Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Rockefeller je bil prvi ameriški milijarder. Prepričan je bil, da mu pri kopičenju denarja neposredno pomaga sam ljubi Bog. Ne smemo torej naivno misliti, da Bog nima nobene zveze s kapitalizmom in z elitami. Morda Bog celo misli, da je nima, zato pa elite mislijo, da jo ima. V današnjem svetu, v katerem je pomembno, kaj mislijo elite, ne pa to, kar misli Bog, je zato izjemno pomembno, da pripadniki elit prek raznih skladov darujejo milijarde dolarjev revnim, ubogim in pomoči potrebnim. Na prvi pogled je njihovo darovanje širokogrudno in vredno hvale, toda tako je le na prvi pogled, s katerim pa se na žalost zadovoljuje vse preveč ljudi. Kako je s tem v resnici?

Vse skupaj je nadvse preprosto. Korporativni davki so nizki in pripadniki elit se z lahkoto izogibajo plačevanju davkov. Filantropija je v razcvetu, ker se vsako leto nabere za več milijard utajenih davkov. Samo v Luksemburgu so ameriške korporacije na varno shranile za 1,25 bilijona dolarjev (en bilijon je tisoč milijard).

In sedaj naj bi vsi padli vznak, ker namenijo na primer 1 (z besedo: eno) milijardo za lačne v Afriki. Če bi obdavčili, skladno z zakonom, ves korporativni denar, ki je varno shranjen v davčnih oazah, bi mimogrede priteklo v skupne sklade toliko denarja, da lačnih sploh ne bi bilo več. In potem filantropov kratko malo ne bi potrebovali!

Razkorak prav tako bije v oči: zakaj se nekdo izogiba plačevanju davkov, kar je kaznivo in nemoralno dejanje, obenem pa daruje denar revnim in pomoči potrebnim? Ker se v kapitalizmu nič ne zgodi brez racionalnega razloga, obstaja tudi odgovor na zapisano vprašanje. Že na začetku lahko rečem: vse skupaj je tesno prepleteno z logiko privatiziranja kapitala oziroma njegovega kopičenja v rokah elit. Bog s tem v resnici nima ničesar.

V novoreku je privatiziranje kapitala skoraj nekaj svetega, nedotakljivega in nevprašljivega. Politiki in ekonomisti nam zato vsak dan servirajo zgodbe o tem, kako so privatni lastniki kapitala boljši gospodarji od države. Ne povedo kajpak, da je samo v Sloveniji že cel kup privatnih lastnikov kapitala v zaporu, medtem ko se po svetu dnevno vrstijo škandali s podkupovanjem privatnih lastnikov kapitala, s krajami in z razdeljevanjem velikanskih količin denarja, ki si jih privatni lastniki kapitala delijo med seboj, če o zniževanju davčnih osnov niti ne govorim.

To je namreč tista množica procesov in mehanizmov, s pomočjo katerih se pripadniki elite otresejo davkarije, da jim ni treba prek davkov prispevati v skupno blagajno. Torej ne povedo niti tega, da so privatni lastniki kapitala pogosto tudi sebični egoisti, ki skrbijo le za lastno rit, medtem ko jim je za družbo in državo kratko malo vseeno. Vnovič berem tole knjigo: Arundhati Roy, Capitalism: A Ghost Story.

Privatni lastniki kapitala vse pogosteje živijo na izoliranih rančih in velikanskih posestvih, kamor ljudje, ki ne pripadajo eliti, sploh ne morejo, ker so tam varnostniki in policisti in osebni stražarji in vsi drugi ljudje, ki so plačani, da ščitijo in varujejo pripadnike elite pred drugimi ljudmi, da jim ne bi storili česa hudega.

Morda sta danes prav Indija in Kitajska popolna primera brutalnosti kapitalizma, ki spravlja v obup ne le nekaj tisoč ljudi, temveč jih spravlja v obup na stotine milijonov. Državi, ki štejeta skupaj skoraj tri milijarde ljudi, nadzoruje nekaj korporacij – manj kot dvajset.

Še enkrat: manj kot dvajset korporacij povsem nadzoruje življenje skoraj treh milijard ljudi. Tako obstajajo velikanski predeli Kitajske in Indije, o katerih ne boste slišali niti besede, čeprav živi tam nekaj sto milijonov ljudi, dogajajo pa se jim nezaslišane zadeve. Ne boste slišali o vlaganjih v spremembe okolja, ki so vredne stotine milijard dolarjev, za katerimi je nekaj sto investitorjev, kar pomeni, da bo velikanske infrastrukturne projekte nadzorovalo in potem izkoriščalo v svoj prid nekaj sto ljudi, medtem ko bo več sto milijonov ljudi lahko samo opazovalo dogajanja.

Psihološko je pri tem izjemno pomembno dogajanje, ki ga v strokovni literaturi imenujejo perception management. Za kaj gre?

Perception management pomeni spreminjanje zaznavanja sveta pri ljudeh. Poteka prek medijev, ki jih imajo v rokah pripadniki elit. Z njihovo pomočjo vplivajo na to, kaj ljudje zaznavajo, kako zaznavajo, kako razumejo zaznano, kako razlagajo zaznano in kako vse to vpliva na njihovo vedenje in vsakdanje delovanje.

Kapitalizem nadzoruje in obvladuje ljudi na dva tipična načina. Najbolj revne nadzoruje s policijo, če je treba, jih ustrahuje tudi z vojsko. Bolj izobražene in premožne ljudi nadzoruje z množico sofisticiranih medijskih prijemov, ki sodijo pod rubriko perception management. Arundhati Roy zato poudarja, da moramo biti pozorni na to, kar imenuje sama the art of corporate philanthropy.

Pomemben je videz demokratičnosti, prijaznosti, naklonjenosti ljudem. Ljudje namreč ne smejo opaziti razkoraka med kapitalističnim prisvajanjem presežne vrednosti in manipuliranjem. Potrebno je medijsko manipuliranje, da se ljudem zdi filantropija privlačna, moralna in celo etična. Ljudje ne smejo izvedeti ničesar o tem, kam vse filantropi vlagajo denar. Misliti morajo, da so dobri po srcu in da nesebično darujejo revnim oziroma ubogim. Verjeti morajo, da je tako podarjen ali vložen denar za dobro ljudi, in ne smejo misliti, da gre zgolj za vlaganje ali investiranje, ki prinese vlagatelju še več premoženja, kot ga že ima.

Razlike med revnimi in bogatimi naraščajo in so že zdavnaj nevzdržne in netrajnostne, če lahko uporabim ta modni izraz. Enako velja za zadolženost, ki je tudi že dolgo časa nevzdržna. Dejstvo je, da številne države, med katerimi prednjači Grčija, svojih dolgov nikoli ne bodo vrnile, ker jih preprosto ne morejo vrniti.

Arundhati Roy ima popolnoma prav: vsi smo krivi. Sodelujemo pri korporativnih orgijah in uživamo v blagu, ki nam ga prodajajo korporacije. Vsi uživamo v telefonih in drugih digitalnih igračkah, v medmrežju in aplikacijah, ki nam jih ponuja, mnoge celo navidezno zastonj, uživamo v spektaklih in vsem drugem. Kdo ima torej sploh pravico, da prvi vrže kamen?

Zdi se, da nihče. Vtis je, da moramo sprejeti svoje grehe in priznati, da želimo grešiti še naprej. Kapitalizem je namreč tudi religija. Njegovi elitni zastopniki nam bodo odpustili, češ da je vsak človek krvav pod kožo.

Pa vendar nas je že Jezus iz Nazareta poučil, da zadeva vseeno ni tako zelo preprosta. Kamen naj zato vrže tisti, ki je bil doslej tiho. V tem je bistvo demokracije. Da lahko vsakdo spregovori, kadar ga je volja, in da si preprosto vzame pravico do besede, ko dobi občutek, da je treba govoriti.

Umetnost upravljanja z ljudmi je sicer brezmejna, toda demokracija je neuničljiva. Seveda gre za razredni spopad, ne pa za ljubezen do ubogih, kot bi nas radi prepričali korporativni filantropi.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži