Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Jaz ne verjamem v globalno segrevanje Zemlje; jaz vem, da se segreva. Tu ni kaj verjeti. Saj tudi otroci ne rečejo, da verjamejo, da je tri krat tri devet, ker preprosto vedo, da je devet. Zanikovalci podnebnih sprememb pa še vedno jezdijo. Pogosto rečejo tole: jaz sicer nisem znanstvenik, toda … Neumnost ljudi je res neskončno velika in predrznost tudi. Če nekdo ni znanstvenik in celo prizna, da ni, je najbolje biti tiho, ko beseda nanese na znanstvena spoznanja. Pa niso tiho. Zanikovalci namreč. Še naprej govorijo. Govorijo pravzaprav zelo veliko. In obenem verjamejo, da govorijo pametne reči. Pa jih ne. Zakaj torej govorijo?

Vprašanje je povezano tudi s problemom zla na tem svetu, ki se ga bom le dotaknil.

Leibniz je pred tremi stoletji veliko časa posvetil problemu zla na svetu, ki naj bi ga ustvaril dobri Bog. Temu problemu se so posvečali tudi drugi filozofi, na primer Malebranche. V istem času je Spinoza dokazal, da bog ni ne dober ne zel, ne zelen in ne kvadraten. Dokazal je, da bog je, da je neskončen in da je vse v njem. In zlasti nima človeških lastnosti, te imajo kajpak zgolj ljudje.

Današnji filozofski premislek je prav tako namenjen problemu zla, ki ga prepoznavamo v zmagoslavju globalnega kapitalizma. Medtem ko ga slovenski ekonomisti hvalijo, ga številni drugi kritizirajo, saj je v osnovi fundamentalističen, kar pomeni, da je zblojen in ujet v mehanizme zla. Natanko o tem želim govoriti. Seveda sem prebral tudi dobro knjigo: Erick M. Conway, Naomi Oreskes, Merchants of Doubt: How a Handful of Scientists Obscured the Truth on Issues from Tobacco Smoke to Global Warming.

V teh vročih dneh, ki niso vroči le v Indiji, temveč so vroči tudi v Sibiriji in Sloveniji, če se omejim le na nekatere države, je dobro vnovič premisliti norost sveta, ki je: peščica tako imenovanih skeptikov skuša zanikati znanstvena spoznanja o podnebnih spremembah, ki so dokazana, tako kot je dokazano, da je tri krat tri devet. Vprašanje je tole: Kako je to mogoče? Pojdimo po vrsti.

Odgovor na vprašanje ni le individualno psihološki, temveč je tudi iz reda množične psihologije.

Številni ljudje ne vedo, kaj je troposfera. Številni ljudje ne vedo, kaj je stratosfera. Obiskovali so sicer pouk geografije in fizike, vendar so že davno tega pozabili, česar so se naučili. Obenem je izjemno zanimivo, da si upajo dvomiti v izjave znanstvenikov, čeprav ne vedo niti tega, o čem sploh govorijo. Kako torej lahko dvomiš v nekaj, če sploh ne veš, kaj tisto nekaj je?

To so vznemirljiva in dobra vprašanja.

No, znanstveniki so že zdavnaj dokazali, da globalnega segrevanja planeta ne povzroča sonce, temveč ga povzroča človek. Če bi ga sonce, bi se morala segrevati tako troposfera kot stratosfera. Pa se ne. Kako to vemo? Pomolili smo ven termometre in izmerili temperaturo zraka.

Troposfera se tako segreva, stratosfera pa je hladna kot špricar. Preprosto. Toda to še uvod k predgovoru ni.

Redki ljudje vedo, kdo je Ben Santer. Ta trenutek je pomembno le dejstvo, da je vrhunski znanstvenik. Njegovo ime boste zasledili, če boste prebirali najboljše znanstvene članke o podnebnih spremembah; najverjetneje jih seveda ne boste, ker vam je bolj ali manj vseeno za podnebne spremembe in znanost.

In ko govorim o najboljših znanstvenih tekstih, bi rad opozoril na dva temeljna principa znanstvenega dela, za katera bi bilo izvrstno, če bi veljala tudi v vsakdanjem življenju, pa na žalost ne veljata in tudi ne bosta.

Prvič. Vsak resen znanstveni članek je pred objavo skrbno pregledan. To imenujemo peer review. Kaj to pomeni? Pomeni, da znanstveniki preberejo članek drugega znanstvenika in imajo pravico do vseh mogočih pripomb nanj. Članek ne sme iziti, če ga drugi znanstveniki ne odobrijo, ne odobrijo pa ga toliko časa, dokler avtor ne vnese v članek vseh relevantnih pripomb in komentarjev, ki jih je dobil.

Drugič. Obstaja znanstvena etika, ki terja od vsakega znanstvenika, da ne objavi niti enega podatka, dokler ni dokazano resničen. Drugi znanstveniki, ki imajo pravico do pripomb na njegov članek, mu ne dovolijo objave niti enega samega nedokazanega podatka, če obenem trdi, da je dokazan.

Govorimo o resnih znanstvenikih, seveda, saj obstajajo tudi neresni, ki svoje magisterije ali doktorate bolj ali manj prepišejo od koga, ampak ti niso vredni piškavega oreha. Imamo torej interes, da nas zanima resna znanost, ki temelji na dokazanih in eksperimentalno preverjenih dejstvih.

Če bi oba principa znanstvenega dela vsaj za silo veljala tudi v vsakdanjem življenju, bi ljudje izjavili veliko manj neumnosti, v obtoku bi bilo veliko manj nedokazanih trditev, veliko manj bi bilo vraževerja in veliko manj bi bilo mnenj. Ali drugače rečeno: ljudje nimajo nobene pravice do mnenj, ko govorimo o resnih znanstvenih zadevah. Imajo pa pravico, da so tiho.

Ljudje zmotno verjamejo, da imajo pravico do svojih mnenj, čeprav njihova mnenja pogosto sploh niso njihova, ker so jih spotoma pobrali nekje, obenem pa ne vedo, da mnenja preprosto ne štejejo. Ne morete imeti mnenja, koliko je tri krat tri. Preprosto ne morete, če ste vsaj pri zdravi pameti.

Psihologija in zlasti množična psihologija nam povesta, da ljudje pravzaprav sploh ne marajo za dejstva in preverjene podatke. Bolj jih zanimajo govorice in religija, bolj jih zanima vraževerje.

Zlasti pa jih zanimajo napadi na druge ljudi. Sami so bili napadeni v preteklosti, zato napadajo v sedanjosti. Ljudje se hočejo spopadati, ljudje hočejo napadati druge ljudi. In jih napadajo. Vsak dan na vseh koncih sveta se ljudje spopadajo za kr neki in si tudi dokazujejo kr neki.

Psihologija nam tudi pove, da ljudje nimajo intrinzične motivacije, da bi se česa naučili. Imajo motivacijo za hrano, pijačo in seks; v kapitalizmu ima elita še motiv za kopičenje denarja, to pa je bolj ali manj vse. Le redki se naučijo imeti interes za dejstva, resnico, razmišljanje in učenje, ker živijo v dovolj spodbudnih okoljih.

Kaj bi ljudje pravzaprav radi? Zanikovalci podnebnih sprememb ali povezav med rakom in kajenjem so dober primer odgovora na vprašanje. Radi bi polemiko, rabi bi ustvarjali napeto ozračje, v katerem naj bi jih prepoznali kot kompetentne sogovorce. Tudi mediji jim nasedajo, saj se njihovi lastniki zavedajo, da je profitabilno ustvarjati kontroverze in jih ohranjati pri življenju, da se ljudje naslajajo in seveda kupujejo medijske vsebine.

Tako je vedno znova mogoče videti na televiziji tako imenovana soočenja med znanstveniki in zanikovalci podnebnih sprememb, tako da dobi slehernik vtis, kot da obstajajo razumni razlogi za debato v razmerju ena proti ena: eden zastopa znanost, drugi pa dvomljivce. V resnici znanstveni dokazi, ki so eksperimentalno preverjeni, ne potrebujejo nobene debate in nobene medijske diskusije, saj so prav nastali na podlagi dvomov. Zadevo moramo zato obrniti: edini resni dvomljivci niso dvomljivci, temveč so znanstveniki, saj brez metodološkega dvoma, kot ga je imenoval Descartes, znanost sploh ni mogoča, zato je absurdno na televiziji polemizirati z dvomljivcem, ki ima poleg tega še mnenje, da je tri krat tri deset.

Za konec še tole. Zanikovalci znanosti praviloma ne naredijo nobene nove raziskave, s katero bi dokazali, da imajo prav. Zgolj napadajo, ker je v napadanju bistvo vsega. Dvom je namreč medijski produkt, kot pravita Erick M. Conway, Naomi Oreskes, in jaz se strinjam z obema.

Žalostno in neštetokrat preverjeno dejstvo je, da živimo v svetu, v katerem je mogoče prodajati karkoli in kovati dobičke tudi iz neumnosti, miselne lenobe in vraževerja.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Komentarji  

0 #3 GORA 19:59 10-04-2016
Kar pa se vpliva sonca na temperaturo tiče, to res ni niti uvod k predgovoru. Ker znanstveniki niso dokazali, da aktualno temp. Zemlje ne določa (v veliki meri ali predvsem) Sonce. Se pa pri tem ne ukvarjajo samo s tako rudimentarno pomanjkljivo argumentacijo, kot je le direkten vpliv temp. Sonca na tropo. ali atmosfero ampak se ukvarjajo z malo bolj zapletenimi sferami fizike, kot na primer vpliv sevanja kozmičnih delcev, ki pri vstopu v atmosfero tvorijo kondenzacijske sledi, ki povzročajo oblake. Sončeva aktivnost v obliki več-močnejših sončnih peg, ki povzročajo kozmični veter, oziroma močnejši tok plazme iz sonca, pa deluje, kot nekak kozmični ščit, ki zmanjšuje kozmično sevanja in manjša pojav oblakov, kar povzroča otoplitev (v zgodovini pozitivno…). Sedanji antropogeni temp. vpliv je ocenjen na ca +2 W/m2, oblakov (obraten -) pa tudi do ca 35x več kar pomeni jasen znaten vpliv sonca na temp. zemlje. Kakšen točno pa znanost še ni potrdila, laiki pa še manj…!?
Citat
0 #2 GORA 21:23 09-03-2016
Motiti se je človeško…2
N. Oreskes v knjigi »Merchants of Doubt« prikazuje, da se je nekaj znanstvenikov prodali tobačni ind. za vnašanje dvoma v jasna dognanja o škodljivosti kajenja, kar bi se naj ponavljalo v klimatologiji (menda le pri »skeptikih«...SIC). Podobne stvari se dogajajo. Vendar medtem, ko je korelacija med kajenjem in rakom znanstveno dokazana, v klimatologiji ni znanstvenega dokaza klima. sprememb iz primarno emisij fosilnih goriv in (zato se plasira verjetnost in konsenz, kot znanstven dokaz, ki pa to ni).
Ta knjiga nedosledno in brez resne dokazne vrednostjo ter klimatoloških znanstvenih dokazov slabšalno generalizira »skeptike«.
V svoji raziskavi iz 2004 Oreskes na primer ugotovi alarmni klima. konsenz iz objav v ISI Web of Science database, kjer pa so v študiji kasnejšega obdobja naknadno ugotovili kontra rezultate brez konsenza o antropogen. vplivu ali katastrofalnih klima. spremembah!?...
Znanost brez znanstvenega skepticizma je oksimoron.f
Citat
0 #1 GORA 00:16 08-03-2016
1. Motiti se je človeško..., znanstveniki gor in dol.
Sicer pa klima. sprememb ni potrebno dokazovati -so stalnica Zemlje in jih nikakršni resni t.i. »skeptiki« ne zanikajo. Mogoče verniki kreacionizma in podobni. Jih je pa napačno apriori enačiti s katastrofalnim global. segrevanjem zaradi (antropogen.) CO2, kot to radi izvajajo klima. alarmisti.
Ni znanstvenega dokaza, da so zdaj globalne klima. spremembe (potencionalno) pretežno katastrofalne ali, da so primarno antropogene, zaradi CO2, itd. Zato akterji alarmizma govorijo o veliki verjetnosti in je v agitprop. namene plasiran fiktiven večinski znanstveni konsenz (97%) glede antropogenih vzrokov klima. dogajanj, kot glavnega krivca. Takšni »konsenzi« pa so bili že ovrženi (peer review).
Znanost ni demokracija s konsenzi. Štejejo le znanstveni dokazi. Kjer jih ni, nasprotovanja med strokovnjaki (»skeptiki«/alarmisti) v klimatologiji obstajajo. Kateri so pravi?! So pa tudi mnenja, ideologija, $, itd.
Citat

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži