Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Povsem se strinjam z Badioujem, ki pravi, da je filozof proletarec; torej je delavec. In enako se strinjam z njim, ko trdi, da je filozofija danes zapuščena, da med ljudmi primanjkuje ambicioznih misli, da vladajo svetu mediokritete in da je etika povsem razvrednotena. Še bolj se strinjam s filozofovo trditvijo, da je politika koncentriranje kapitala. Dodajam: Immanuel Kant je bil konservativen filozof, kar je zelo dobro. Za današnje čase še zlasti. Skušal bom dokazati, zakaj je bil dober in zakaj je njegova lekcija ljudem dobra. Nekateri sicer pravijo, da sem barvit in preveč dolgovezen (dolgoveznost je že sama po sebi preveč, to bi že morali vedeti, saj ni mogoče biti dolgovezen ravno prav, kajti dolgoveznost po definiciji pomeni dolgočasno in brezvezno nakladanje), toda v resnici ne razumejo ničesar od tega, o čemer govorim, saj premalo priganjajo svojega duha k delu, kar pomeni, da jih premaguje lenoba in da še sami postajajo mediokritete, ki se jim ne ljubi misliti. Njihova kritika je v resnici simptom, nad katerim psihoanalitik ni navdušen, ga pa zanima, saj je analiziranje ali dekonstrukcija njegovo delo. Spravimo se torej k delu.

Kantova filozofska revolucija je posebna lekcija ljudem, kot rečeno. Je neprimerno več kot medijsko sporočilo vlagateljem in borznim posrednikom, saj terja resen premislek in spremembo v delovanju oziroma vedenju.

Najprej je spraševanje. Kaj se je zgodilo v Kantovem času? In zakaj je to pomembno za današnji čas?

Živimo v nasilno nepravičnem svetu, kot pravi Simon Critchley v knjigi Infinitely Demanding: Ethics of Commitment, Politics of Resistance. Nasilje prepoznavamo tako rekoč na vsakem koraku, zato ne mislim zgolj na vojne, nepravičnost pa je v samem jedru kapitalističnega izkoriščanja delavcev, kar pomeni, da je inherentna; brez izkoriščanja delavcev kapitalizem sploh ne more obstajati. Oboje, nasilje in nepravičnost, danes prepoznamo zlasti v načinu, kako finančni oligarhi in elite stiskajo za vrat Grčijo.

Vse skupaj je močno, zares močno povezano z demokracijo, ki je kapitalizem sicer ne prenese. Cipras se zato ne moti: glavna je volja ljudi. Obrat je izjemno pomemben in o njem bomo še govorili. Končno se je našel nekdo, ki voljo ljudi odločno in javno postavlja pred Kapital ter pri tem ne trene z očmi, če lahko parafraziram Michaela Robertsa.

Liberalizacija trgov in vsega življenja namreč ne pomeni osvobajanja in ne pomeni demokracije; ne potrebuje ne enega ne drugega. Tu ne sme biti nesporazuma. Pomeni namreč bogatenje elit in siromašenje vseh drugih ljudi. In ko govorim o siromašenju, je na mestu tale podatek: Theodoros Giannaros navaja, da si je v zadnjih petih letih v Grčiji vzelo življenje 10 000 ljudi. Tega podatka na televiziji ne boste slišali, iz ust politikov, bančnikov in ekonomistov pa še zlasti ne. Boste pa od njih slišali za 'Grški problem'. Pa tudi za to, da se Grkom izteka čas in da banke niso več pripravljene potrpežljivo čakati na njihov odziv. A kaj ves ta žargon v resnici pomeni?

Pomeni najmanj tole. Elite hočejo, da se Grki še bolj podredijo logiki Kapitala, kar med drugim pomeni še več samomorov oziroma mrtvih ljudi. Podrejanje zajema tudi reforme trga dela. Podobno je v Sloveniji. In kaj take reforme zares pomenijo?

Reforma je zgolj evfemizem za blokiranje najnižjih plač. V Sloveniji se je pred kratkim vnela silovita razprava, ali bi jih lahko dvignili za nekaj evrov ali ne. Zagovorniki Kapitala so bili seveda odločno proti dvigovanju najnižjih plač. Mimogrede: to je plača, s katero ne morete preživeti iz meseca v mesec, razen če tvegate resne zdravstvene težave, kar jeste nezdravo in poceni hrano, ker je hladilnik v glavnem prazen in ker morate stiskati na vseh koncih in krajih, to pa vas potiska v depresijo. Reforma pomeni tudi zmanjševanje moči sindikatov, saj so zastopniki Kapitala prepričani, da so preveč socialni in da zgolj podpirajo lenobo delavcev. Očitek je kajpak tako grotesken, da ga ni treba posebej komentirati.

Kolektivno socialno pogajanje bi torej najraje ukinili, ljudem pa ponudili možnosti za tako imenovane part-time contracts, pogodbe o začasnem delu za manj kot poln delovni čas. Dodali pa bi še elastičnost delavcev, kar pomeni lahko odpuščanje z delovnih mest brez posebnih razlogov.

Ne sprenevedajmo se: Kapital se hoče znebiti čim več ljudi, ker so zanj strošek. V takem norem svetu živimo: ljudje so strošek, kot so strošek metla, lopata ali toaletni papir.

Zgodba je zares grozljiva, če jo povemo do konca. Sočasno se namreč dogaja neverjetno koncentriranje kapitala v rokah elit. Ne koncentrira pa se samo premoženje, kopiči se tudi moč oziroma oblast, ki temelji na gigantskih dolgovih in brezmejni zadolženosti ljudi.

In zdravi razum vsakemu človeku pove, da kreativnost ljudi, njihovo inovativnost in zmožnost za rast blokirajo in onemogočajo natanko pripadniki elit, ki kopičijo denar, kapital, premoženje, oblast in moč, nadzor in upravljanje z ljudmi, ki so do vratu zadolženi.

Torej nikakor ne gre za lenobo ljudi, za njihovo premajhno kreativnost. To velja v Grčiji, v Sloveniji in velja povsod drugje.

Najbolj uspešne so tiste države, ki znajo in hočejo kljub prevladi Kapitala najbolje spodbujati kreativnost ljudi, njihove zmožnosti za inovativnost, inteligentno delo, sodelovanje, egalitarnost.

Kaj ima vse to opraviti s Kantom in z njegovo revolucijo? Vse.

Kantova revolucionarna filozofska lekcija ljudem je tale.

Če ljudje prenehajo biti revolucionarni subjekti, je kajpak nujno tudi vprašanje o politični subjektiviteti ljudi. Danes je več kot očitno, da Kapital ne želi take subjektivitete, zato pospešeno spreminja ljudi v potrošnike, ki jih vsakdanja politika, kaj šele revolucionarna, niti najmanj ne zanima, saj jih niti ne sme zanimati. Povsem se strinjam s tem, kar zapiše Critchley na trinajsti strani svoje knjige: etika brez politike je prazna, politika brez etike pa slepa.

Tu nastopi Kant.

Etika je namreč način človekovega delovanja, zavezan Resnici in Dobremu, kar avtomatično pomeni postavljanje meja temu, kar je nebrzdano in hoče nenehno rasti. Etika omejuje Kapital ali pa ni vredna piškavega oreha.

Kantova lekcija je torej jasna: omejevanje.

Etika je temeljni pogoj, ki mora biti izpolnjen, če sploh hočemo govoriti o invenciji novega političnega subjekta, če sploh hočemo govoriti o subjektiviteti ljudi, ki jo zanima še kaj drugega kot zgolj potrošništvo in večno prilagajanje Kapitalu kot plahi ptici, o čemer sem že govoril.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži