Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Ljudje naj bi na tem planetu živeli po naukih evangelijev, pravijo papeži, zlasti pa sta to trdila Pij XI. in Leon XIII. Kako to razumeti? In kako danes prepoznati fašizem, če obstaja?

Vsekakor bode v oči silna preproščina in lahkotnost, s katero papeži predlagajo svetu, kako naj bi živeli vsi ljudje. Če bi kaj podobnega predlagal Marx, bi bila to zastarela in presežena ideologija, če bi predlagal kak socialist, bi bila levičarska propaganda, če bi predlagal kak sodobni filozof, bi bilo utopično, dolgovezno in nerazumljivo nakladanje.

V evangeliju med drugim piše tudi tole: In njegov gospodar se je razjezil in ga izročil mučiteljem, dokler mu ne bi povrnil vsega dolga. (Mt 18,34)

Naj torej obstajajo gospodarji nad ljudmi, ki se bodo jezili nad njimi in jih predajali mučiteljem, dokler ne vrnejo dolgov, ki jih imajo? Tako preprosto res ne bo šlo.

Pred časom sem prebral knjigo z naslovom Think Again, ki jo je uredil Peter Hallward. Sedaj jo berem še enkrat, da bi vnovič premislil kapitalizem, idejo komunizma, fašizem in pisma svetega Pavla.

Včasih vidimo na televiziji množične morilce, poulično nasilje, sledimo poročilom o vojni proti preprodajalcem drog in teroristom, nasilju med mladoletniki. In različni strokovnjaki, ki jih mediji vabijo, naj pojasnijo take dogodke, vedno znova spregledajo, kar je najbolj očitno.

Alain Badiou zato upravičeno poudarja, da takih dogodkov ne povzroča kapitalizem. Lahko dodam: ne povzročajo jih niti geni, polna Luna ali plimovanje oceanov. Dogaja se namreč nekaj povsem drugega in bolj dramatičnega.

Taki dogodki so izraz samega kapitalizma, so njegova minimalno posredovana aktualizacija. Kapitalizem sam je namreč tekmovalnost, je spopadanje, je zavzemanje prostorov, je sovražno prevzemanje, je množica trgovinskih vojn, agresivnih korporativnih odnosov, napadov na lastnike kapitala, korupcije, izkoriščanja in vsega drugega, s čimer je napolnjeno vsakdanje življenje vseh ljudi. Kapitalizem ni niti približno plaha ptica, ampak je predator, plenilec brez primere v zgodovini človeštva, pleni pa zlasti človeške duše in kapital.

Nadvse zanimivo, poučno in produktivno je zato premisliti nekaj tako imenovanih kritik komunizma. Iz njih se veliko naučimo o današnjem norem svetu in o stanju duha, ki naddoloča življenja številnih ljudi.

Ljudje kajpak porečejo: komunizmi so v 20. stoletju klavrno propadli in s tem dokazali, da niso sposobni preživeti, da predstavljajo slabo idejo o družbenem življenju ljudi. Poglejmo, če je to sploh lahko res in kaj moramo še povedati, da bo zgodba popolna.

Najprej pomislimo na dve preprosti empirični dejstvi.

Prvič. Ljudje kot družbena bitja tisočletja rešujejo probleme skupnega življenja in iščejo odgovore na vprašanja, kako vladati, kdo naj vlada, na kakšen način naj živijo ljudje skupaj, da bodo vsi imeli kaj od tega, da ne bodo nekateri izključeni, drugi pa privilegirani, da ne bo nasilja, da ne bo elit.

Zgodovina je napolnjena z idejami, zamislimi, s predlogi, poskusi, da bi ljudje organizirali svoja življenja, ne da bi jih pri tem kdo nadziral, jim vladal, jih izkoriščal, si prisvajal, kar ni njegovo, izvajal nad njimi nasilje, jim govoril, kaj naj mislijo, kako, koliko in vse drugo.

Dejstvo je torej, da ljudje od nekdaj iščejo nove in nove rešitve tega problema, in dejstvo je, da se zavedajo, da je to res problem.

Tisočletja torej ljudje niso rešili problema na zadovoljiv način, komunizmi 20. stoletja ga tudi niso rešili, toda ljudje planejo sama nanje in jih zmerjajo, češ da niso rešili problema. Saj ga drugi prav tako niso!

Drugič. Empirično dejstvo je, da tisočletna prevlada elit dobi v sodobnem neoliberalnem kapitalizmu dodatno in celo groteskno razsežnost: še nikoli v zgodovini ni imelo tako malo ljudi v rokah tako veliko premoženja. Elite torej še nikoli niso bile tako močne, kot so danes. Temu svetu vlada dobesedno nekaj deset ljudi in par korporacij.

Vse elite prejšnjih časov se lahko samo skrijejo pred današnjimi elitami; vsi sistemi manipuliranja in množičnega nadzorovanja ljudi so pritlikavci v primerjavi s sodobnimi kapitalističnimi stroji za obvladovanje ljudi; vsi komunizmi skupaj niso bili približno tako totalitarni, kot je totalitaren sodobni neoliberalni kapitalizem; v vseh komunističnih režimih skupaj ni umrlo približno toliko ljudi, kot jih je en sam kapitalizem pobil samo v Vietnamu, če kapitalizmov fašističnega in nacističnega tipa niti ne omenjam.

Naloga današnjih ljudi zato je, da vnovič dobro premislijo probleme skupnega življenja in komunistične prakse ter se iz vsega tega česa naučijo, kajti Kapital je danes absolutni vladar vsega planeta. Elite še nikoli niso bile tako močne, kot so danes, in še nikoli niso obvladovale toliko ljudi, kot jih obvladujejo danes. Ljudje pa mislijo, da so bili komunizmi 20. stoletja totalitarni!

Danes obstaja tudi resna nevarnost, da nove oblike fašističnega razmišljanja (fascist mind) preplavijo svet in dosežejo, kar je bilo v zgodovini fašizma že doseženo. Fašistični program, kot ga imenuje Israel W. Charny v knjigi z naslovom Fascism and democracy in the Human Mind, se naslanja na nekaj mehanizmov, za katere je človeški um na žalost zelo dovzeten.

Prvič. Fašizem ti pove, kaj narediti, kako se vesti, kako misliti, ne da bi bil pri tem negotov, v dvomih, ne da bi se spraševal, kaj je res in kaj ni, ne da bi iskal alternative. Fašistični način razmišljanja prenese en sam frame od reference, kot pravimo, en sam okvir, v katerem je vse na svojem mestu, v katerem ni nobenega dvoma, kjer je vse jasno.

Drugič. V svetu, v katerem se širi fašistični program, te nemudoma kaznujejo, če ne ubogaš. Tu ni nobenega razpravljanja in razmišljanja, ali je kazen primerna ali ne, ali je na mestu ali ni, ali je učinkovita ali ni.

Tretjič. Zastopniki fašističnega programa vam nudijo občutke superiornosti, večvrednosti v primerjavi z drugimi ljudmi. To ne pomeni nujno, da mislite, da so drugi ljudje (na primer geji in lezbijke) manjvredni, saj zadošča prepričanje, da so manj vredni vsi, ki se ne strinjajo z vami, ki ne delijo z vami istega programa.

Četrtič. Fašizem pomeni, da obstaja en sam pravilni način razumevanja in razlaganja sveta, ki ga zastopa en sam ljubljeni vodja. Sprejeti ga morajo vsi ljudje, drugače so kaznovani.

Vidimo torej, da fašizem kot program združuje elemente, ki jih najdemo v vsakdanjem življenju tako rekoč na vsakem koraku: danes na primer ne smemo dvomiti, da ja kapitalizem najboljši sistem družbenega življenja ever; ne smemo iskati alternativ, kakršna je na primer komunizem; številni ljudje so že kot otroci pogosto kaznovani zgolj zaradi tega, ker starši mislijo, da jih ne ubogajo; resno se širijo zamisli, da bi bilo treba otroke po novem zopet kaznovati in celo tepsti, češ da so preveč razvajeni in egoistični; ko nanese beseda na homoseksualnost, prebežnike, Rome, hendikepirane ljudi, je zelo blizu tudi razmišljanje, da so ti ljudje nekako drugačni od vseh drugih, ki so sicer tudi drugačni, da so med njimi teroristi in podobno, da moramo biti skrajno previdni, ko jih sprejemamo medse; na dosegu roke je tudi zamisel, da potrebujemo močne ljubljene voditelje, ki znajo usekati po miti in narediti red v štali.

Posamezni elementi sicer še ne pomenijo fašističnega programa, kar je logično, toda vsi skupaj ga zlahka tvorijo. In kot vedno v zgodovini zadošča zgolj droben prehod in fašistični program je nenadoma tu, ne da bi ga ljudje zaznali.

Če bi živeli ljudje po naukih evangelijev, potem bi zagotovo živeli skladno s tem, kar je zapisal sveti Pavel: in če smo otroci, smo tudi dediči: dediči pri Bogu, sodediči pa s Kristusom, če le trpimo z njim, da bomo z njim tudi poveličani. (Rim 8,17)

Vsi, ne le nekateri, kar pomeni, da ni nobenih elit, ki bi nam govorile, kako moramo živeti. To pa je temeljna ideja komunizma!

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži