Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Zakaj ne verjamem slovenskim politikom, ko govorijo o demokraciji? Na kratko: ker ne vedo, kaj je demokracija, in tudi nimajo želje, da bi vedeli. Na dolgo je odgovor razložen v nadaljevanju. In kakšno zvezo ima z vsem tem Katja Ajster, ki je pri devetnajstih letih pozirala za Playboy, je večplastna osebnost in gre do konca, kot pravi sama, oziroma na vse ali nič? Čisto nobene.

Te dni smo se vozili po Bosni in Dalmaciji. Gostoljubnost tamkajšnjih prebivalcev me ni niti malo presenetila, saj jo poznam še iz Juge. Gospodar in lastnik privatnega hotela v Sarajevu nam je na primer takoj po prihodu prijazno ponudil kavo, ki jo je po našem navdušenem da, prosim tudi lastnoročno skuhal, potem pa še postregel in z nami poklepetal. In nikakor ne trdim, da česa podobnega v Sloveniji od privatnega lastnika hotela ne moreš dobiti.

Trdim pa, da privatni lastniki kapitala ne bi smeli imeti pravice odločati o usodi sveta.

Nekaj dni kasneje smo se precej časa vozili po dolini reke Neretve in se ustavili ob porušenem mostu, kjer je potekala pozimi leta 1942 bitka na Neretvi. V muzeju v Jablanici smo razpravljali o boju, ki je prišel v zgodovino kot bitka za ranjence. Prebrali smo tud dokument, na katerem je zapisan Titov ukaz, da morajo partizani poskrbeti za ranjence. Z mlajšo generacijo smo si ogledali še film Bitka na Neretvi, ki je bil leta 1970 nominiran za oskarja za najboljši tujejezični film; v Jugi so takrat delali dobre filme in Slovenija je bila njen spoštovan del.

Ob tem sem se vnovič spomnil, kaj je zapisal v svojih memoarjih Daniel Bensaïd: imamo srečo, da so obstajali heretiki, kakršni so bili Spinoza, Heine, Marx, Freud, Rosa Luxemburg ... Zakaj je to sreča? Ker zaradi njih obstaja odprta možnost drugačnih zgodb oziroma pripovedi o svetu, v katerem živimo. Brez njih bi obstajala ena sama – elitna – zgodba in vsi ljudje bi jo morali pripovedovati drug drugemu, to pa bi pomenilo, strogo vzeto, da ne bi bili več ljudje, saj ne bi mislili, temveč bi le ponavljali vedno isto kot lajna.

Peljali smo se naprej do Dubrovnika in se za nekaj dni naselili na otoku Pelješac. Temperature zraka so se približevale štiridesetim stopinjam Celzija; v Dubrovniku se te dni tako rekoč nima smisla kopati, saj ima temperatura vode več kot 28 stopinj Celzija, kar pomeni, da se v njej ne moreš kaj prida ohladiti, ker se v resnici segrevaš, saj ti obenem na glavo sije sonce.

Nismo imeli dostopa do množičnih in globalnih medijev, a saj nas, roko na srce, niso niti zanimali. Pa vendarle sem končno lahko prebral, da poročajo te dni slovenski fiziki oziroma vremenoslovci o zelo visokih temperaturah doma in po Evropi. Presenetljivo ni, da poročajo, saj je to njihovo delo, presenetljivo je, da ni niti eden spregovoril ali kaj zapisal o globalnem segrevanju planeta. Ali pa so spregovorili, pa novinarji tega niso zapisali, kar je še slabše.

Visoke temperature, zaradi katerih je letos po vsem svetu umrlo že več tisoč ljudi, o čemer sem pisal pred tedni, jemljejo življenja tudi v Evropi – na primer v Franciji, kjer je doslej umrlo vsaj 700 ljudi. Obremenitve so zelo visoke, zdravniki pa priporočajo veliko tekočine in počivanja čez vroče dele dneva. In zakaj ravno zdravniki, saj to ve vsakdo?

V ozračju je tako veliko energije, da je psihologija zanikanja globalnih sprememb ozračja že skoraj pomembnejša tema kot samo segrevanje, kajti ljudje zaradi zanikanja ne storijo ničesar, temveč te dni zgolj ugotavljajo, da je vroče, kar je sicer trivialno res, to pa pomeni, da za prepoznavanje dejstev ne potrebujemo niti fizikov niti zdravnikov.

Kljub vednosti, ki jo ljudje gotovo imajo, te dni na plažah ob enih popoldan z lahkoto opazite veliko ležečih ljudi z vsemi štirimi od sebe, kako se predajajo uničujočim sončnim žarkom in obenem vdihavajo ozon.

Ugotavljanje dejstev seveda ničesar ne pojasni, kot tudi sicer dejstva ničesar ne pojasnjujejo. Dejstva je šele treba pojasniti, za pojasnjevanje pa potrebujemo koncepte; drugače preprosto ne gre.

Pojdimo zato iz Dubrovnika na jug, v Grčijo, kjer divjajo veliki požari, nato pa na daljni sever, si oglejmo gigantske gozdne požare v Kanadi ter razmišljajmo, zakaj se bo verjetno že letos arktični led povsem sesul in bo morda Arktika konec poletja prvič po dolgem, zelo dolgem času brez ledu.

Nad Arktiko in v njej je zelo veliko energije, ki nenehno narašča, oziroma se kopiči. Na Aljaski morska voda sicer ni tako topla, kot je v Dubrovniku, prav hladna pa tudi ni, saj so ponekod te dni namerili že skoraj 20 stopinj Celzija. Podatki torej potrjujejo občutek, da je zelo vroče.

Razmišljanje pojasnjuje podatke. Podnebne spremembe ne povzročajo požarov, saj jih povzročajo strele, cigaretni ogorki, človeška nepazljivost ali malomarnost in drugi dejavniki, taljenje ledu na Arktiki, skorajšnji abruptni izbruhi metana pa so neposredno povezani s podnebnimi spremembami, ki pomenijo kopičenje energije v ozračju.

Podnebne spremembe bodo vedno bolj dramatične, enako pa lahko rečemo za politične dogodke.

Po padcu zida, ki je nekoč ločeval totalitarni vzhodni svet od agresivnega zahodnega, nastajajo novi zidovi. Madžari, ki so se nekoč pritoževali čez oni zid, ki jih je ločeval od zahoda, so začeli te dni kljub vročini in ozonu postavljati svojo ograjico na južni meji s Srbijo. Najvišji demokratično izvoljeni predstavniki Madžarske so postavljanje plota opravičili z ugotovitvijo, da ne vedo več, kaj storiti, da bi ostali prebežniki na drugi strani meje.

Ne vedo? Saj to ni stvar vednosti. Vednosti je namreč dovolj, le volje ni. Sicer pa so danes vsi politiki za demokracijo. Ali pa ni čisto tako.

Podobno je v Sloveniji, v kateri je ogromno otrok, ki jim država ne namerava nameniti denarja za brezplačna šolska kosila in brezplačne malice, bo pa zato veliko več denarja kot doslej namenila vojaškemu zapravljanju, kajti v svoji majhnosti in ponižnosti je to obljubila najvišjemu predstavniku zveze Nato.

In sočasno je Cerar javno izjavil, da je nadvse ponosen, da lahko vodi državo iz krize v svetle lepše čase. Ni le za demokracijo, temveč je tudi za lepše čase, ki bodo zagotovo napočili.

Ali pa ne bodo.

Danes se namreč ne soočamo le s katastrofalnimi podnebnimi spremembami, temveč tudi s krizo politike in same civilizacije. Politiki in drugi ljudje so sicer za demokracijo, kot sem zapisal, toda v resnici je ta rezervirana za demokrate, kot poudarja Alain Badiou. Tu tiči nadvse zanimiv problem. Demokracija namreč obstaja le za demokrate, ne pa tudi za begunce in številne druge ljudi, kar pomeni, da je elitistična.

Begunci morajo zato dokazovati, da so lahko in. Vsi politiki, voditelji, ljubljeni vodje in prvaki strank so sicer za globalizacijo in svobodne trge, toda številni ljudje morajo nenehno dokazovati, da si zaslužijo biti notri. Dokler ne dokažejo, da si zaslužijo, so pač zunaj.

Demokracija je namreč le za elito oziroma aristokracijo. Mi, ki smo za razliko in za komunizem, smo za aristokracijo za vse ljudi, in ne le za elito, ker je nekaj drugega in zelo drugačnega.

Danes je v imenu demokracije vse bolj aktualno branjenje lastnega ozemlja, kar je seveda paradoksno. Lastniki Kapitala in pripadniki elit so tako za demokracijo in globalizacijo, obenem pa branijo svoja ozemlja pred tujci, prebežniki in vsemi drugimi, ki so tam zunaj, postavljajo planke in se skušajo zavarovati pred njimi.

Natanko v tej perspektivi je pomembno sporočilo bitke na Neretvi oziroma bitke za ranjence: brez boja za komunizem kot aristokracijo za vse bomo vse bolj sužnji Kapitala in vse več bo ljudi, ki bodo ostajali zunaj. Ali drugače rečeno: vse večja bo odvisnost ljudi oziroma srečnih sužnjev, večplastnih osebnosti ter ljudi, ki imajo mnenja in gredo do konca, od kroženja Kapitala, vse bolj bo razširjen imperativ, da morajo ljudje živeti spektakelska življenja in iskati užitke, živeti brez idej in konceptov, za vsakokratno sedanjost, sledeč željam, budističnim menihom, motivatorjem, dizajnerjem in prvakom, smehljajoč se v prepričanju, da je na svetu vse še kar v redu in da bodo zdaj zdaj srečali za povrh še kakega Marsovca, ki sicer že živi med nami, če verjamemo na začetku omenjeni večplastni osebnosti Katje Ajster.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži