Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Škandal je torej popoln in bo imel nedvomno daljnosežne posledice za obe državi. Blamaža Slovenije pred svetom je velika, politiki in pripadniki elite, ki očitno ne znajo voditi te države, pa se obnašajo po domače, kot da se je rodila muha enodnevnica, s katero se res ni treba ukvarjati, zaradi katere se ni treba vznemirjati. In Erjavčeva glava prav gotovo ni najbolj pomembna glava na tem svetu. Ni največja in težko bi jo primerjali z Marxovo. Pa vendar moramo to narediti, saj je mož vendarle zunanji minister suverene moderne države, poleg tega pa zastopa kapitalizem in verjame vanj. Njegove izjave in izjave pripadnikov elite o mednarodnem škandalu, za katerega sta poskrbela D. in S., moramo analizirati v luči Marxove razprave o bedi filozofije. Najprej jo je kajpak treba prebrati.

Po prebrani knjigi bi se lahko vprašali, ali Erjavec in njegovi verjamejo v socializem oziroma komunizem, ali verjamejo v moč propagande, ki naj prepriča ljudi, da se bodo otresli izkoriščevalskega kapitalizma, ali verjamejo v razsvetljenske ideje, da je človek po naravi agresiven, pohlepen, sebičen in napadalen. Čisto na koncu bi jih povprašali, ali mislijo, da je kapitalizem naraven in da je vsako razmišljanje, da bi se ga znebili, zgolj utopična iluzija.

Zakaj bi zastavili vsa ta vprašanja? Zastavili bi jih zato, ker je že dolgo časa logična domneva zastopnikov kapitalizma, da je to sistem, ki naravno ustreza naravi ljudi.

Če torej kapitalizem ustreza naravi ljudi, je nemogoče misliti, da se ga lahko znebimo, saj bi to pomenilo, da bi ustvarili sistem, ki bi bil drugačen od njega, to pa bi obenem pomenilo, da ne bi bil skladen s človekovo naravo, kar pa je nezaslišano.

Kapitalizem kot mašino zato nenehno rešujejo. Rešujejo pa ga tako, da ropajo ljudi, saj ga drugače ne morejo, kajti tiskanje denarja je najslabša možna rešitev. S tem pridejo z dežja pod kap, kot je pokazal Marx: če imajo ljudje manj denarja, kupijo manj dobrin, zato tisti, ki jih proizvajajo, dobijo manj denarja, dobrine se kopičijo v skladiščih, stroški naraščajo … V tem leži še en problem, kajti ropajo revne ljudi, ne ropajo pa elit. Ne ropajo torej vseh. Zakaj ne?

Vseh ne ropajo, ker jih preprosto ne morejo. Lastnikov Kapitala ni mogoče ropati, ker so kratko malo premočni in imajo možnost premeščanja denarja po vsem svetu. Poleg tega so ubogi, ker morajo tekmovati med seboj, z rastjo produktivnosti pa tako ali tako pada stopnja profita, kot je dokazal Marx.

Na kratko mu to pomaga, kapitalizmu namreč, toda dolgoročno mu ne more pomagati. Ko bo zopet v krizi, in v njej bo zagotovo, bodo še enkrat oropali ljudi in mu pomagali. Toda dolgoročno se niti tako ropanje ljudi ne izide, ker bo organska stopnja kapitala nenehno naraščala, in bo stopnja profitov nenehno padala.

Prav zato velja poudariti, da sedanji politiki, ki vodijo državo kot podjetje, ne zaslužijo, da so na svojih mestih, saj bi se morali zgledovati po Marxu. Mož namreč ni bil le filozof in teoretik, temveč je bil tudi aktivist in revolucionar. Kar je učil, je tudi živel. To pa je čisto nekaj drugega kot Cerarjevo elitistično pozivanje ljudi, naj živijo skladno z vrednotami neoliberalizma, ali pa Erjavčevo ugotavljanje, kdaj je mednarodni škandal neumnost in kdo je živčen.

Marxovo razmišljanje o socializmu oziroma komunizmu je zelo prepričljivo in ne bo nikoli prišlo iz mode, saj tudi nikoli ni bilo v njej. Preprosto dejstvo nam pove, da živimo v kapitalizmu, v katerem se koncentrira kapital, s tem pa tudi premoženje in moč, v rokah elit. Marx zato reče: socializem pomeni radikalno spremembo, saj se delavci kot družbeni razred končno emancipirajo in osvobodijo tiranije Kapitala. Namesto koncentriranja Kapitala imamo torej opraviti z emancipacijo in s svobodo ljudi, ki ustvarjajo vrednost.

Marxovo razmišljanje je izjemno dragoceno, saj pomeni zagovor univerzalne emancipacije ljudi, svobode ljudi in upravljanja z vrednostjo, ki jo sami ustvarjajo, ter razumevanje sveta in njegovo spreminjanje, ki sledi neposredno razumevanju. To je tako preprosto, da je skoraj neverjetno, da ljudje, kot so Cerar, Erjavec, Ljudmila in drugi prvaki tega ne bi mogli doumeti.

V resnici ne gre za pomanjkanje kognitivnih zmožnosti, temveč ge za popolno odsotnost interesa za razmišljanje zunaj okvirov, v katerih se sicer gibljejo verjetno že vse življenje.

Ofenziva svobodnega globalnega trga, ki se je pričela štiri desetletja nazaj, ima katastrofalne učinke na večino ljudi; nima jih seveda na elite, kar je logično. Ta izraz bi morali znati uporabljati in bi ga tudi morali čim pogosteje uporabljati, kajti ofenziva pomeni napad.

Pomeni napad na delavce in na vse ljudi, ki niso deli elit. Kakšen napad je to?

To je napad, čigar cilj je zmagoslavje kapitalizma. Zmagoslavje kapitalizma pomeni neomejeno proizvodnjo dobrin zaradi akumulacije profitov, pa tudi popolno prevlado kapitalističnega besednjaka, kar pomeni, da ga ljudje po vsem svetu uporabljajo čisto vsak dan. Fukuyama je zato pred časom upravičeno razglasil konec zgodovine, kajti v takem svetu je zgodovina res nemogoča.

To pa še ne pomeni, da so se vsi ljudje predali. Daleč od tega.

Na tem kraju velja še enkrat citirati Marxa, ki je svoje delovanje opiral na preprost princip. Ni bil namreč nastopač, ki bi svetu dokazoval resnico in od njega terjal, naj poklekne pred njo.

Natanko to delajo danes zastopniki neoliberalizma. Na žalost jim uspeva, zato veliko ljudje kleči pred njimi in jim verjame, kot sicer verjamejo verniki pridigarju, ki nanje grmi s prižnice.

Marx zagovarja nekaj drugega. Svetu kaže, za kaj se je vredno bojevati in za kaj se je treba bojevati. Njegovo izhodišče je: ljudje, ki živijo vsakdanja življenja, niso odvisni od nekakšnih abstraktnih idej ali kozmičnih vplivov, temveč od konkretnih materialnih okoliščin.

Osvobajanje od materialnih okoliščin, ki so za delavce katastrofalne, še bolj uničujoče pa so za nezaposlene ljudi in tako imenovane ranljive družbene skupine, je bistvo vsakega resnega projekta za drugačno prihodnost. Komunizem zato ni utopična abstraktna ideja, na katero bi morali zaradi 20. stoletja in takratnih revolucij čim prej pozabiti, temveč je beseda, ki logično sledi zamisli o univerzalni emancipaciji ljudi od nevzdržnih materialnih okoliščin, na katere so prisiljeni.

Noben človek pri zdravi pameti ne more zanikati pomena emancipacije, svobode in komunizma za ljudi, kajti že Aristotel in Platon sta dobro vedela, da v občestvih praviloma vladajo najboljši, ki pa niso nič drugega kot najbogatejši.

Ko govorijo o realnosti, zato ne bi smeli spregledati, da je realnost isto kot globalno kapitalistično podjetje, v katerem prevladuje zakon profitabilnosti, ki se navadnim ljudem kaže kot brezmejno kopičenje premoženja v rokah elite. Tak je princip realnosti.

Realnost je torej to, kar imenuje Jacques Rancière brezmejno širjenje Kapitala v omejenem, končnem občestvu. Koliko časa še?

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži