Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Živimo v narobe svetu. Ko bi morali biti ljudje jezni, zavzamejo pozo Bude in so mirni kot gladina jezera; ko bi morali uporabljati razum, ponujajo klišeje ali pa so preprosto tiho; ko bi morali spoštovati zakon, ga s pomočjo odvetnikov razlagajo, kot jim ustreza. Kdor proda diplomo svoje študentke in zasluži pri tem več kot delavec v enem letu, je prizadet, ko ga razkrinkajo in obtožijo kraje; ustvariti hoče vtis, da je žrtev on, ne pa študentka, ki ji je ukradel delo. Če se politiki obnašajo kot nedorasli najstniki, hitijo z razlagami, da je to izraz njihove odprtosti in sproščenosti; če lažejo, ponarejajo dokumente ali kradejo, trdijo, da ničesar ne razumemo, češ da gre za politično zaroto zoper njih. Namesto v zapore, kamor jih pošljejo, ker so goljufali, odhajajo v bolnišnice in so nenadoma strašno bolni; ko bi morali priznati zločine, pomahajo s potrdilom kakega psihologa, da jih je ravno v tistem trenutku popolnoma zapustil spomin; ko bi morali vrniti ukradeni denar, dokazujejo, da so revni bolj kot cerkvene miši, da torej denarja sploh nimajo, kar seveda pomeni, da ga tudi vrniti ne morejo.

Če se zavežete vladavini zakona, morate pustiti čustva pred vrati. Tako pravijo komentatorji škandaloznega vedenja slovenskega arbitra in neke agentke, s katero je kramljal po telefonu, kot bi imel paket neomejeno & neskončno. Uvažanje psihologije v meddržavne spore je seveda naivno in izraža pomanjkanje zmožnosti za interpretiranje, kajti vsakdo ve, da je mogoče zakone in pogodbe razlagati na različne načine, in če se je Hrvaška odločila za izstop iz arbitražnega postopka, to nima nobene zveze s čustvi. Prav nasprotno je res. Je izraz premišljenega razmisleka in pragmatičnega političnega delovanja. Tako skuša razmišljati tudi gospod Erjavec, ko pravi, da je enako škandalozno vedenje veleposlanice v Parizu zgolj milni mehurček. Njegovo navidezno razumno razmišljanje pa na žalost ni na mestu, saj bi gospa preprosta morala spakirati kovčke in oditi v pozabo. Pa ne bo. Zadeve so povsem pomešane: ko bi morali uporabljati razum, ponujajo ljudstvu ideološke puhlice; ko bi morali pokazati kako čustvo, se sprenevedajo; ko bi morali biti odločni, se vedejo kot nebogljeni najstniki in jecljajo. Vzporednic z vsakdanjim prodajanjem modrosti, kot jih imenujejo, je veliko. Poglejmo.

Obstajajo ljudje, ki prek medijev, na primer prek televizije in medmrežja, delijo ljudem modrosti. To pomeni, da jih imajo, modrosti namreč, potem pa jih delijo drugim ljudem. Početje bi bilo hvalevredno, če bi šlo res za delitev, če bi lahko govorili o dobronamernosti, poštenju, iskrenosti in resnicoljubnosti. A ne gre za delitev, saj gre za prodajanje. Deljenje modrosti namreč ni zastonj. Kje pa! Delijo jih za denar, kar pomeni, da jih prodajajo. Toda niti to še ne bi bilo sporno, če bi šlo res za modrosti. Sokrat je nekoč nastopal proti takim ljudem, imenovali so jih sofisti, ker je vedel, da prodajajo ljudem meglo, ne pa modrosti. In jo zaračunavajo. Situacija je danes zares bizarna: nekdo vam proda za drag denar malo megle. Ali pa niča, ništrca. Če bi vam rekel, da vam prodam malo niča za deset evrov, bi me verjetno polili z gnojnico in izgnali na oddaljen otok. Če isto storijo razdeljevalci modrosti ali naši svetovalci, kot jih ljubkovalno imenujejo, ste pripravljeni odvezati mošnjiček in verjeti v ništrc. Na primer: ali se ujemate s svojim partnerjem ali ne; ali bosta ostala skupaj ali ne bosta; kako pozdraviti bolečino v kolenu, ki noče izginiti; kako premagati depresijo in kako odgnati misli na samomor; kako preprečiti raka. Za drag denar torej. Toda človek si takih modrosti lahko natrese kar sam in to zastonj. Torej.

Vsak dan si najmanj devetkrat reče, da v vsakem pogledu vse bolj napreduje. Varianta je, da si reče, da je njegovo zdravje iz trenutka v trenutek boljše. Ali pa: vedno bolj vesel sem. Lahko tudi: moja radost neprestano narašča in jo čutim v trebuhu. Morda tudi tole: moje telo je vedno bolj fit. Kar samo od sebe.

Poleg tega si ljudje dajejo pod blazine, na katerih ponoči počivajo njihove glave, bisere ali pa kepe zlata. Pomaga tudi kak kamen z oddaljenega otoka ali pa minerali iz bližnjega rudnika. Ni jih treba kupovati, saj ležijo v zemlji in jih z lahkoto izkopljejo. Nekateri jih imajo na primer cel kup.

Pod blazino pa lahko potisnejo tudi kako knjigo. Ponoči njene vibracije prehajajo v glave in zjutraj so ljudje bolj modri, kot so zvečer.

Pomaga tudi, če si vsak večer rečejo, da bo jutrišnji dan boljši od iztekajočega se.

Vse to je seveda megla. Zakaj?

Ker živimo človeška bitja v empiričnih svetovih, v katerih vladajo empirični in fizikalni zakoni. Naše telo tako ne bo nič drugače delovalo, če bomo zatrjevali, da je z njim vse v redu. Enako je z družbenim okoljem, v katerem živimo, pa z vesoljem, v katerem je družbeno okolje. Nobenih vibracij ni, ki čudežno nekaj delajo našemu telesu, da se bolje počutimo. In čudeži sploh ne obstajajo.

Vse je podrejeno naravnim zakonom in zakonitostim, kot bi rekel Spinoza. Ničesar ni, kar bi bilo nad naravo ali zunaj nje, saj je narava neskončna.

Empirične okoliščine premagujemo povsem drugače, čeprav ima pri tem posebno vlogo tudi modrost. Le da modrost ni množica modrih stavkov, temveč je učinek razmišljanja, ki ima tele koordinate.

Prvič. Razmišljanje je mogoče, če je človek subjekt spraševanja. Človek kot subjekt spraševanja je družbeni agens in ni nedoletno bitje, o katerem je govoril Kant, ko je razmišljal o naravi razsvetljenstva. Ni osamljen psihološki človek, ki živi samotno življenje, ločeno od vseh drugih kot kak Robinzon in skrbi zase.

Drugič. Posamezniki niso koherentne totalitete, kot pravi Laclau v zborniku z naslovom Populism and the Mirror of Democracy, ki ga je uredil Francisco Panizza. To preprosto pomeni, da so subjekti, ki jim je mogoče prodajati tudi meglo. Tega ne izkoriščajo le populisti, temveč tudi vsi drugi, ki si obetajo od izkoriščanja velike koristi.

Tretjič. Demokratično odločanje o skupnih zadevah, kot piše Chantal Mouffe v istem zborniku, ki ga prebiram te dni, ni stvar psihologije, čustev, posameznikove motivacije in interesov, kot pravijo prodajalci megle, temveč je stvar politike in skupinskega delovanja ljudi, zavezanih idealom egalitarnosti, solidarnosti in medsebojnega zaupanja.

Politika se na žalost krči na prodajanje megle, psihologijo posameznikov in upanje, da bo kdaj drugače, zato gospod Erjavec lahko novinarjem, s tem pa ljudstvu, nonšalantno z roko v žepu reče, da so škandali zgolj milni mehurčki, saj se zaveda, da mu nihče nič ne more. Komplementarno se slovenska vlada obnaša kot kura brez glave in ne ve, kaj naj še reče ob škandalu, zaradi katerega so Hrvati v hipu potegnili potezo, zaradi katere bo prelitega še veliko črnila.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži