Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Katoliška korporacija ima seveda močan interes, da pridobi za svojo stvar čim več vernikov, ki so lahko tudi duhovni vojaki, kot pravijo organizatorji kampov v ZDA, kamor vabijo otroke že v najbolj rosnih letih in se ne sprenevedajo, da se bodo otroci pozneje borili zoper muslimanske vernike oziroma vojake. Tako delovanje od korporacije tudi pričakujemo. A v Sloveniji je vendarle bistveno drugače.

V naši državi RKC prijazno svetuje staršem, kako naj otroke čim bolj zgodaj navadijo na duhovno versko življenje. Prvi nasvet je, naj jemljejo otroke s seboj k maši, kajti tako se bodo počasi, v miru navadili na prostor in tamkajšnje dogajanje.

Ko pridejo starši z otroki k maši, naj bo otrok čim bliže oltarja, da bo bolje videl in doživljal dogajanje. Duhovnikovih besed bržčas ne bo razumel, bo pa čustveno doživel dogodek, kar je nemara še pomembnejše, saj vemo, kako pomembno je za čustveno in socialno učenje vse, kar se dogaja v možganih, zlasti v amigdali, hipokampusu in insuli, kot kažejo sodobna nevroznanstvena dognanja.

Pomembno je torej čustveno doživetje, zato je prav, da je otrok čim večkrat pri maši in da je v ospredju.

Prav tako je pomembno, da mu mati že med dojenjem kaže podobe Jezusa in Marije. Oče Jožef ni tako pomemben, je pa tudi v redu, če otrok vidi še njega, ki sicer ni pravi oče, saj je Marija zanosila s svetim duhom, kar seveda pomeni, da je bila družina v sestavi Marija, Jožef in Jezus nekoliko nenavadna, kajti Jožef ni bil oče, kot rečeno. Kaj bi o tem rekel družinski zakonik, je povsem jasno, saj izenačuje vse mogoče družine, zato z Jožefom in njegovim položajem v družini sploh nima nobenih problemov.

Otrok naj torej med dojenjem zre v podobe, prav tako pa naj starši pred njim večkrat pokažejo kako znamenje (na primer znamenje križa), da si ga bo otrok dobro zapomnil. Pomemben je tudi glas kot eden izmed objektov želje, kot je poudarjal Freud, zato naj mu mati med dojenjem prepeva o Jezusu in Mariji, medtem ko o Jožefu ni treba.

Podobno poskrbijo starši tudi za obrede, na primer pred spanjem, kajti na možgansko dogajanje čez noč pomembno in močno vpliva to, kar se dogaja tik pred spanjem.

Vsi nasveti staršem, kako vplivati na otroke, da bodo postali že zelo zgodaj v življenju pripadniki cerkvenega delovanja, so zelo dobri, in čisto mogoče je, da bodo vsaj pri nekaterih otrocih tudi delovali.

Problema pa sta dva.

Prvič. Ni res, da ima otrok verske potrebe, kot trdi RKC. Otrok je simbolno in duhovno bitje, zato lahko govorimo o njegovih simbolnih in duhovnih potrebah, ki celo naddoločajo biološke, to pa še ne pomeni verskih potreb.

Prav nasprotno. Zrel in odgovoren človek ravno nima potreb po pripadnosti kaki korporaciji, saj je tak človek tudi samozavesten in svoboden, kar pomeni, da sam odloča, kaj bo uporabil v svoj prid in česa ne bo.

In natanko tak človek je bil tudi JK, ki ni ustanovil nobene cerkve in je niti ni potreboval. Otrok seveda ne more suvereno odločati, ali bo zrl v podobe Jezusa ali ne – povsem očitno je, da dojenček celo nima nobene možnosti, da bi se odločal o tem.

Drugič. Otrok izraža potrebe sebi primerno, saj je to logično. Ker nima verskih potreb, nima potrebe, da bi hodil k maši. Lahko hodi, ker uboga starše ali se prilagodi njihovim željam oziroma potrebam, to pa je tudi vse. Čez čas potreba staršev lahko postane tudi njegova, saj domnevamo, da ima starše rad, toda to ne pomeni, da izraža svoje pristne ali avtentične potrebe.

Tu poteka tanka črta med vzgojo za odgovornega in samozavestnega odraslega človeka in indoktrinacijo, ki naredi človeka preplašenega, tesnobnega, obremenjenega z občutki krivde in neadekvatnosti, če ne naredi vselej tistega, kar od njega pričakujejo starši, prek njih pa RKC.

Zelo hitro se lahko zgodi, da starši otroke silijo v nekaj, česar ne marajo, pa če so pri tem še tako prijazni in nevsiljivi. Ni nujno da se bo to zgodilo, lahko pa se zgodi.

Vzgoja za Jezusov nauk je zato smiselna, dobra in zelo koristna, le cilj vzgoje je treba spremeniti, da ne bo postal cilj indoktrinacije. Cilj RKC-ja je, da se otrok spremeni v vernika, ki ji pripada (prav zato govorimo o indoktrinaciji), medtem ko je cilj prave vzgoje natanko ta, da človek ne pripada, čeprav je del nečesa. Ta drobna razlika je ključna.

JK najbolje ponazarja zapisano. Bil je Jud, živel je v okolici Galilejskega jezera, pa vendar je nekako štrlel ven in ni povsem pripadal nobenemu občestvu, nobeni skupini, zlasti pa ni pripadal nobeni instituciji. Njegov položaj v občestvu je bil zato generičen, kar pomeni, da ni bil zapolnjen z nobeno substanco; prav zato je bil tudi svoboden.

Generičnost pomeni zmožnost človeka za avtentičen vpogled v vsak položaj, v katerem se znajde. Dojenček takega vpogleda seveda ne zmore, zato je naloga staršev, da ga ne silijo v položaj, v katerem ravno ne bo zmogel vpogleda niti pozneje.

Avtentičnost človeškega bitja torej ne pomeni slepe pripadnosti, pri čemer ni pomembno, kdo ali kaj je tisto, čemur naj bi pripadal. Avtentičen človek kratko malo ne pripada.

Edina prava oblika avtentičnosti je tista, ki omogoča človeku vpogled v svet. Resnično življenje zato je V Jezusu Kristusu, le da moramo dobiti vpogled v resničnega Jezusa, ne ideološkega oziroma ponarejenega.

Kdo je bil torej resnični Jezus? Resnični Jezus je človek, ki se je povsem odprl večnosti oziroma življenju v večnosti, to pa pomeni, da se je na neki način prav 'odlepil' od tuzemskega življenja in vstopil v polje med dvema smrtma. Prav zato je njegova smrt na križu tako zelo pomembna.

Življenje v Jezusu je zato natanko to, kar je storil sam Jezus, ki ni pripadal in se je radikalno odrekel življenju, kot ga poznamo. To je resnično avtentična gesta, ki je ni zmogel le Jezus, kot bi se kdo potolažil, ampak jo zmore vsak človek. Avtentična vzgoja, ki ni ideološka indoktrinacija, je zato vzgoja za to gesto.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži