Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Vladna uradnica po telefonu kot branjevka precej neartikulirano daje navodila arbitru, kaj naj zagovarja na sodišču, in obenem daje vtis, da ne razume dobro niti lastne teme, Hrvati mirno vse posnamejo in posnetek pošljejo v širni svet, Erjavec pa je skoraj po tednu dni po izbruhu škandala še vedno veselo na počitnicah v Franciji in se vede, kot da se v njegovi domovini razen vročine ni zgodilo čisto nič. Človek z zdravim razumom se v obupu drži za glavo in ne more verjeti, da je vse to sploh res in da ti ljudje zastopajo za velik denar njegovo državo. Kako je torej to mogoče?

Odgovor na vprašanje bom razvil nekoliko po ovinku.

Razvil ga bom tako, da bom najprej premislil, zakaj imajo prav tisti avtorji, ki trdijo, da je ena največjih napak Zahodne politike ta, da politiki samodejno razumejo oblast predvsem kot izvršilno funkcijo in se ne menijo za koncepte, s katerimi je mogoče misliti tudi druge razsežnosti vladanja, ki danes ne pomenijo zgolj neoliberalnega upravljanja s podjetjem za lastne koristi.

Mojih kolumen seveda ne prebere milijon in pol ljudi, zato jih po branosti ne moremo primerjati z izdelkom one mladenke kako se že piše,ki je prejšnji dan na televiziji samozavestno, razposajeno in nekoliko narcistično izjavila, da ima velik interes za nove izdelke, kajti njene vidi vsakič milijon in pol ljudi.

Njena samozavest in njen narcizem sta tržna simbola današnjega hedonizmu in mladosti zavezanega sveta, v katerem nepisani zakoni nalagajo življenje za ta trenutek, zadovoljevanje prehodnih, bežnih, minljivih želja, zaradi česar je neprimerno laže prodati čvek, neumnosti in lastne simptome kot pa vrhunsko znanost ali pa vsaj lucidno spoznanje in moralno sporočilo. Tako pač je.

In ker se zdi, da drugače ne more biti, ker jemljejo ljudje kapitalizem kot naravni pojav, enak gravitaciji in plimovanju oceanov, je povsod navidezna harmonija, ni nobenih kontradikcij, o katerih bi razpravljali, so soglasja, so prevare, goljufije, je sleparstvo, je hlimba, je varanje, so iluzije, je manipuliranje, je propaganda in to, kar imenuje Giroux privatiziranje jezika, morale in vsakdanjega življenja.

V taki perspektivi, v kateri ni treba misliti, politika pa je zgolj upravljanje s podjetjem, ki se imenuje država, imajo omenjeni avtorji prav.

Prav zato je zelo zanimivo aktualno diagnosticiranje Hrvatov, ki so razkrili slovenski škandal. Tako se Erjavec nenadoma spozna na nevrologijo in ve, kdo je živčen in kdo ne, ve, kaj je neumno in kaj ni, kot da je vrhunski strokovnjak za kognitivno znanost, psihologijo in filozofijo, neki drugi gospod pa mirno izjavlja v kamero, da so Hrvati histerični, kot da je prebral Freudove spise o histeriji in je poklican, da postavlja ljudem diagnoze. Le kaj bi isti gospodje porekli, če bi kdo, ki je resnično strokovnjak, diagnosticiral kak njihov simptom in jim na primer predlagal psihoterapijo, premagovanje stresa, hujšanje, zdravo hrano, umik v samoto za deset let in nekaj dela na sebi?

Raba kliničnih izrazov v politiki je seveda laična, naivna in trivialna, saj politiki največkrat niso strokovnjaki za kliniko, o kateri ne vedo prav dosti, toda kljub temu je pomenljiva, kajti ponazarja skromnost njihovega besednjaka, plitkost pameti in revščino argumentacijskih postopkov. Ko nekdo ne more pojasniti vedenja drugega človeka, mu kratko malo prilepi nalepko in tako konča proces. Drugi človek je zato v trenutku neumen, živčen ali histeričen.

Če bi bil res tak, bi diagnozi seveda sledila terapija, toda nalepka ni diagnoza, saj je zmerljivka. Politiki se tako zmerjajo tudi pred kamerami in mikrofoni, kot da si postavljajo diagnoze, ljudje pa so do njih prizanesljivi, češ da ne mislijo nič hudega.

A saj problem ni v tem, da ne mislijo nič hudega, problem je, da sploh ne mislijo.

Kdor misli, ne potrebuje nalepk, zmerljivk in diagnoz, saj ima na voljo argumente, zna zagovarjati svoje zamisli in prepričevati nasprotnika, ki ga spoštuje.

Trenutno se ljudje v Sloveniji sprašujejo, kako lahko zunanji minister, strokovnjak, diplomat in zastopnik države vlečejo take poteze, kot jih lahko spremljamo te dni.

Vprašanje je zares dobro in terja resen odgovor, saj predstavlja hrbtno stran spoznanja, da so najvišji predstavniki države zgolj ljudje kot vsi drugi. To seveda ni sporno ali problematično, hudo pa je, da so taki že zelo dolgo, da se torej bolj slabo učijo in da ne delajo na sebi, saj vedno znova vlečejo enake poteze, ki so včasih nekoristne in neproduktivne, včasih pa preprosto neumne.

Ali pa je zadeva še veliko slabša. Morda ravno delajo na sebi in hočejo biti čim bolj navadni in vsakdanji, namesto da bi bili profesionalci. Predsednik države je tako pogosto bolj navaden od navadnih ljudi in se obnaša, kot da ne bi nikoli slišal za protokol, po katerem se kot predsednik preprosto mora vesti, tudi če je na ulici, v katrci, na plesu ali med maturantkami.

Še slabše je z Erjavcem, ki preprosto odide na dopust in razen kratke diagnoze ne zine ne črne ne bele, ko izbruhne škandal, povezan s sosednjo državo. Tako se z zunanjo politiko v tem hipu ukvarjajo vsi, le zunanji minister, ki bi se moral, saj je plačan za tako delo, se ne.

Vedenje slovenskih politikov in zastopnikov države najlaže pojasnimo, če imamo veliko znanja. Ne le s področja psihologije, temveč tudi s področja sociologije, ekonomije, politologije in drugih ved.

Poletno čtivo za na plažo – Alex Callinicos, Imperialism and Global Political Economy – mi pomaga pri pojasnjevanju. Temeljna ideja: neoliberalni imperiji oblikujejo lastno realnost. Da ne bo kdo mislil, da je realnost naravna in tam zunaj. Medtem ko jo vi preučujete, jo mi spreminjamo po svoje, pravijo zastopniki imperijev. In Slovenija? Je premajhna, da bi bila pomembna. Mislim na njeno kognitivno, mentalno, duhovno majhnost, ne na fizično.

Slovenija je po zaslugi politikov in državnih zastopnikov res majhna, kar pomeni, da je konformistična, oportunistična in balkanska. Ni nujno, da je taka, a taka je, ker se njeni predstavniki obnašajo, kot da je nujno, da je taka.

Imperialističen je kajpak kapitalizem, ne ta ali ona država, kot poudarja Callinicos. Zavajanje ljudi o pravi naravi globalne realnosti je dandanašnji velikansko, cinično in nemoralno. Uveljavljajo se novi klišeji o hitro rastočih trgih držav z južne zemeljske poloble, toda obenem ljudem ne povedo ničesar o zelo preprostem dejstvu: da spremlja koncentriranje kapitala enako koncentriranje vojaške in politične moči. In če kdo misli, da je Grčija s svojimi lenimi prebivalci najbolj zadolžena država na svetu, se krepko moti: najbolj zadolžena je Amerika, vendar ji tega nihče ne upa niti omeniti, ker je vojaško in politično najmočnejša.

V takem, imperialističnem svetu je politika prepletena z ritualiziranim nasiljem, množičnimi spektakli, s korporativnim biznisom, z vojaško industrijo, s kulturo nasilja, s komercializirano osamljenostjo, s prisluškovanjem in z zapletenimi manevri, kdo bo koga prehitel, pretental, sesul ali vsaj spotaknil, če ga že ustaviti ne more.

Hrvaški predstavniki države delujejo v teh dneh mnogo bolj spretno, prepričljivo in odločno, samozavestno in prehitevajo slovenske kolege po desni. Slednji delujejo zmedeno in neprepričljivo, ne vedo, kaj bi rekli, zato zmerjajo vse naokoli in postavljajo diagnoze, videti pa je tudi, da kratko malo ne vedo, kaj bi z državo, ki jo vodijo, in kaj bi s seboj. Koliko časa še?

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži