Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Čez nekaj let, ko se bo zaostrila ekonomska in politična kriza, bodo ekonomisti, politiki, bankirji in drugi po vrsti izjavljali, da jih je presenetilo in da krize nihče ni mogel predvideti, saj je vse raslo in bilo sončno in čudovito in harmonično. Pisec teh vrstic bo takrat le navedel datum današnjega prispevka. Mimogrede: Arktika se segreva hitreje kot preostali del sveta, zato se zmanjšujejo razlike v temperaturah med severnim tečajem in ekvatorjem. In če mislite, da je te dni ob Sredozemskem morju vroče: na začetku julija so temperature znotraj arktičnega kroga ponekod dosegle 37.1°C.

Za poete, doktorje, pisatelje, bankirje, ekonomiste, politike in druge okravatene: v znanosti že nekaj časa poznamo koncept neoliberalnega socializma. Ničesar si niso izmislili levičarji. Znanstveniki si namreč ne izmišljujejo konceptov in jih ne vlečejo iz klobukov kot čarodeji ali iluzionisti. Navadni ljudje v glavnem še vedno ne razumejo, kako delujejo in kako nastaja teorija. Ljudje si celo pravljic ne izmišljujejo; Janko in Metka in izmišljena zgodba, ampak je resnična zgodba o revnih ljudeh in boju za preživetje, ki ga na tem planetu vsak dan bije gigantsko veliko ljudi. Na srhljiv način ga bije celo elita, le da ta živi v povsem drugem vesolju. O neoliberalnem socializmu in krizi torej. Najprej je seveda na vrsti knjiga: Loic Wacquant, Punishing the Poor: The Neoliberal Government of Social Insecurity.

Neoliberalizem ne nastane zaradi dobre volje elit ali zaradi potreb delavcev. Daleč o tega.

Rekonstrukcija kapitalizma je v sedemdesetih letih 20. stoletja projekt brez primere. Kapitalizem je namreč, kot že tolikokrat, treba reševati pred njim samim, in sicer za vsako ceno. Moralni behaviorizem, tako domač v ameriškem okolju, je končno zmagoslaven, saj ga Kapital preprosto potrebuje za preživetje, zato postane globalen. Ekonomsko dereguliranje življenja ljudi pospešeno uničuje družbeno življenje in spreminja posameznike v gole številke oziroma človeški kapital, s katerim je mogoče manipulirati, da bi bili profiti za elite še večji. Prekerno zaposlovanje je izraz prevlade Kapitala nad človeškimi osebki, ki tvorijo le še postindustrijski proletariat. Konservativni sociologi pritegnejo lastnikom kapitala in začnejo govoriti o družbah tveganja in znanja, civilni morali, vse bolj je navzoče žolčno kritiziranje deviantnih figur vsakdanjega življenja, kot pravi Wacquant.

Družbeno dogajanje v razvitem neoliberalnem kapitalizmu, ki je prijazni socializem za elite in brutalni kapitalizem za vse druge, je naddoločeno s kaznovanjem revnih. Zapor zato ni več zgolj institucija, prostor, kjer je nagnetenih veliko deviantnih figur družbenega življenja, poudarja Wacquant, temveč postaja metafora, konceptualno orodje za razumevanje družbenega dogajanja, obenem pa je tehnični izraz za nove politike nadzorovanja ljudi.

Pomemben je namreč zgolj profit, medtem ko je dobrobit ljudi le retorični okrasek.

Zgodi se kapitalistična revolucija od spodaj, če lahko še enkrat citiram Wacquanta, ki s svojo knjigo natančno izriše koordinate neoliberalizma, za katerega konservativci še vedno pravijo, da so si ga izmislili levičarji in da torej objektivno ne obstaja.

Res je prav nasprotno. Ne obstaja levičar, ki bi si izmislil objektivno revščino milijonov ljudi, izkoriščanje delavcev, razpadanje družinskega življenja, atomiziranje delavcev ali nadzorne kamere. Še bolj bode v oči žargon konservativcev, ki govorijo o vitki državi in lahnem dotiku države, za katero vse bolj velja, da se ne sme niti približati Kapitalu, tej plahi ptici.

Neumnost takega žargona je očitna, saj se dogaja vsak dan in pred našimi očmi prav nasprotno: namesto rahlega dotika države in nežnega vladanja Kapitala imamo vse bolj opraviti z gigantsko nadzorno mašinerijo, v kateri se prepleta propaganda z divjim medijskim nasiljem nad uporabniki, da niso pozorni na empirično nasilje, zaradi katerega dnevno umirajo ljudje po vsem svetu, pa naj gre za strelske obračune, prave vojne ali pa umiranje dojenčkov, ker nimajo na voljo dovolj dobre zdravstvene oskrbe, pitne vode ali pa celo prostora, ki bi bil dovolj varen, da bi sploh lahko preživeli.

Krepi se tudi globalni nadzor nad kupci oziroma potrošniki, nad njihovimi mislimi, nad njihovim vedenjem, zlasti pa nad njihovimi emocijami. O njih namreč hočejo vedeti vse in še več, kot sami pravijo, zato so psihologi polno zaposleni in izjemno dobro plačani, da jim zagotavljajo podatke. Ljudi zato nenehno nekaj sprašujejo, opazujejo, preverjajo, ves čas se sklicujejo na nekakšna dejstva, ki to sploh niso, saj so pridobljena s pomočjo titanske mašinerije, ki ljudi neprestano sili v natančno določene oblike vedenja, ki jih osebki navadno tudi sprejemajo, saj niso neumni in vedo, da zanje kratko malo ne bi bilo dobro, če bi se obnašali drugače od pričakovanj. Množična in globalna psihologija sta danes neposredno odvisni od ideoloških in drugih empiričnih aparatov oziroma mašin, ki jih potrebuje kapitalizem, da preživi. Podatki, pridobljeni znotraj take mašinerije, so seveda vse drugo prej kot objektivna dejstva.

Mašina ne more delovati brez diskurzov gospodarja, brez odnosov moči, brez delovanja oblasti, propagande in medijev. Nikakršne objektivne realnosti tam zunaj ni. Podatki vam zato skoraj nikoli ne povedo ničesar o neenakosti, ki vlada ljudem, o izkoriščanju, o moralni degradaciji, o zatonu političnega delovanja, nepravičnostih, neetičnem delovanju, povedo pa vam veliko o logiki profitabilnosti.

Zato pa behavioristični psihologi, guruji sreče, motivatorji in strokovnjaki za emocije razlagajo ljudem, da so nekateri računalniški procesorji že tako razviti, da z lahkoto analizirajo čustva ljudi, njihovo vedenje in podajajo natančne diagnoze.

To med drugim pomeni, da že danes lahko naložite na svoje pametne naprave aplikacije, ki vam pomagajo premagovati dnevne strahove, tesnobne občutke, depresivna razpoloženja in vse drugo. Depresije je med ljudmi kljub temu vsak dan več, ljudje goltajo antidepresive hitreje kot jabolka in hruške, vendar se stanje spreminja na slabše. Nekaj je definitivno narobe. Toda tudi o tem ne bodo spregovorili, a saj niti ne bi zmogli.

Psihologom se pred sto leti ni moglo niti sanjati, kako bodo v 21. stoletju nadzorovani ljudje. Psychological tracking je danes dobesedno povsod. Je na čisto vsakem koraku. Nenehno vas nadzorujejo kamere in ugotavljajo, kako se počutite, kako se obnašate. In sklepajo, ne da bi se vam sanjalo o tem. Tam zunaj je v resnici ogromno gospodarjev, ki komaj čakajo, da izvejo, kako mislijo množice, kaj čutijo, kako se vedejo, kako doživljajo. Zlasti jih zanima, zakaj ljudje nekaj kupijo, saj imajo interes, da bi kupili še veliko več. Blago, ki prodira na svobodne trge, je seveda treba pokupiti, pa če vse propade.

Imperativ je močan, pridružuje pa se mu še eden: o ljudeh je treba vedeti absolutno vse. Nobene skrivnosti ne sme biti. Jasno: ljudi ni mogoče nadzorovati, če imajo skrivnosti.

Pravzaprav ne gre za nadzorovanje, temveč gre za simulacijo nadzorovanja in vpliv na ljudi. Ali kot zapiše William Davies v knjigi The Happiness Industry: močna manjšina mora igrati vlogo znanstvenika (str. 225).

Neoliberalizem je torej revolucija od spodaj. Danes spremljamo agonijo grškega ljudstva in se lahko na lastne oči prepričamo, kaj vse to pomeni. Trojka je armada, je vojska, ki z drugačnimi sredstvi uničuje ljudstvo, za katero bi zgolj nepopravljiv cinik lahko rekel, da je leno in da zasluži zategovanje pasov, nenehno odrekanje in druge neoliberalne reforme.

Zlasti pa govorim o mašini, ki hoče poslati jasen signal vsem levičarjem tega sveta: poskusite kaj podobnega, kot so poskusili v Grčiji, pa vam pokažemo hudiča.

Okravateni pa še vedno govorijo o demokraciji, rasti, optimizmu, napredku in lepih časih, v zadnjem času pa vse bolj tudi o umetni inteligenci, robotih, singularnosti in transhumanem svetu.

Kot že stokrat rečeno: saj vse to zares obstaja, le da je treba povedati stavek do konca. Obstaja za elito.

A tudi zanjo ne bo obstajalo dolgo. Brezmejno tiskanje denarja, neskončno reševanje bank in velikanske kreditne injekcije namreč ne ustvarjajo ničesar drugega kot nove balone, ki bodo nekega dne nujno počili in nastala bo kriza, še hujša od te, v katero smo potopljeni.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži