Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Papež Frančišek v obsežni encikliki o podnebnih spremembah, ki sicer sploh ne obstajajo, če poslušamo zanikovalce, enciklika pa zajema okoli 200 strani, zagovarja zelo preprosto in vsem ljudem razumljivo zamisel: planet je treba rešiti pred uničujočim kapitalizmom. Ideja sicer ni nič novega, novo pa je, da papežu nekdo napiše za knjigo obsežno besedilo o njej. Krik planeta, o katerem govori papež, je neposredno in nerazdružljivo prepleten s krikom revnih ljudi. Planet sicer ne kriči, ker ni oseba, ampak tako se pač reče. Ječi zaradi podnebnih sprememb, ki jih dokazano povzroča človek; pravzaprav ne ječi kaj prav dosti, ker je navajen na spremembe, ampak zdaj ne bi cepil dlake. Ječanje revnih pa je otipljivo, in sicer že dolgo časa. Zanj je krivo kapitalistično izkoriščanje delavcev, kot je pokazal že Marx, kar zopet pomeni, da papež ni povedal ničesar novega. Ljudje namreč ne ječijo in ne kričijo, če se jim dobro godi, temveč ječijo zaradi nepravičnosti in zaradi izkoriščanja.

Večini ljudi se na tem svetu ne godi dobro, nepravičnosti in izkoriščanja je veliko. Nekateri zaradi tega ječijo, nekateri se zadevajo s potrošništvom, upajoč, da jim bo zaradi tega kaj bolje, mnogi so kratko malo tiho in prenašajo bedo vsakdana.

Kapitalistična mašinerija, pravi Marx v Kapitalu, sicer omogoča človeku, da postaja gospodar nad naravo, toda obenem postaja tudi njen suženj. Danes je zadeva zelo težka: človek s kapitalistično mašinerijo ni gospodar nad naravo, saj se ta nepredvidljivo spreminja tako, da je ogroženo človeštvo, obenem pa so ljudje še vedno sužnji taiste mašinerije, kar pomeni, da so prišli z dežja pod kap. Situacija je resna.

Ko govori papež Frančišek o vse večjih razlikah med bogatimi elitami in revnimi prebivalci planeta, govori o tem, kar imenuje Marx absolutni zakon kapitalistične akumulacije, čeprav bržčas ne ve, da govori o njem. Natančno namreč vemo, zakaj se povečuje prepad med revnimi in bogatimi, in prav tako dobro vemo, kako ga odpraviti. Papež in Marx, objektivno vzeto, govorita o istem.

In največji paradoks globalnega kapitalizma je ta, na katerega opozarja Fredric Jameson, ko bere Kapital: danes ni nihče zunaj kapitalizma, nihče ni izključen iz njega. Prav zato ne potrebujemo nobenega inkluzivnega kapitalizma, kajti ljudje, ki so na primer nezaposleni, so že del samega kapitalizma in opravljajo svojo ekonomsko funkcijo natanko s tem, da ostajajo nezaposleni. Revni tega sveta so vključeni v kapitalizem, saj jih ta potrebuje prav kot revne.

Ko je vse v kapitalizmu, ko nihče ni zunaj njega, ko je vse življenje vseh ljudi naddoločeno s kapitalizmom, je tudi ideologija zmagoslavna. Danes jo prepoznavamo v nagovarjanju ljudi: jejte bio hrano, skrbite za zdravje in well-being, ločujte odpadke, kupujte električne avtomobile, ugašajte luči. Tako se ideologija naslavlja na posameznike. Na občestva in države se naslavlja nekoliko drugače: skrbite za zelena javna naročila, ustvarjajte zelena delovna mesta, počasi zmanjšujte količine dioksida v zraku, obdavčujte onesnaževalce, sprejemajte zeleno zakonodajo.

In vse bo v redu. Torej ni treba skrbeti. Tako preprosto je vse skupaj.

Pa vendar ni. Obenem se namreč povečuje proizvodnja nafte, premoga, plina in lesa za kurjavo. Gradijo nove termoelektrarne, načrtujejo dodatne. Zelena ideologija je današnji opij za ljudstvo.

Papež torej ne more drugega, kot da se strinja z Marxom, saj ni mogoče zavreči zblojene potrošniške kulture, čez katero se pritožuje, in ohraniti kapitalizma. Ni mogoče zmanjševati razlik med elitami in revnimi ter še naprej rasti in akumulirati kapital. Ni mogoče zaposliti nezaposlenih, če jih kapitalizem potrebuje kot rezervno delovno armado in kot nepotrebne ljudi.

Ni torej mogoče sočasno sedeti na dveh stolih. Ni mogoče smiselno reči, da je Kapital včasih pred obče dobrim, če pa je po definiciji pred njim. Papeževo pozivanje k odgovornemu vedenju in delovanju zato ne more biti nič drugega kot pozivanje h komunizmu. Cerkvena socialna oziroma družbena doktrina, kot jo imenuje papež, ne more biti nič drugega kot doktrina, ki je zapisana v Komunističnem manifestu, v katerem beremo, da ima človeštvo pred seboj zgolj dve možnosti: revolucionarno spremembo in rekonstrukcijo družbe ali destrukcijo. Ko poziva papež vse ljudi, naj sprejmejo cerkveno doktrino, jih poziva natanko k temu, k čemur poziva Komunistični manifest: združite se, organizirajte se in pritisnite na sistem, da se bo spremenil. Sam od sebe se namreč ne bo, to pa je jasno tako papežu kot Marxu.

In če se ne bo spremenil, bomo imeli le še več istega.

Samoorganiziranje združenih delavcev, vernikov in nevernikov lahko privede do revolucionarnih sprememb družbenega življenja, posledica pa je zopet natanko taka, kot predvideva Komunistični manifest: svobodni ljudje delajo s produkcijskimi sredstvi, ki so v njihovi lasti, in se zavedajo, da je bodočnost taka, kot jo načrtujejo, taka, kot si želijo sami, ne taka, kot jo narekuje nekdo od zgoraj.

Papež Frančišek pravi še to, da je zaščita planeta moralni in etični imperativ. Planetu se kajpak ne bo zgodilo nič posebnega, saj je preživel že veliko hujše kataklizme, kot je ta, ki jo povzroča človek, zato je treba zaščititi človeštvo. Isto beremo v Kapitalu: kapitalizem v resnici ne proizvaja dobrin ali blaga, temveč proizvaja kapital, ki so mu podrejeni vsi ljudje. Reševati je torej treba podrejene ljudi sužnje, ne pa Kapitala.

Ta je namreč že rešen, zato tudi govorijo o svobodnem prehajanju kapitala.

Dokler imamo kapitalizem, ta svobodno proizvaja Kapital in je zavezan imperativu, da ga proizvaja še več. Papež poziva vernike in vse druge ljudi, naj sprejmejo etični imperativ, ki je nad ekonomskim in političnim. Marx pravi natančneje: nemogoče je, da se kapitalizem kot sistem ne bi širil, saj bi sicer umrl, to pa pomeni, da ga ni mogoče popraviti in spremeniti.

Mogoče ga je torej zgolj odpraviti, saj se popravlja in spreminja že sam, ker le tako lahko preživi, preživeti pa tudi hoče.

Papež še pravi v encikliki, da tehnologije ne bodo rešile lakote in da svobodni trgi ne bodo pripomogli k rešitvi problema, ki se imenuje podnebne spremembe. In se ne moti.

Kje je potem rešitev?

Rešitev je natanko v organiziranju delavcev, v močnih sindikatih, kakršni so nekoč že obstajali, v novih družbenih gibanjih in v močni državi.

Pa seveda v dobrih zamislih. Če je sploh še čas, če človeštvo ne bo prej izumrlo.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži