Celo znanost ne razsvetljuje ljudi, ker imajo ti pač raje vraževerje, religijo in raje sledijo oblikovalcem mnenj, motivatorjem in drugim krošnjarjem.

Nič novega, torej si lahko v miru privoščim kak medij, ki mi pride pod roke, in malo razmišljam, saj sem danes pod vplivom kozmičnih energij. Berem, tako kot številni drugi, da bi se informiral, razvedril in zapravil nekaj časa. Sporočila in signali, ki mi jih pošiljajo današnji mediji, so pričakovani, saj natančno vem, kako manipulirati z ljudmi, da se bodo dobro počutili in da se bodo mediji, ki jih imajo v rokah pripadniki elit, dobro prodajali. Torej berem in skušam dojeti, kaj mi sporočajo.

Stavite na naravne potenciale. Se bom potrudil in se pozanimal pri strokovnjakih, kaj ti potenciali sploh so. Bolonjski diplomanti se vse teže zaposlujejo. Dobro jutro, saj to vemo že precej časa, ker nam o tem pripovedujejo samo bolonjski diplomanti. Mladi potrebujejo borca za pravice prekernih delavcev. Bom še enkrat prebral, morda nisem dobro videl. Vsak nakup s kartico žblj vam lahko prinese avtomobil. In kaj mi bo, če sem prekerni delavec ali pa sem celo diplomant brez službe? Alpski smučarji zaslužijo manj od igralcev pikada. Bogi. Razplet letošnjega angleškega nogometnega prvenstva nikakor ni presenečenje. Mene prav gotovo ni presenetil, ker sem čuden in nimam pojma o nogometnih prvenstvih. Čilenci imajo radi žure, so pa zelo leni, po pravici povedano. Tudi jaz poznam nekaj lenih ljudi, za katere sicer menijo, da so zelo delovni, njihove plače pa so sanjske. Dolgonoge manekenke imajo vroča manekenska imena. Meni je prav. Modni navdušenci jih gledajo. Tudi prav. Po novem imajo manekenke lahko tudi sto kil ali več, pa pravijo, da se počutijo zelo v redu. Tudi jaz se počutim še kar v redu, pa nimam sto kil. Lepota in blišč navdušujeta ljudi. Najbrž ne čisto vseh, ker oni v begunskih taboriščih niti ne vedo, kam naj se ozrejo, da ju bodo opazili, ampak se strinjam. Zvezde kljub temu sijejo z nezmanjšano močjo. Torej lahko koga tudi zaslepijo. Nastajajo nove modne ikone. Itak, doslej je bilo še vedno tako. Slavni in bogati bodo nosili na počitnicah to in ono. Da, in vsaka cunjica, ki jo bodo dali na sebe, bo stala najmanj 500 evrov. Poglede pritegujejo vročekrvne Brazilke, ogledati pa si je mogoče tudi druga slavna telesa. Dobro. Marjetka je sicer preprosta, vendar je tudi romantična. ??? Je pa Raay urban in sproščen. In jaz vem, da je sosedova Jožica že nekaj časa predmet poželenja. Izbira čevljev je zelo pomembna, da ne bi prišlo do modnega spora. Če ne nosiš ustreznih čevljev, ti na primer ne dovolijo sprehajanja po rdeči preprogi. Zaradi mene lahko hodijo tudi bosi; ampak saj moje mnenje nikogar ne zanima. V kibernetičnih omrežjih poteka silovita in vroča razprava o čevljih in o ženskih nogah, pa seveda o tem, katere čevlje naj kdo nosi in katerih nikakor ne sme. Pravijo, da se bo debata zavlekla tja v jesen; to pa bo vroče poletje. Poleg tega so manekenke s svojimi veščinami poziranja v dizajnerskih toaletah zasenčile tiste kako-se-jim-že-reče …

Potem se lotim knjige, ker mi možgani velevajo, da se bodo zdaj zdaj skisali in da bi se radi s čim zaposlili in da imajo dovolj utapljanja v norostih sveta. Torej jih zaposlim in neham bogu krasti čas.

Politiki govorijo, da bi bilo treba zmanjšati količine ogljikovega dioksida v zraku. Tako trdijo, ker so jim naročili piarovci, kaj naj govorijo. Morda so celo kaj slišali o podnebnih spremembah. Ni pa jasno, ali se norčujejo ali zgolj manipulirajo z ljudmi. Če bi namreč prebrali spodaj navedeno knjigo, ampak je ne bodo, bi morda razmišljali drugače, vendar ne bodo, kot bo razvidno v nadaljevanju. Ni šans, da bi mislili drugače; ni šans, da bi sploh mislili.

Količina porabljene nafte se v prihodnosti ne bo zmanjšala. Pravzaprav se iz dneva v dan povečuje. Ljudi, ki imajo od tega koristi, je kot listja in trave. Podnebne spremembe so v njihovem svetu dobesedno nepomembne, oziroma sploh ne obstajajo. Kdo so ti ljudje in kakšni so?

Na kratko: to so ljudje, ki črpajo nafto, raziskujejo nahajališča nafte, to so vlagatelji v črpališča in opremo za črpanje, borzni posredniki, prodajalci, kupci, distributerji, akademiki in piarovci, ki zagovarjajo črpanje in kurjenje nafte, lobisti in še in še. Kot listja in trave jih je, kot rečeno. In vsak od njih bi rad košček pogače. In jo tudi dobi. Vsakdo izmed njih je majhen košček kapitala, ki tako raste in raste.

Vsi ti ljudje so taki, da se povezujejo z vladami in vladnimi predstavniki, s piarovci in z oglaševalci in nosilci propagande. Med njimi se pretaka nepredstavljivo veliko denarja. Ken Silverstein navaja v knjigi z naslovom The Secret World of Oil številko 6 bilijonov dolarjev – vsako leto.

Količina porabljenih fosilnih goriv se v prihodnosti ne bo zmanjšala, saj se bo zaradi Indije in Kitajske in Brazilije in hitro rastočih trgov silovito povečevala. Bogastvo elitnih ljudi, ki so tako ali drugače povezani z nafto, bo zato skokovito raslo. Samo za ponazoritev: Tony Blair zaračuna za dvajsetminutni govor 150.000 dolarjev, pravijo pa, da je to drobiž v primerjavi z nekaterimi drugimi odsluženimi politiki. V takem govoru običajno nekoga hvali in stresa puhlice. Zakonca Clinton zaslužita neprimerno več, toda princip ostaja enak.

Zakaj je tako? Odgovor je preprost. Nafta namreč ni dobrina, temveč je politično orožje, kot zapiše Silverstein. Ko torej govorimo o nafti, govorimo o politiki in govorimo o orožju. Vse drugo so zgolj nepomembne opombe pod črto.

In ko govorimo o orožju in politiki, govorimo o nafti. Dolgonoge lepotice s svojimi veščinami oblačenje so v tej zgodbi absolutno nepomembne – služijo lahko le za dekoracijo na kakem banketu.

Ker sem še vedno pod vplivom polne Lune, ugotavljam, da je na tem svetu vse v najlepšem redu. Eni imajo, drugi nimajo – tako kot vedno. Vse je tako kot v naravi. Eni so močnejši, drugi so šibkejši. Eni so gospodarji, drugi so hlapci; gospodarji bodo še naprej gospodarji, hlapci pa bodo še naprej hlapci.

Bljak. Grem na sprehod, da napad mine.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži