Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Ko je Slovenija pred časom iskala prvega arbitra za dobro plačano delo v mednarodni arbitražni komisiji, ni našla le primernega kandidata, seveda bi bila lahko tudi primerna kandidatka, saj je to bržčas v teh razsvetljenih časih jasno in samoumevno, temveč je, razveseljivo, našla kar najbolj primernega, kar je še veliko bolje, kot če bi našla zgolj primernega; sklepati smemo, da obstaja pomembna razlika med primernim in najbolj primernim. Vladni oziroma državni uslužbenci in demokratično izvoljeni zastopniki ljudstva so zato vneto prepričevali ljudstvo, da dobro vedo, kaj delajo, da se zavedajo, kaj morajo narediti, da so, prav zato, našli in izbrali kandidata, ki bo na najboljši možni način zastopal interese države, ter da se prav tako dobro zavedajo, da je vse to tudi najbolj prav, saj gre za zelo pomembno zadevo, pri kateri človek res ne bi smel biti površen ali polovičarski. Ko je taisti najbolj primerni človek nekaj let kasneje klepetal po telefonu s sodelavko na način, ki ni le najmanj primeren in neprimeren, temveč je povsem neprimeren, na način torej, ki je vrgel najslabšo možno luč na državo, so se vladni ljudje še enkrat zbrali, staknili glave in izbrali še enega, tudi tokrat najbolj primernega kandidata, ki naj bi zamenjal prvega najbolj primernega in zastopal interese države na najboljši možni način, kar bi se kajpak tudi spodobilo; državljani so bili radostni, da se je vse tako dobro izteklo, čeprav jih je nekoliko vznemirjalo dejstvo, da sosednja država ni ravno kazala znakov, da sploh še namerava sodelovati v arbitražnem postopku. Ko je ta drugi, sicer najboljši možni in najbolj primerni arbiter po tednu dni kratko malo odstopil od svoje funkcije, se je navadnemu človeku zazdelo, da je z arbitražnim postopkom konec, saj je tudi sosednja država ves čas izjavljala, da odstopa od njega, da je torej vsaj za nekaj časa konec ugotavljanja, kje bo potekala meja med državama. Toda vladni uslužbenci so še v tretje sklenili, da bodo poiskali najbolj primernega kandidata za arbitra, ki bo na najboljši možni način zastopal interese države v arbitražnem postopku. Kaj naj si ob tem misli navadni državljan?

Navadni državljan si lahko misli tole.

Vlada bodisi ve, kaj dela, bodisi ne ve. Lahko sicer še kompliciramo in rečemo, da nezavedno ve, kaj dela, pa zavest o tem ne ve ničesar, ali pa ve, da ne ve, kaj dela, oziroma da ne ve, da ne ve, kaj dela, toda te bolj eksotične možnosti lahko zaenkrat preskočimo.

Če torej ve, kaj dela, saj je dobronamerno tako misliti ali verjeti, potem je njeno izbiranje kandidatov podrejeno najboljšim principom izbiranja, kar jih poznamo. Najbolj primeren kandidat je zato človek, ki dokaže, da je res primeren, komisija, ki izbira najbolj primernega kandidata, se prepriča, da je dejansko tak, in ga imenuje za arbitra, od katerega potem vsi pričakujemo, da bo delal na najboljši možni način, če že popoln ne more biti, obče znano pa je, da noben človek ni tak in niti ne more biti.

Kako je potemtakem mogoče, da najbolj primeren kandidat klepeta po telefonu in govori o dogajanju v arbitrarnem procesu kot kaka vaška klepetulja? Ali ni izraz najbolj primeren tak, da zajema tudi diskretnost? Navadni državljan upravičeno meni, da je tako.

A ker je vsak človek krvav pod kožo, kot se reče, si misli, da se neumnosti pač dogajajo in da možu lahko oprosti, ker je tudi sicer v življenju v redu, če je človek dobronameren do drugih ljudi in so ti enako dobronamerni do njega, saj je potem manj hude krvi in so ljudje dobro razpoloženi.

Neumnosti se torej dogajajo, a saj jih lahko tudi za nazaj popravljamo.

Če pa vlada ne ve, kaj dela, je bistveno slabše, kajti vlada bi preprosto morala vedeti, kaj dela, ker je njeno delo izjemno odgovorno, od tega pa je odvisno tudi delovanje države. V primeru, da res ne ve, kaj dela, jo je treba nemudoma zamenjati, tako kot je vlada zamenjala prejšnjega arbitra z novim.

Logika je preprosta: ker smo dobronamerni in demokratični, nikogar ne pošljemo v koncentracijsko taborišče, temveč ga zgolj zamenjamo z drugim.

Tudi v drugem primeru je razmišljanje povsem enako, saj smo še vedno dobronamerni. Vlada ima popravni izpit in vnovič išče najbolj primernega kandidata, s katerim želi nadomestiti prvega najbolj primernega kandidata. Še vedno domnevamo, da ve, kaj dela, in nočemo misliti, da ne ve, kaj dela, ali kaj še bolj eksotičnega.

Če torej ve, kaj dela, lahko upravičeno pričakujemo, da bo izbrala najbolj primernega kandidata, in smo potrpežljivi. V racionalno urejenem svetu ni težko dokazati, kdo ima najboljše reference in je najbolj primeren, zato pričakujemo, da bo vlada izbrala najbolj primernega kandidata. Lahko celo povabimo k sodelovanju psihologe, da izmerijo osebnostne značilnosti, lastnosti, sposobnosti, zmožnosti in vse drugo, da se vlada prepriča, kako klepetav je kdo, in izbere kandidata, ki ne klepeta, ko gre za državne in druge skrivnosti, in je tudi sicer najbolj primeren.

Odgovorna vlada, ki ve, kaj dela, bi zagotovo naredila vse, kar je treba narediti, da bi izbrala najbolj primernega kandidata.

Vlada, ki ne ve, kaj dela, ne more izbrati najbolj primernega kandidata, tudi če se trudi in ima najbolj iskrene namene, da bi ga izbrala. Lahko ga celo izbere, a v tem primeru govorimo zgolj o naključju.

Naključja so redka po definiciji, zato je malo verjetno, da bo izbran kandidat, ki velja za najbolj primernega in je tudi zares najbolj primeren.

Razum nam torej pravi, da je najbolje izbrati najbolj primernega kandidata in da mora vlada vedeti, kaj dela. Ko je izbran, opravlja svoje delo na najbolj primeren način, saj tak način dela spada k dejstvu, da je najbolj primeren, zastopa interese države na najboljši možni način in se temu primerno vede, kar pomeni, da zlasti ne klepeta.

Če pa še drugi najbolj primeren kandidat odstopi od funkcije, še preden jo je sploh začel opravljati, se zdravemu razumu zastavi dodatno vprašanje, saj razmišlja, to pa dela zato, ker je zmožen za razmišljanje.

Človeško bitje zna predvidevati, zato vsaj približno ve, kaj se lahko zgodi. Če na primer vlada sosednje države izjavlja, da ne bo več sodelovala v arbitražnem postopku, to verjetno pomeni, da ne bo več sodelovala v arbitražnem postopku. Ni treba biti pravnik, da bi ugotovilo: če nekdo ne sodeluje v arbitražnem postopku, ta po definiciji ni mogoč, saj lahko poteka le, če obstajata dve stranki, ki sta v sporu. Brez ene stranke spor niti ni mogoč, in če ni mogoč, ga tudi reševati ni mogoče.

Če spora ni mogoče reševati, ker ena stranka v postopku ne sodeluje, je izbiranje najbolj primernega kandidata za arbitražnega sodnika skrajno neumno in neracionalno početje. Če izbiramo kandidata, najbolj primernega, seveda, saj se ne zadovoljimo s kandidatom, ki je primeren, ni pa najbolj primeren, za postopek, ki ne obstaja, izbiramo kandidata, ki ne bo deloval v arbitražni komisiji, saj komisija ne more reševati spora, ki sicer objektivno obstaja, vendar ena stranka v postopku ne sodeluje pri njegovem reševanju, to pa celo pomeni, da je čisto vseeno, ali je kandidat primeren ali celo najbolj primeren, saj ne bo nikoli opravljal svoje funkcije.

Morda pa je preprosto čas, da poiščemo najbolj primernega zunanjega ministra. Ali pa najbolj primerno vlado. Lahko pa tudi kolektivno žalujemo, da imamo tako vlado, kakršno imamo, in takega ministra za zunanje zadeve, kakršnega imamo. Potem si lahko rečemo, da si jo pač zaslužimo in da bolje ne bo nikoli.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži