Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Zdravniki so se torej odločili, da bo odslej njihova plača trikrat višja od povprečne slovenske plače. Prav zato so včeraj tudi stavkali, saj jim vlada nikakor ne želi ugoditi. Sklicujejo se na kapitalizem, v katerem vlada ne sme posegati v naravne in svobodne tržne mehanizme, zato je njihova stavka izraz politične zahteve, ki ima znotraj kapitalizma natančno določene koordinate. O njih kajpak ne govorijo, saj uporabljajo medije za to, da bi naredili vtis na ljudi. Potrebujejo njihovo podporo, ki pa je tako rekoč zagotovljena, saj ima podoba zdravnika v imaginarijih posameznikov in vsega ljudstva čudežno moč, zato zdravnik nikoli ni zdravnik, ampak je vselej doktor. Sprenevedanje je zato veliko, a pričakovano. Učinki bodo taki, kot si jih želijo, saj drugače ne more biti. Kapitalizem bo še naprej dober za elite, ne pa tudi za vse druge, podnebne spremembe bodo katastrofalne, mediji pa bodo skrbeli za vtise, da je vse skupaj še kar v redu.

Berem. V knjigi z naslovom Sociology, Capitalism, Critique (Klauss Dörre, Stephan Lessenich, Hartmut Rosa, London: Verso, 2015) sledim izvrstni analizi delovanja sodobnega kapitalizma, čigar krize so neposredni učinek prizadevanj, da bi gospodarstva nenehno rasla. Avtorji so povsem jasni: medtem ko se kapitalizem opoteka od ene krize do druge, socialni in družbeni agensi skušajo še naprej delovati po načelu business as usual. Po domače: trudijo se, da bi v privatne žepe spravili čim več profitov in čim več premoženja, kot da je to najbolj naravna stvar na tem planetu. Imenujmo tak pristop k življenju (neo)materialistični pristop.

Zdravniki niso nikakršne izjeme. K vprašanju o akumuliranju kapitala pristopajo na predvideni način, zato se skušajo prikazati ljudem kot žrtve izkoriščevalskega sistema in kot nosilci tega, kar imenujejo avtorji knjige, ki jo berem, society’s future well-being. Ljudje naj bi jim kajpak slepo verjeli.

A z blagostanjem je v kapitalizmu tako, da je tesno prepleteno s količino kapitala oziroma premoženja. Medtem ko ga eni kopičijo, ga drugi izgubljajo, saj je to logično in nujno. Ljudje, ki imajo pod palcem zelo veliko denarja, na primer nekaj milijard, ga tako dajejo drugim ljudem, ki imajo pod palcem zelo veliko denarja – na primer nekaj milijard. Zares ni težko ugotoviti, da v kapitalizmu denar kroži in se zbira ne vedno istih krajih, kjer se tudi kopiči, kar pomeni, da ga je nekje vedno več, medtem ko ga drugje preprosto sploh ni in ga tudi nikoli ne bo.

Torej nikakor ni presenetljivo, da je denar vselej tam, kjer tudi pričakujemo, da bo, če le malo poznamo delovanje kapitalizma. Medtem ko delavci ne morejo doseči, da bi zaslužili vsaj minimalno plačo ali da bi se ta dvignila za nekaj evrov, je povsem samoumevno, da zdravniki ne morejo biti revni kot cerkvene miši. Vedno so bili premožni in vedno bodo. Zdravje bo zato še bolj odvisno od količine denarja, ki jo ima na voljo posameznik. Preprosto: ljudje, ki imajo veliko denarja, že zdaj ne čakajo v vrstah. Ni šans, da bi čakali. Taki ljudje gredo k zdravniku natanko takrat, ko hočejo iti. In ne obiščejo kar katerega koli – obiščejo zgolj elitne.

Zdravniki tako ne morejo biti revni, tako kot tudi politiki ne morejo biti revni. Enako velja za sodnike in državne tožilce in množico drugih delavcev, ki imajo prestižne poklice, medtem ko je za delavce enako samoumevno, da so revni. Logika je torej silno preprosta: če imate prestižni poklic, vam pripada veliko denarja že samo zato, ker ga imate; če ga nimate, vam pač ne pripada. Tudi prestižne institucije, kakršne so banke in zavarovalnice, bodo zato vselej bogate, ker prestiž in bogastvo kratko malo spadata skupaj.

Prestiž ni nekaj naravnega, čeprav se marsikomu zdi, da je, temveč je pridobljen. Zanj poskrbijo družbeni mehanizmi in zgodovinski procesi, poskrbijo pa tudi ljudje kot bitja, zmožna za fantazme, iluzije, vraževerje in drugo.

Kdor ima veliko denarja in prestiža, ima tudi velik vpliv in moč. Pravzaprav ima oblast. Torej kopičenje denarja in premoženja ne pomeni le kopičenja tega, kar naj bi ljudem pripadalo, skladno z njihovimi naravnimi pravicami, temveč pomeni tudi kopičenje vpliva, moči in oblasti.

Neomaterialistični pristop k življenju torej ne pomeni zgolj kopičenja denarja, premoženja in kapitala, temveč obenem pomeni tudi tole.

Pomeni oblikovanje človeških identitet, ki so sočasno materialne in spiritualne. Ljudje so zato potrošniki materialnih dobrin in spiritualna bitja, ki prisegajo na duhovno rast in osebnostni razvoj. Čisto po domače povedano. Sodobni potrošnik redno obiskuje cerkev ali njene nadomestke in nakupovalna središča. Najprej odide v eno svetišče, nato pa še v drugo; ali pa gre najprej v drugo in nato v prvo, saj je vseeno.

Kupiti je namreč mogoče materialne dobrine, kupiti pa je mogoče tudi zdravje in spiritualnost. Pravzaprav je v kapitalizmu mogoče kupiti čisto vse in čisto vse ima ceno. V takem svetu je zelo pomembno tudi to, da se ljudje vzpenjajo po lestvicah. V svetu tekmovanja za prestiž in kapital je to preprosto nujno, zato se ljudem zdi, da je tudi naravno.

Vzpenjanje v svetu, v katerem je tekmovanje zelo pomembno, ima osupljivo značilnost. To pomeni: ljudem, ki se lahko vzpenjajo po lestvicah, se sčasom zgodi vse, kar se jim lahko zgodi. Ne zgodi se vsakomur vse, toda če pogledamo na zadevo statistično, hitro ugotovimo, da se v populaciji zgodi vse, kar se lahko zgodi.

Kjer je veliko kapitala, se to dogaja na poseben način: vse mogoče stvari, ki imajo ceno, se pojavijo tam, kjer se lahko pojavijo. Ljudje jih pač pokupijo in postavijo na ustrezna mesta. Preprosto: jahte so vselej natanko tam, kjer morajo biti, in mercedesi tudi.

Ljudem, ki nimajo kapitala in premoženja in denarja in prestiža in vsega drugega iz tega registra, se tudi zgodi vse, kar se jim lahko zgodi: zgodijo se jim vse bolezni, vse nesreče, vse mizerne stvari tega sveta, vse katastrofe in vse bolečine. Ne dogajajo se jim stvari, ki se dogajajo elitam. Preprosto se jim ne morejo zgoditi, zato se tudi ne zgodijo. Vse to je zares zanimivo in nekoliko nenavadno, ni pa nepričakovano.

Logika je, kot rečeno, preprosta: ko enkrat živite v okolju, kjer so okoli vas sami bogati ljudje, je vse bogato. Zdi se, da velja tudi obratno: ljudje so bogati že zato, ker živijo v bogatem okolju. Ali pa: ljudje so bogati že zato, ker imajo prestižne poklice. Že samo dejstvo, da jih imajo, jih dela bogate.

Razlaga je krožna: bogati ljudje so bogati, ker živijo v bogatih okoljih, tam pa živijo zato, ker so bogati in si jih lahko privoščijo. Bogati in revni se zato nikoli ne srečajo.

Zgodba ima tudi nadaljevanje. Bogati ljudje se obnašajo bogato, ker so bogati. Bogati so, ker se obnašajo bogato. Naučili so se tako obnašati, naučili so jih, ko je bil še čas za to. Kdor se ne zna obnašati bogato, ne bo nikoli bogat. Kdor ne zgrabi prave ideje, ki je strukturno vnaprej določana, ne bo nikoli uspel.

Psihologija posameznikovega vedenja tako dopolnjuje delovanje železnih kapitalističnih mehanizmov. Ljudje se prilagajajo neosebnemu delovanju kapitala in se spreminjajo, zato sčasom začnejo verjeti, da jim kapital pripada zaradi njihovih osebnosti, identitet, poklicev in dejstva, da pripadajo določeni družbeni skupini. Tam so se sicer znašli po naključju, saj bi se lahko rodili tudi v votlini v Afganistanu, toda naključne dejavnike nadomestijo z naravnimi, objektivnimi in nujnimi. Verjamejo, da je v njihovi naravi, da so bogati, zato jim manjka čisto malo do prepričanja, da pripadajo posebni rasi.

Himmler je bil čisto do konca iskreno prepričan, da so bili on in njemu podobni the decent one. Angleška beseda decent pomeni: spodoben, dostojen, prijeten, pošten, ustrezen, sprejemljiv. Nemška ustreznica anständig pa še dodatno pomeni: korekten, odkrit. Vsi ti ljudje so bili torej spoštovanja vredni (respectable).


O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži