Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Podatki kažejo, da približno tretjina ljudi v Sloveniji ta hip podpira delovanje vlade in meni, da dela dobro. Podatek ni zanimiv, zanimivo je šele dejstvo, da dve tretjini bodisi ne podpirata vlade bodisi sta brezbrižni do nje, kar je še slabše. Ob teh dejstvih, če to sploh so, ker ne vemo, kako dobra je metodologija njihovega zbiranja, je vredno vnovič premisliti nekatere zamisli o naravi demokracije, ki bodo še pomembnejše v prihodnosti, za katero ne moremo z gotovostjo reči, da bo lepša, kot je sedanjost, čeprav Cerar verjame, da bo. V resnici se moram nekoliko popraviti. Prihodnost bo morda lepša za elite, a še to bo veljalo le toliko časa, dokler se ne bodo podnebne spremembe tako okrepile, da bodo ogrožene celo elite. V teku je namreč veliko izumiranje.

Cerar torej verjame, kar pomeni, da ne ve; če bi vedel, bi to tudi rekel, a ni. Če bi prebral kako dobro knjigo, bi lahko vedel. A knjige ne bo prebral prav zato, ker verjame. Možno je, da niti nima interesa, da bi vedel, in se zadovoljuje z verjetjem, saj pripadnikom elit ni treba vedeti, ker njihovo elitistično prihodnost zagotavlja denar. Verjetje podpira ideološke prakse, ki zamegljujejo resnico družbene realnosti, medtem ko je vednost značilna za znanost. Politika sicer ni znanost, je pa procedura resnice, kot pravi Badiou. Vsakega politika, torej tudi Cerarja, bi morala zanimati resnica, ki je povezana z vednostjo, ne pa z verjetjem. Domneva, da Cerarja ne zanima resnica, je žalostna, zato se ljudstvo ne bi smelo zadovoljiti s spoznanjem, da verjame, saj bi moral vedeti. Ljudstvo bi moralo od njega terjati vednost, saj sam od sebe ne bo težil k vednosti, vendar tega ne stori, ker se tudi samo zanaša na verjetje, pogosto pa tudi ne vero in vraževerje. O demokraciji zato sploh ne moremo govoriti.

Drugače je, če vendarle preberemo kako dobro knjigo. Na primer Democracy in What State?, pod katero so se podpisali Giorgio Agamben, Alain Badiou, Daniel Bensaïd, Wendy Brown, Jean-Luc Nancy, Jacques Rancière, Kristin Ross in Slavoj Žižek.

Njihove ideje o demokraciji so različne in to je dobro. Bistvo pa je tole: demokracija ne more pomeniti liberalne ideologije, ne more biti sinonim za kapitalizem, ne more biti nekaj privatnega in ne more biti nekaj, kar lahko kupiš. Zadeva ljudi, navadno občestvo, pa tudi politike, elito. Zadeva jih na poseben način, za katerega morda vedo, najverjetneje pa je, da zanj ne vedo.

Che Guevara je pravi človek za razumevanje demokracije, saj nam je zapustil dediščino, zaradi katere smo lahko upravičeno zaskrbljeni nad naravo sedanje demokracije, če o njej sploh lahko govorimo. Ni namreč pomembno, ali ljudje podpirajo vlado ali ne, ali se strinjajo z njo ali ne, pomembno je nekaj drugega.

Veliki revolucionar je večkrat opozoril na tragični razkorak med kopičenjem oblasti v rokah elit in demokracijo. Iz njegovega razmišljanja pa ne sledi le nujnost dodatnega razmisleka o moči herojskega delovanja in dobrih vzorov, temveč sledi tudi vprašanje o naravi revolucije v sodobnem svetu, zlasti pa o kreativnosti zgodovine, ki jo je sicer mogoče zanikati, vendar bo vselej obstajala kot morda najmočnejša sila na tem svetu. Nobeno strinjanje, na primer med elito in navadnimi smrtniki, je ne more ustaviti.

Da bi torej razumeli naravo demokracije, moramo znati misliti kreativnost zgodovine. Šele potem lahko mislimo prihodnost za vse.

Neharmonizirana pluralnost družbenih prostorov oziroma njihova odprtost ni nič drugega kot temeljni pogoj kreativnosti zgodovine in škandaloznosti demokracije, o kateri govori Daniel Bensaïd v razpravi z naslovom Permanent Scandal, v kateri razmišlja o konceptu demokratičnega škandala, ki ga je sicer razvil Rancière.

Kaj je torej škandaloznost demokracije? Čisto preprosto: demokracija je mogoča le, če ljudje preverjajo pogoje družbenega življenja v luči egalitarnosti. Če jih ne preverjajo, če se strinjajo z elito in jo podpirajo v njenem uživanju, če so molčeča množica, ne moremo govoriti o demokraciji.

Preverjanje pogojev družbenega življenja v tej luči torej ne pomeni anketiranja ljudi in spraševanja, koliko podpirajo vlado in koliko je ne podpirajo. Tako spraševanje je danes celo absurdno, kajti prepletenost vladnega delovanja s korporativno in državno močjo je tako velika, da podpiranje vlade neposredno pomeni podpiranje korporativnega upravljanja z ljudmi. Torej je anketiranje ljudi isto kot spraševanje, ali želijo, da korporacije in elite še naprej upravljajo z njimi.

Korporativno upravljanje z ljudmi je izraz neoliberalne racionalnosti, v imenu katere vladajoče elite razvijajo vse mogoče politike, obdavčujejo ljudi in podpirajo vse kapitalistične dejavnosti, čeprav naj bi bile svobodne in neodvisne od politike. Ali po domače: neoliberalna racionalnost je način upravljanja z ljudmi, ki jih obenem prepričuje, da pomeni živeti isto kot voditi podjetje ali pa biti vsaj njegov sestavni del.

V orisani luči so ljudje v najboljšem primeru le še drobni delničarji v firmi, ki jo vodijo elite. Univerzalna človeška želja po samo-upravljanju, o kateri so govorili Kant, Rousseau, Mill in drugi, je del zgodovine, ki ne zanima skoraj nikogar več, Marxovo razmišljanje o emancipaciji ljudi in kolektivnem lastništvu sredstev, potrebnih za življenje, pa idealistična blodnja mladega filozofa.

Vse bolj jasno postaja, da prevladuje prepričanje, da ljudje sploh niso zmožni za svobodo, da ne želijo odgovornosti, zato jih tudi ne izobražujejo zanjo in ne spodbujajo k ustvarjanju novih projektov politične svobode.

Demokracija neodvisno od tega pomeni moč tistega, ki jo uveljavlja. Vedno zato govorimo o moči, sili, s katero ljudje uveljavljajo nekaj. Kaj uveljavljajo?

Uveljavljajo princip, načelo, ki je tole: ljudje kot družbena bitja imajo pravico, da ustvarjajo pogoje za uresničevanje lastnih želja in postavljanje svojih ciljev, ki jih želijo doseči. Ko oblast ne omogoča vsem ljudem, da bi živeli skladno s tem principom, ga ljudje uveljavljajo, in način, kako to naredijo, imenujemo demokracija.

Demokracija je zato vselej škandalozna in šokantna oziroma travmatična, čeprav je v resnici škandalozno to, da elite zatrjujejo, kako dobro gre družbi, ljudje pa ji preprosto verjamejo.

Danes je bolj kot v preteklosti jasno, da vladajoče elite vladajo v dobro vladajočih elit, ne pa vseh ljudi. Konsenzi so del socializiranja širokih ljudskih množic, ki morajo biti tiho ali pa imajo lahko zgolj mnenja. Ljudje so zato v glavnem tiho, imajo mnenja ali pa se kratko malo strinjajo z elito.

Elita živi svoja privatna življenja, o katerih se navadnim ljudem niti sanja ne. Nihče nima v resnici ustrezne predstave, kako živiš z milijardo dolarjev. Pojma nimamo. Iz drobcev, do katerih se mukoma dokopljemo, sklepamo le to, da živijo kot v raju, v katerem imajo na voljo dobesedno vse.

In medtem jemlje Kapital vsem drugim, upokojencem od pokojnin, delavcem od mezd, revežem od socialnih podpor, podnebne spremembe pa spreminjajo Zemljo v Venero. Tudi za elite.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži