Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Živimo v spektakelskem svetu, kjer je na splošno treba nenehno divje skrbeti za zunanje videze, ki domnevno jamčijo, da se ljudje drug z drugim ves čas v nečem strinjajo; navidezna strinjanja so prav gotovo zelo pomembna za obstoj vsakdanjega življenja, za delovanje ideoloških praks in za svobodno pretakanje kapitala. Ljudje so zato pogosto naučeno nasmejani in se obnašajo, kot da se zares strinjajo, čeprav je včasih, zlasti med politiki, tudi veliko manipuliranja, zaradi katerega se pred kamerami spopadajo med seboj, da je videti bolj razburljivo. Grški Ne! avtoritarni trojki, ki zastopa brezosebni neoliberalni Kapital, je povsem drugačen in ima več razsežnosti. Te zajemajo predvsem zgodovinsko voljo navadnih ljudi, ki so se rodili v Grčiji in so potomci ljudi, ki so izumili samo idejo demokracije. Z včerajšnjo referendumsko odločitvijo so dokazali tudi papežu in drugim iz katoliške korporacije, da temelji Evrope zares ležijo v antični Grčiji, ne pa v krščanski religiji, ki ljudem nalaga občutke krivde in jih obremenjuje z nesmiselnimi grehi.

Ljudje so se tako končno upali upreti vsemogočnemu Gospodarju in mu poslali jasno sporočilo, kot bi rekli v novoreku: morda ima Kapital res ves čas prednost pred ljudmi, ker je na njegovi stran moč, toda to še ne pomeni, da jo bo imel večno, kajti na strani ljudi je zmožnost za svobodno odločanje. Vnovič se je tako potrdilo, da je mogoče z manipuliranjem za nos voditi veliko ljudi dolgo časa in da ni mogoče voditi vseh ljudi ves čas. Ljudje morda res niso svobodni in živijo v determinističnem vesolju, toda to še ne pomeni, da ne morejo spremeniti toka zgodovine.

Še več. Svoboda ljudi se kaže natanko v tem, da se sami odločajo, v kako determiniranem vesolju bodo živeli. To preprosto pomeni, da lahko sami izbirajo okvir, znotraj katerega bodo živeli na načine, ki so deterministični. Ali še drugače rečeno: ljudje se lahko svobodno odločajo, kaj bodo imeli nad seboj in katerim ciljem bodo sledili. Njihovo odločanje zato ni le muha enodnevnica ali slučajni preblisk, temveč je ontološko nujno in epistemološko odgovorno.

Tako kot so doslej v zgodovini ljudje vselej rekli Ne! temu ali onemu gospodarju, saj je nujno, da se to prej ali slej zgodi, so mu rekli tudi včeraj. Njihovo sporočilo mora sprožiti plaz in opogumiti še druge ljudi, da se združijo v enotno fronto in Kapitalu dokončno rečejo Ne!, saj danes predstavlja globalnega gospodarja. Komunistični manifest je zato prava knjiga, ki jo je treba v teh dneh vnovič vzeti v roke in temeljito prebrati.

Politiki so v prvih komentarjih odločitve grškega ljudstva večinoma pričakovano zadržani in ponujajo ljudem še več žargona, kot da ne znajo reči ničesar drugega, obenem pa jim tudi žugajo kot duhovniki s prižnice, češ da je odločitev grškega ljudstva napačna in katastrofalna in povsem zgrešena, kar naj bi kajpak pomenilo, da jim bo še žal zanjo. S tem zgolj dopolnjujejo prevlado Kapitala: nihče se ne sme upirati, nihče ne sme misliti, nihče ne sme imeti drugačne volje, kot jo ima njegovo visočanstvo Kapital.

Ko ljudje kljub temu rečejo Kapitalu Ne!, je to lahko dogodek v pristnem pomenu besede. Lahko pomeni začetek nečesa novega. Na primer novega življenja, v katerem Kapital ne bo več pred ljudmi in nad njimi, temveč bodo imeli ti prednost pred Kapitalom, s katerim bodo skupaj, demokratično upravljali – vnovič bomo lahko govorili o samoupravljanju, o katerem se že dolgo ni govorilo.

Namesto o korporativnem upravljanju bomo govorili o samoupravljanju, ki bo pomenilo, da bodo ljudje sami upravljali s korporacijami, namesto da bi jim dovolili, da korporacije upravljajo z njimi.

Izraz volje ljudi pa ni opogumljajoč le zaradi zgodovinskih procesov, ki prečijo Kapital, temveč tudi zaradi nečesa drugega. Gre namreč za vozel, ki povezuje idejo demokracije in znanstvene razprave o oblikovanju sodobne subjektivnosti ljudi. Znano je, da ti velikokrat govorijo o potrebi po postavljanju meja, pa naj gre za vzgojo otrok, preprečevanje patoloških oblik vedenja, obnašanja elit ali brezmejno širjenje Kapitala.

V vsakem primeru govorimo o Ne!, ki je natanko očetni Ne!, o katerem je razmišljal pred desetletji Lacan, ko je spoznal, da človeška bitja preprosto potrebujemo umetno postavljene meje, znotraj katerih lahko preživimo.

To je torej univerzalni Ne!, ki onemogoča totalitete, Celote, v katerih ni nobenega tujega elementa in so vsi poenoteni. Je ravno nasproten od sodobnih zamisli o postavljanju ograj, zidov in ovir, ki naj bi preprečevale tujcem, migrantom in drugim ljudem vstop v Evropo.

Sočasno se torej dogaja nekaj, kar bo imelo nujno močne posledice za ljudi in za Kapital: če bo slednjemu uspelo postaviti zidove in ograje okoli Evrope, bo tudi sleherniku postalo jasno, da gre za nove oblike apartheida, ne pa za demokracijo; če bodo ljudje spregledali, bodo razumeli, zakaj se je moralo grško ljudstvo odločiti, kot se je.

Grška odločitev, da se ljudje ne podrejajo več Kapitalu, je zato prava alternativa, o kateri so ljudje doslej bodisi molčali bodisi govorili s strahom. Priča smo bili številnim zamislim, kaj vse naj naredijo Grki, da se bodo izvlekli iz krize, v katero so se prav zaradi nasvetov samo pogrezali, danes pa lahko svobodno rečemo, da je alternativa na dlani in je realna.

Kapital je vsemogočen in destruktiven, zato ga je treba ustavljati, kjer je to le mogoče, nazadnje pa ga bo treba pospremiti tudi na smetišče zgodovine. V mislih moramo imeti izjave Grkov, da tako hudo, kot je sedaj, ni bilo niti za časa nacistične okupacije.

Ne govorim o nostalgičnih spominih, saj govorim o zares drugačni bodočnosti, ki ne pomeni več istega, temveč pomeni nekaj povsem novega. Pot je seveda dolga, naporna in zahtevna, toda saj smo nanjo pripravljeni.

Na tako odločen Ne! smo čakali dolgo časa. Izraža pogum ljudi, ki se ne bojijo ničesar, saj vedo, da je edini resnični sovražnik strah sam.

Ne!, o katerem govorim, bo prišel v zgodovino. Od ljudi bo kajpak odvisno, kako se bodo opredelili do njega. Upamo lahko, da se jih bo veliko opredelilo tako, da bodo zmožni izražati novo voljo, nov pogum, novo odločenost, da je bilo zares dovolj tiranije Kapitala in elit, ki od njega bajno živijo, navadnim ljudem pa pridigajo, naj bodo tihi in pridni potrošniki.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži