Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Bog nikoli ni bil živo bitje, zato ni mogel živeti in se starati. In ker ni bil starajoče se živo bitje, ni mogel umreti, saj umre le to, kar je živo in živi, oziroma se stara. A to še ne pomeni, da Bog živi, saj ni živo bitje, kot rečeno. Razmišljanje o naravi boga je danes prav zato pomembnejše, kot se zdi. Zlasti je pomembno, ker so številni ljudje prepričani, da je bog mrtev, ker niso natančno brali Nietzscheja, da o Spinozi niti ne govorim, drugi pa so prepričani, da je vera v boga pomembna vsaj za obstoj morale in vrednot, na katere se rad sklicuje Cerar, in etike, na katero se taisti sicer ne sklicuje. V teh ciničnih časih je oboje res pomembno, toda niti za eno niti za drugo ne jamči bog, temveč jamči človek, ki je nujno v odnosu do boga, kot je nekoč rekel Lacan, naslanjajoč se na Descartesa in Spinozo. In sam se z njim strinjam; psihoanaliza lahko pove o bogu več kot večina teologov. Sledi zagovor boga, vere, vrednot in etike, pri katerem se navezujem na knjigo, ki jo trenutno berem: Terry Eagleton, Culture and the Death of God.

Tak zagovor je spisal tudi Descartes, pri tem pa se je navezoval na Platona, ki se je seveda skliceval na Sokrata, saj je hodil z njim po atenskih ulicah in se učil od njega. Kaj so ti možje že vedeli?

Vedeli so, da je človek svobodno bitje v mnoštvu vseh mnoštev, kar preprosto pomeni, da lahko najde svojo pot med neskončno množico potencialnih poti, oziroma jo s svojim korakom ustvarja. Torej je avtonomen in Bog ga ne maltretira, kaznuje in pošilja iz raja. Pogani so to vedeli, vedeli pa so tudi, da človek ni svoboden, da dela, kar hoče, temveč je svoboden, da dela, kar mora, in da to spozna.

Človek je torej dolžan spoznati, da je dolžan spoznati vse, kar je mogoče spoznati.

Krščanski se niso pustili zmesti in so Boga spremenili v bitje. Harmonije med nujnostjo in svobodo nenadoma ni bilo več, človek je postal povsem podrejen kapricam Drugega, ki je bil obseden s spolnostjo.

Dolgo je trajalo, da se je človek vnovič osvobodil; imenujmo njegovo osvobajanje renesansa. Osvobojen dela in ni zaznamovan z grehom.

Fichte zato zapiše, da je človek družbeni agens, da torej dela in ustvarja, da ga prepoznavamo in razumemo po njegovih delih.

Povsem jasno je, da se s kreativnostjo paradoksno omejuje na to, kar ustvari. Toda ustvarja le v odprtosti do neskončnosti, zato njegovega ustvarjanja ne more biti konec. Ustvarjanja tudi ne smemo razumeti površno in celo narobe. Kreativnost subjekta v neskončnosti je namreč zavezana temu, kar imenuje Eagleton, medtem ko meditira ob Heglu, Fichteju in Kantu, razsvetljeni absolutizem (str. 71).

Ne gre za despotizem, za uveljavljanje moči in prepričevanje v slogu moje zamisli so močnejše od tvojih, temveč gre natanko za razsvetljevanje same poti v neskončnem, ki jo subjekt ustvarja. Naj spoznanje ponazorim z vsakdanjimi primeri.

Stara gostilniška modrost je, da ima vsak človek pravico do mnenja. Hrbtna stran iste modrosti je, da bi bilo čudno in nekoliko noro, če bi imeli vsi ljudje enaka mnenja. Logika nam pravi, da vsi ljudje nikakor ne morejo imeti enakih mnenj. Ne obstaja način, da bi ljudi pripravili ali prisilili k enakim mnenjem. Take tehnologije ne premore niti Severna Koreja. Pravzaprav se celo posamezno človeško bitje ne more pripraviti k temu, da ima ves čas enako mnenje o nečem. Vse se spreminja, kot je rekel že Heraklit. Čemu potem gostilniške modrosti?

Ljudje se bojijo poenotenosti. Bojijo se, da bi imeli enaka mnenja, čeprav jih ne morejo imeti. Kljub temu se bojijo, kar pomeni, da razum ne obvladuje njihovih občutkov in čustev, tesnobnih stanj in vsega drugega iz tega registra. A tudi to so vedeli že Stari. Pravzaprav smo se tega naučili od njih. Kaj je potem novega pod soncem?

Predstavniki katoliške korporacije so imeli celo prav: Bog množic ni Bog znanstvenikov. Kljub zgoraj zapisanemu želijo, da bi bili ljudje ovce. Verniki naj bi bili enotnega mnenja, da ima papež vselej prav. Tudi v primeru, ko govori o podnebnih spremembah. Tu nastopi problem.

Bog znanstvenikov namreč res ni Bog vernikov. Znanost temelji na eksperimentih, racionalnih argumentih, empiričnih dokazih, matematiki in statistiki, vera je sama sebi temelj in je sama sebi zadosti. V znanosti se je zato težko poenotiti, saj temelji tudi na dvomu, medtem ko je poenotenje v religiji možno. A vera ni religija.

Imamo dober problem. Ljudje se bojijo poenotenja, zato zagovarjajo pravico do lastnega mnenja, verujoč, da so tako drugačni, toda pogosto se obnašajo natanko kot ovce, in sledijo ljubljenemu vodji. Zdi se, da hočejo nemogoče: radi bi bili neodvisni in radi bi bili nevidni delčki množice, ki kot reka teče v eno samo smer. Oceanski občutek, o katerem je kritično spregovoril Freud, se tako neposredno povezuje s prijetnimi občutki, ko je človek del množice, v kateri ni treba misliti, saj zadošča sledenje ljubljenemu.

Ljudje v glavnem ne vedo, da celo razsvetljenski misleci, kakršen je bil na primer Voltaire, niso bili ravno navdušeni nad možnostjo, da bi se široke ljudske množice razsvetlile ali izobrazile, da ne bi bile več nedoletne. Še več: številni so verjeli, da je čisto v redu, če obstaja Bog za revne in Bog za bogate. Religija je namreč v redu, dokler je uporabna, dokler deluje kot vzvod družbene harmonije in stabilnosti, pa če je ta še tako navidezna, iluzorna in izmišljena.

Potrebujemo bolj afirmativne vrednote.

Kapitalizem se prek svojih zastopnikov že dolgo paradoksno zaveda, da potrebuje poleg razuma še nekaj, da dopolni življenja ljudi, saj večina od njega nima tako rekoč ničesar, ker je povsem iracionalen. Toda to nekaj nikakor ne bi smelo biti še več blaga in še več storitev.

To nekaj mora biti vezano na obstoj države. Podobno mora biti temu, o čemer so razmišljali Schiller in drugi, ko so ugotavljali, kako bi država morala skrbeti za etično oblikovanje ljudi (cf. ibid., str. 83).

Danes je vnovič pomembno natanko razmišljanje o vlogi države in kulture, ki nikakor ne sme postati objekt tržnih mehanizmov in blagovne proizvodnje.

Kultura je etična pedagogika, piše Eagleton (ibid.), in sam se strinjam z njim. Najpomembnejše pri tem pa je tole. Ko govorim etiki, niti slučajno ne mislim na organsko družbo, ki se popolnoma ujema s hierarhičnim ustrojem skupnega življenja ljudi v kapitalizmu: glava nadzoruje telo in je pomembnejša od vsakega drugega dela telesa. Vse te romantične hierarhične naravne organskosti je še vedno čisto preveč­.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži