Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Živimo v paradoksnem času brez avtoritet. Vsakdo lahko misli in verjame, kar hoče, to pa lahko tudi neovirano in demokratično širi okoli sebe. Toda v tem času vendarle obstajajo avtoritete. To so ljudje, ki imajo dostope do medijev, prek katerih širijo okoli sebe ideje ali zamisli, in sicer tako, da na hitro predelujejo stare in jih zapakirajo v novo embalažo, žargon in novorek. Povsod so zato informacije, ki pa v glavnem niso nič drugega kot izrazi pretkanosti, preračunljivosti, neokusnosti in spolne vzburjenosti, zaradi česar gre človeku na bruhanje. Mediji predstavljajo ljudem svet, toda ne povedo jim, da je to obenem način, kako elitni vladarji sveta hočejo, da ga predstavljajo. Svet je tako že vnaprej režirana medijska predstava za naivne ljudi. Ne predstavljajo torej mediji sveta, temveč svet izkorišča in uporablja medije za lastno predstavljanje. Svet je zabava za elite, zato mediji skrbijo, da se vse sproti spreminja v simulirano zabavo za vse druge ljudi, obenem pa jim ponujajo še konflikte, vojne, nasilje, spore, umore, oslarije, bedarije in druga jajca, da so dovolj prestrašeni in negotovi. Danes ni ključni medij televizija, temveč je internet. In v njem šteje zgolj število zadetkov, ki se sproti izpisuje, kot poudarja medijski manipulator Ryan Holiday. Ljudem nenehno govorijo, kako pomembna je praktična uporaba informacij, podatkov in znanja, toda večji del tega, kar ljudje preberejo, vidijo in slišijo, ni vredno počenega groša in nima nobene praktične ali uporabne vrednosti. Pomembno je zgolj to, da so ljudje zamoteni, vznemirjeni, pod stresom in da je njihova pozornost konstantno odvrnjena proč od realnih problemov sveta.

In ti objektivno obstajajo, tudi če nihče ne razmišlja o njih. Ljudje se zato zadevajo z vsem mogočim: z alkoholom, s cigareti, s hrano, z drogami, s seksom, s potrošniškimi dobrinami, z medijskimi vsebinami. Zadevajo se, da so zadeti. Zadeti želijo biti 24/7, če pa ne gre drugače, pa vsaj čim dlje. Natanko to pa se od njih tudi pričakuje. Smisel življenja zato ni v ležanju na plaži, temveč v tem, da si zadet tako, kot hočejo elite, ne da bi se tega sploh zavedal.

Toda v nekem strogem pomenu besede jih ne smemo kriviti za tako vedenje. Problem, ki ga imajo ljudje, namreč ni odvisnost, problem niso droge, problem je – realnost. Ko se razni strokovnjaki in dušebrižniki in terapevti in psihiatri in socialni delavci spravljajo nad ljudi in jih subtilno obtožujejo, kakšni slabiči so, dokazujejo, da ne razumejo samega jedra problema. Problem torej niso posamezniki s premalo močne volje, notranje motivacije in samozavesti, problem je, kot rečeno, sama realnost, o kateri naj bi ljudje vedeli čim manj in tudi zares ne vedo skoraj ničesar. Kaj to pomeni?

V knjigi z naslovom Revolution (Russell Brand, 2014) trčimo na zanimive zamisli, ki nam dajo misliti, ko razmišljamo o naravi problema, ki se imenuje realnost. Knjiga je zato dobra, saj terja od nas naporno kognitivno delo, kot je razmišljanje, znano pa je tudi, da dober kognitivni trening preprečuje nastajanje alzheimerja. Katere so te zamisli in zakaj so dobre?

Zamisli so: vsi zelo dobro vemo, da kapitalizem za večino ljudi ne deluje, pa čeprav je moralen in je najboljši sistem ever, kot trdijo čajankarji; vsi enako dobro vemo, da so politiki zgolj blagovne znamke, hodeče reklame na dveh nogah in oglasi za korporacije; prav tako vemo, da so podkupljivi in da so številni tudi dejansko podkupljeni; jasno nam je, da je kultura, katere zrak dihamo, napolnjena z nesmisli, neumnostmi, omejenostjo in s topoumnostjo, kičem, šundom in tistim kr neki; logično se nam zdi, da imajo prav tisti, ki trdijo, da ne moremo ničesar storiti in da tako, kot je, pač je.

V taki realnosti pripadniki elit svetujejo vsem drugim, naj se informirajo in izobražujejo, naj dobro jedo, zlasti zelenjavo in sadje, ker je to koristno zanje in za njihovo zdravje, pa tudi za blagostanje, svetujejo jim, naj tekajo po zelenih livadah v copatih žblj, priporočajo jim veliko gibanja na svežem zraku, žvižganja, petja in veselja, pa še to, naj pazijo nase. Takih in podobnih nasvetov je, kolikor hočete, ne povedo pa jim, kako zelo enostavno je biti pripadnik elite, ki ima na voljo čisto vse, kar hoče, pa tudi zelenjavo in sadje.

Vsi drugi nimajo na razpolago tega, kar ima elita, zato tudi sadje in zelenjava ne bosta niti malo pripomogla k blagostanju, pa če sta še tako bio.

Sprenevedanje je zares bizarno in do konca zblojeno. Ko so ljudje v stiski zaradi brutalne realnosti, v kateri živijo, jih tako na hitro obtožijo, da so nesocialni, nemoralni, šibki, pod stresom in premalo dobri. Življenje je trdo, jim še rečejo, človek se mora znati postaviti na svoje noge, ne sme biti parazit, ki živi na račun države ali družbe.

Bistvo problema, ki se imenuje realnost, je: velikanska večina ljudi nima nobenega dostopa do virov. Namesto tega jim ponujajo nadomestke, surogate, blago brez vrednosti, da se zadevajo z njim. Velikanska večina ljudi zato živi simulirana, ponarejena življenja, napolnjena z nadomestki, obenem pa lahko gledajo, kako živi elita. Pretvarjati se morajo, da jih silno zanima njihovo življenje, to, kar si povedo, njihovo obnašanje, njihova intima, škandali in vse drugo. Nenehno so siljeni ustvarjati vtis, da so tudi sami še kar zadovoljni z življenji ter da so na dobri poti k uresničevanju sanj in pravih idej.

Ljudje, odrezani od virov, pa želijo biti povezani, želijo sodelovati, želijo biti solidarni, želijo si deliti to, kar je v življenju zares vredno in dragoceno. Tu je še upanje.

Psihologija vsakdanjega življenja v realnosti, ki je problem, je izjemno preprosta: če ne moreš pobegniti sistemu, pobegni vase. Toda obstaja tudi druga plat taiste psihologije: ko se boš obrnil vase, boš ugotovil, da imaš strašne občutke krivde, manjvrednosti, neadekvatnosti. Prišel boš z dežja pod kap, delal boš kot črna živina in v življenju ne boš nikamor prišel, ker boš nenehno stopical na mestu in se vrtel v krogih.

In prav to hočejo pripadniki elite. Nesrečnim ljudem zato dodatno svetujejo še več dela na sebi, empatije, krepitve jaza, širjenja zavesti in oblikovanja osebnosti, da bodo dovolj močni in samozavestni. Dodajajo še dvigovanje samopodobe in vnovično iskanje notranjega miru. Namesto razumevanja empirične realnosti pa predlagajo spiritualne vaje, jogo in vzpenjanje v nebo.

Vse to nam ne more pomagati, da bi se izvlekli iz tehnoloških gulagov, kot jih imenuje Russell Brand (str. 47). Če se sploh še lahko izvlečemo in če se hočemo izvleči, se bomo izvlekli na en sam način. O njem Russell Brand na strani 27 svoje knjige o revoluciji zapiše ključni stavek: this gave me something that my life has lacked until that point: community. Common unity.

Iz Indije poročajo, da je v teh dneh v vročinskem valu, zaradi katerega se temperature zraka ponekod bližajo petdesetim stopinjam v senci, umrlo že več kot 1150 ljudi. Mediji o tem ne bodo poročali, kakor tudi ne poročajo o podnebnih spremembah, saj jih veliko bolj zanimajo stokilske manekenke, novorojenčki z dvema glavama, bradate ženske in čivkanje političnih prvakov.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži