Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Obstajajo črni labodi; krize se dogajajo in revolucije tudi. Noben ekonomist ne more dokazati, da to ni res. In kakšno zvezo ima to s koncem človeškega? Vsakršno.

Vplivni svetovni mediji zadnje čase namenjajo veliko pozornosti dvema temama: Capitalism Could End All Life On Earth; How to Prevent the Next Global Recession. Ali po slovensko: kapitalizem lahko uniči vse živio na tem planetu; kako preprečiti naslednjo globalno recesijo. Nekaj je takoj jasno: nikjer ne piše, da recesije ne bo, in obstaja veliko dokazov, da človeštvo ne uničuje planeta, temveč predvsem sebe in vse živo, o čemer sem že razmišljal. V Sloveniji tem temam vodilni mediji ne namenjajo nikakršne pozornosti, vendar nas to ne preseneča. Prebral sem še eno knjigo: Chris Hedges, Wages of Rebellion: The Moral Imperative of Revolt.

Pred izbruhi, družbenimi nemiri in vojnami so spektakli. Tudi v tridesetih letih prejšnjega stoletja so bili. Zamisli so bile preproste: Kapital mora rasti in se širiti, ker potrebuje prostor; ljudje naj se zabavajo, da ne bodo mislili in da ga ne bodo ovirali pri širjenju. Po vojni je bilo še veliko več spektaklov.

Danes ne živimo več v zabaviščnem jurskem parku, temveč živimo v vseobsegajočem, globalnem zabaviščnem jurskem svetu. To je umetni svet, ustvarjen s Kapitalom in korporativnim denarjem, v katerem se ljudje iz dneva v dan simulirano navdušujejo nad dinozavri in drugimi z genetskim inženiringom ustvarjenimi bitji, ki sodelujejo v spektaklih, v katerih, kot piše Chris Hedges v knjigi z naslovom Empire of Illusion, se vsak dan znova potrjuje zaton pismenosti, ljudje pa se zmagoslavno pogrezajo v magijo, ki zagotavlja varnost (false certainty) in povečuje to, kar imenuje isti avtor blodnje, zablode oziroma iluzije, ki si jih ljudje nalagajo sami (self-delusion). Navdušuje jih zlasti to, kar jim poganja adrenalin po krvi in jih zabava, včasih celo do smrti; prav zato je vredno prebrati še knjigo Neila Postmana z naslovom Amusing Ourselves to Death. Nimajo več realnega odnosa do sveta, a saj je tudi ta povsem simuliran, nerealen in čaroben. Dinozavre je tako mogoče božati in se igrati z njimi, kot da niso divje živali, nikomur se ne pripeti ničesar, zaradi česar bi ga moralo skrbeti, življenje je ena sama neprekinjena adrenalinska zabava tipa Tom & Jerry. A nikakor za vse ljudi.

Na mestu je novo branje Kapitala. Brez posrednikov in akademskih interpretov. Ob koncu sveta bomo nekateri še vedno brali knjige, medtem ko se bodo drugi zabavali. Do smrti, kot rečeno.

Nad jurskim svetom pa se ne navdušujejo vsi in ne zabavajo se vsi, kot rečeno. V vročinskem valu, ki je te dni prizadel Pakistan, je doslej umrlo že več kot 1200 ljudi. Po vsem svetu pa blodi skoraj 60 milijonov razseljenih ljudi, ki bežijo s svojih domov, ker tam divjajo vojne, lakota, bolezni in vse drugo. Vse več prebivalcev planeta ima vse težji dostop do čiste pitne vode, podnebne katastrofe uničujejo pridelke, hrana bo zato vse dražja. Za elite kakopak ne, za vse druge pač.

Vse to bi z lahkoto preprečili, a ne bodo, ker so brezbrižni ali pa aktivno ne želijo. Vojne so namreč profitabilne, iraška vojna je doslej stala več kot tri bilijone dolarjev, katastrofe tudi, da o spektaklih sploh ne govorim.

Živimo tudi, kot da smo popolnoma sami na planetu: uničujemo gozdove, korale, plenimo oceane, spreminjamo podnebje. Spreminjamo ga hitro, prehitro. Živa bitja se ne bodo mogla prilagoditi spremembam, ker jih je preprosto preveč in so prehitre. Ne bomo uničili le vsega živega, uničili bomo tudi sebe. Še nikoli v zgodovini se ni zgodilo kaj podobnega. Še nikoli ni ena sama vrsta uničila toliko drugih vrst, kot jih bomo mi. Dinozavri na primer niso uničili sebe in še drugih živih bitij; bili so uničeni.

Potem so izpraznjeni prostor naselili sesalci. Tudi ljudje smo sesalci, toda v resnici ne moremo preživeti brez insektov. Brez njih ne bi bilo take raznovrstnosti živih bitij, kot jo lahko opazujemo. Zadošča, da izginejo čebele, pa se znajdemo v velikih težavah. Pravzaprav smo se že znašli, le da tega ne priznamo. Zanikovalci so na žalost povsod.

Saj je logično: če je svet ena sama zabava, se vanj ne sme vtihotapiti noben element žalosti, trpljenja ali resnega razmisleka. Depresija je sicer povsod, toda tudi ta podatek je mogoče mimogrede potisniti pod preprogo.

Zadeva je še veliko bolj zapletena. Brez bakterij nas na tem planetu na primer sploh ne bi bilo. Nikoli se ne bi razvili. Bog nima nobene zveze z našim obstojem, bakterije pač, saj brez njih v ozračju ne bi bilo dovolj kisika, ki ga nujno potrebujemo.

In zgodovina planeta ni absolutno na naši strani. Doslej se je zgodilo pet velikih katastrof, od katerih so bile tri res posebne: pred 440 milijoni let je planet preprosto zmrznil in izginile so številne vrste živih bitij; skoraj dvesto milijonov let pozneje se je planet segrel zaradi delovanja vulkanov in zgodba z izginotjem vsega živega se je ponovila; pred 65 milijoni let so se poslovili dinozavri, pa ne samo oni.

Ljudje kljub temu pravijo, da so gospodarji planeta. Kakšna aroganca, kakšen egocentrizem! In najpametnejše izmed svojih pogosto razglasijo za nore.

Ko je Einstein leta 1905 predlagal, da bi svetlobo razumeli kot množico kvantov, ne pa kot valovanje, se je številnim fizikom, navadni ljudje tako ali tako niso razumeli, o čem govori, zdelo, da je njegova zamisel nora; nekaj let kasneje je dobil zanjo Nobelovo nagrado. Zamisel je bila preprosta, elegantna in je prepričljivo pojasnila fotoelektrični efekt, ki ga dotlej nihče ni znal pojasniti. Vse skupaj pa je bil šele uvod v še bolj nora spoznanja, kajti svetloba je bila nenadoma valovanje in množica kvantov.

Kako je to sploh mogoče in kaj pomeni v letu 2015, ko živimo v poblaznelem neoliberalnem svetu, v katerem nam vsakdanja zavest pove, da nič ni, kot se zdi, da je, da je vse ena sama ironija, samodestrukcija, cinizem in eno samo neskončno spreminjanje vsega v karkoli?

Nesporno je res, da je svetloba valovanje. Enako nesporno je res, da je elektron delec. Pa vendar to ni vse, kar lahko povemo o svetlobi in elektronu. Nenadoma je svetloba sestavljena iz delcev, elektron pa se obnaša kot valovanje. Zdi se, kot da izginjajo empirična, objektivna tla pod nogami, v katera smo doslej absolutno verjeli.

Einstein tega ne more sprejeti; verjame, da je odločitev o pravi naravi realnosti padla že davno pred dogodki. John Bell v šestdesetih letih 20. stoletja dokaže: Einstein se popolnoma moti. Toda svet znanosti je vendarle daleč od ponorelega sveta tam zunaj.

Vse je vselej že tam zunaj. Tako verjame tudi naša vsakdanja zavest. Bohr se ne strinja: nič ne obstaja tam zunaj. Potrebni so eksperimenti in potrebna je teorija.

Ko se začnemo ukvarjati s teorijo, se najprej soočimo z obstoječimi teorijami. Vselej je tako. Potrebujemo diference, sicer zgolj ponavljamo in kopičimo isto.

A ne v svetu ideologij in spektaklov. Ta je dobesedno treba kopičiti isto, da je Kapital zadovoljen.

Teoretska vprašanja nas zato spravljajo v stisko, vsakdanja realnost pa se divje spreminja. Pravijo, da bi morali ukiniti razliko med teorijo in prakso; naj vse postane praksa. Za to se zavzemajo in vse to se bo tudi zgodilo.

Na obzorju je šesto izumrtje vsega živega, tudi človeka. Kaj sedaj?

Ogledam si film: Jurski svet.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži