Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Ekonomisti so izračunali, da je ameriške davkoplačevalce samo iraška vojna, ki traja že bistveno več kot desetletje in pomeni zgolj pobijanje ljudi ter destrukcijo vsega, stala – primite se ali pa sedite, da ne padete – več kot 3000 milijard dolarjev. Politiki, bankirji in drugi okravateni obenem pridigajo navadnim ljudem, da morajo še bolj zategniti pasove in dajati bankam, ki jih potem slovenska vlada prodaja za simbolično ceno privatnim skladom, zlasti pa jim govorijo, da je njihov standard življenja odločno previsok. Poet in doktor še dodajata, da je Juga propadla in ostala brez denarja, ker je bila komunistična partija totalitarna, država pa policijska. A zares policijska država je najbolj demokratična država na svetu, Amerika. In Tito nikoli ni prisluškoval francoskim predsednikom ali nemškemu kanclerju, da o tako razvitem sistemu nadzorovanja in prisluškovanja, kot ga imajo ameriške in druge kapitalistične agencije za nadzor nad ljudmi, niti ne govorim. Da bo mera polna, še JJ spregovori o Velikem poku iz Murgel. Kam gre ta svet?

Glavni in gotovo paradoksni problem v kapitalizmu, v katerem so korporacije vse bolj trudijo postati vaši prijatelji, ni, da ima elita neskončno veliko denarja in vseh možnih ugodnosti ter da sam kapitalizem temelji na prisvajanju vrednosti, ki jo ustvarjajo delavci, temveč je ta, da imajo vsi drugi ljudje, torej tudi delavci – previsok standard življenja! Bolj nore trditve si skoraj ni mogoče izmisliti, pa vendar številni politiki, bankirji in ekonomisti resno mislijo, da je to – sveta resnica.

V pomoč jim je dejstvo, da se večina ljudi ne upira ničemur več, da so tako naučeni biti pohlevni in mirni, da so preprosto pripravljeni pogoltniti čisto vsako neumnost, ki jim jo ponudijo. Na žalost imajo prav ekonomisti, ki so že davno tega spoznali, da kapitalizem ne more dobro delovati brez pomoči psihologije in predvidljive iracionalnosti ljudi.

Psihologija je drugo ime za zmožnost ljudi kot družbenih bitij, da ne vidijo, kako nastaja družba in kako deluje. Ali po domače: psihologija omogoča ljudem, da ravno ne vidijo političnih, družbenih in ekonomskih razsežnosti lastnih eksistenc, da vidijo zgolj psihološke, individualne in intimne. Zadeva je zelo zahtevna, kajti morda psihološki ljudje ne potrebujejo vpogleda v širše okolje, v katerem živijo, in so vsaj nekaj časa navidezno zadovoljni, da živijo pod vplivom psihološke anestezije, zato pa širše družbene dejavnosti potrebujejo individualno psihologijo.

Tako je že vsaj od leta 1855, ko angleški psiholog Richard Jennings priobči knjigo z naslovom Natural Elements of Political Economy, povsem jasno, da ekonomija preprosto potrebuje psihologijo. Med drugim to pomeni, da delavci drugače doživljajo, občutijo in razlagajo svet kot kapitalisti. Torej ne more obstajati ena sama psihologija, ki preučuje eno samo psihološko naravo ljudi. In če različni ljudje ne soočijo svojih pogledov na svet, vztraja iluzija, da je svet en sam in da je tudi pogled nanj en sam in kajpak pravilen. A prej ali slej do soočenja mora priti, zato tudi pride.

Ekonomisti bi raje videli, da ne pride, saj razumejo ekonomijo kot objektivno znanost o vedenju človeških osebkov, ki ga uravnavajo matematični zakoni, ne pa politične ali moralne zamisli. Seveda se motijo na celi črti.

Ko pride do soočenje, saj to ne more biti odvisno od mnenj ekonomistov, nastanejo pogoji za družbeno spremembo ali revolucijo. Revolucija je nujna zato, ker je nemogoče vplivati na vse ljudi tako, da so dolgo pod psihološko anestezijo, da dolgo časa ničesar ne rečejo, da ne spregovorijo o lastnem doživljanju sveta, v katerem živijo, čeprav na žalost vemo, da je imel Martin Seligman, oče koncepta o naučeni nemoči, prav: ljudje se po določenem času preprosto nehajo upirati. A nikoli vsi.

Natanko v tem smislu se danes Kapital boji, da bodo Grki na referendumu v nedeljo spregovorili in mu rekli Ne. To bo resnični Veliki pok.

Skozi celotno 20. stoletje se razvija zgodba, kako s psihološko anestezijo in psihoterapijo uspavati ljudi, da bodo srečni in da se ne bodo upirali; to imenujemo terapevtski menedžment. Te zgodbe bo v kratkem konec.

Kapitalizem namreč prek svojih zastopnikov ne premore vpogleda v samega sebe, zato se ne razvija v pravi smeri. Ne uničuje le naravnega okolja, uničuje tudi občestva, tradicije, uničuje ljudi, medsebojne odnose, telesa ljudi, zlasti delavcev, psihično zdravje ljudi, uničuje duha in uničuje um. Ljudje se morajo namreč nenehno žrtvovati, nenehno se morajo nečemu odrekati, podrejati, prilagajati, se nečemu odpovedovati. Povsod je hrup, povsod je vpitje, povsod je hreščanje, cviljenje, škripanje, ropotanje, povsod so reklame in bleščeče fotke, povsod je propaganda, povsod je svetloba, povsod nekaj utripa, migota in se premika, povsod so spektakli, povsod so nore podobe, ki ne povedo več kot tisoč besed, saj ne povedo dobesedno ničesar, če odštejemo nekaj klišejev, povsod je vrvež, je živčnost, je hitenje, je norenje, je nekaj, kar je treba kupiti, je kričanje, je nagovarjanje, je množica, je zaletavanje, povsod so kamere, povsod so zasloni, povsod so nasveti, kako živeti, kako se obnašati, kako jesti, kako seksati, kako hujšati, kako se oblačiti, kako se ne oblačiti, kako misliti, kako govoriti, kako se sprenevedati, kako blefirati, kako koga prevarati, kako zaslužiti, kako zaslužiti še več, kako zaslužiti več kot drugi, kako se prilagoditi Kapitalu, kako se mu prilizniti, kako se mu podrejati, dokler nisi znerviran, živčen, dokler nisi izčrpan, dokler nisi totalno pod stresom in imaš holesterol in visok pritisk in te boli glava in želodec in vse drugo in ti žile utripajo kot nore, dokler ne padeš dol in te odpeljejo na urgenco.

Korporativni prevzem življenja, prostora in časa je popoln. Demokracije je le okrasek in občasna beseda na ustih okravatenih. Anonimnost korporativnega totalitarizma, kot ga imenuje Sheldon Wolin, je hrbtna stran globalne navzočnosti Kapitala, čigar zastopniki in zagovorniki se sklicujejo še na patriotska čustva, nacionalizem, strah pred tujci, poceni delovno silo, državno in družbeno lastnino.

Vse hitreje ne izginja le demokracija, saj izginjajo tudi vrednote, ki so od nekdaj povezovale ljudi. Šesto veliko izumrtje zato ne bo posledica padca meteorja ali asteroida, temveč bo dolgoletna agonija atomiziranih posameznikov, ki bodo brez družbe in države blodili po opustošenem svetu in zaman upali, da bi vnovič postali ljudje.

Banke bodo še večje, korporacije bodo še močnejše, vojna v Iraku bo stala veliko več kot 3000 milijard dolarjev, ljudje pa bodo vse bolj sami in nemočni. Še vedno bodo ljudje, seveda, toda oropani bodo vsega presežnega, vsega, kar zmorejo, ko niso povsem odvisni od zunanjih sil.

Zunanje sile so neskončno močne. Korporacije se zato mirno dogovarjajo o prihodnosti življenja ljudi, ne da bi ti sploh vedeli, da se dogovarjajo. Nimajo najmanjšega pojma, o čem se dogovarjajo, čeprav bi lahko vsaj slutili, da se dogovarjajo natanko o njih in o njihovih življenjih.

Spoznanje je šokantno, čeprav je pričakovano: ljudje preprosto ne štejejo. Postali so povsem nepomembni. O njih in njihovih življenjih odločajo zastopniki korporacij, pa naj gre za ekonomiste, izvršne direktorje ali znanstvenike, ki jih najemajo in bogato plačujejo, da zanje proizvajajo uporabno znanje.

Logika vsakdanjega življenja je dejansko nora. Korporacije ne smejo biti regulirane, država mora biti vitka, življenja ljudi so do zadnje podrobnosti podrejena pravilom. Medtem ko ljudje nimajo pojma, kako delujejo korporacije in kako deluje kapitalizem, vedo vse o zdravem korenju, zdravi solati, proteinih, ki jih morajo jesti, vedo vse podrobnosti o materialih, iz katerih so narejeni tekaški copati, do najmanjše podrobnosti poznajo strukture fuzbalskih tekem, jasno jim je, kako živijo manekenke, kakšne znamke spodnjega perila nosijo slavne osebe. Ne zanimajo jih podnebne katastrofe, imajo pa živo željo, da jih nenehno prek pametnih naprav seznanjajo s podatki o delovanju borz, oblačenju pomembnih osebnosti, škandalih političnih nasprotnikov ali o tem, kaj je zopet čivknil JJ.

Sicer pa vse raste. Vojna v Iraku je doslej vzela najmanj 200 000 življenj ljudi, letošnja vročina pa samo v Indiji in Pakistanu več kot 3500.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži