Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Oni dan sem med spokojnim sprehajanjem opazil na fasadi stare hiše sredi Grožnjana rdečo zvezdo. Je že nekoliko zbledela in razpadla, vendar gre zagotovo za totalitarni simbol. Rdečo zvezdo sredi Grožnjana sem fotografiral in sedaj hranim dokaz na računalniškem disku; priobčil ga bom v kratkem. Seveda se ne morem ogniti vprašanju, kako je mogoče, da tak totalitarni simbol po vseh teh letih še vedno vztraja vsem na očeh. Res je, da ga delno zakrivajo rdeče vrtnice, toda že dejstvo, da so rdeče, je zelo sumljivo in zadevo dodatno zapleta. Morda gre celo za dvojno provokacijo: rdeča zvezda je kot totalitarni simbol nekoč krasila titovke, rdeče vrtnice pa so zagotovo simbol ognja, strasti in ljubezni, v imenu katerega je Marx pisal Kapital, saj vemo, kako strasten, zagrizen filozof je bil in kako ognjevito je bil za revolucijo delavskega razreda; dovolj je, če preberemo vsaj Komunistični manifest, ki sta ga spisala skupaj z Engelsom. Še huje pa je, da sem sredi Mostarja odkril podobo Tita na fasadi prav tako stare hiše, v kateri sicer prodajajo turistom z vsega sveta spominke; vsakdo, ki vstopi v trgovino, gre dobesedno mimo Tita. Tudi to sem dokumentiral. In ker sem obiskal številne kraje nekdanje Juge, bi lahko še našteval. Totalitarni simboli so dobesedno vsepovsod. Tudi v Ljubljani in JJ-jevi pristaši se upravičeno hudujejo nad njihovo vsenavzočnostjo. Ker pa se ne le sprehajam po Grožnjanu in drugod po svetu, temveč tudi berem knjige, me živo zanima tole vprašanje. Kako v orisani perspektivi razumeti tale stavek: against the dystopian visions that drive the new authoritarianism, there is a need for teachers, workers, artists, students, young people, academics, and others to produce a language of critique, provocation, and possibility (Henry A. Giroux, The Violence of Organized Forgetting, 2014, str. 83)? Naj povzamem: Giroux govori o novem obdobju avtoritarnosti ali o novem avtoritarnem obdobju, v katerem živimo danes. Ne govori le o simbolih avtoritarnosti, temveč govori o empiričnem, objektivno avtoritarnem svetu, ki potrebuje novo kritiko, nov besednjak, zlasti pa nove prostore družbenega življenja ljudi. Medtem ko se torej JJ in njegovi obračajo k preteklosti in odkrivajo že odkrito, ne črhnejo ne črne ne bele o novem avtoritarnem sistemu. Zakaj se torej obračajo nazaj, namesto da bi mislili svet tukaj in sedaj ter svojo vlogo pri njegovem oblikovanju, saj so vendar politiki?

Prvi odgovor je kajpak na dlani in je zelo preprost, čeprav to ne zmanjšuje njegove resničnosti: nazaj se obračajo zato, ker je to bolj enostavno in terja manj kognitivnega napora. Pogledaš okoli sebe, opaziš rdečo zvezdo, skličeš novinarje in sprožiš lajno: še vedno nekateri zagovarjajo nekdanji totalitarni režim, slavijo Tita, so jugonostalgični, podpirajo avtoritarne osebnosti in so tudi sicer povsem zblojeni.

Empirično dejstvo pa je, da o rdeči zvezdi v zadnjih letih nihče ni tolikokrat govoril kot prav JJ in njegovi; dejstvo je tudi, da isti ljudje simptomatično ne govorijo o patologiji razuma in sodobnih politik, ne govorijo o tiraniji trgov, o čemer je pred časom napisal dobro knjigo Pierre Bourdieu, in ne govorijo o nevarnostih za prihodnost, ki jih predstavljajo velikanske družbene razlike, ki se povečujejo iz dneva v dan. Psihologija nas obenem uči, da je zlo pogosto prav v očesu tistega, ki okrog sebe odkriva zlo. Gre za preprost obrambni mehanizem projekcije, o katerem se učijo bruci na psihologiji.

Giroux spregovori še o nečem bolj zapletenem in kompleksnejšem. Neoliberalizem, piše na strani 222 svoje zadnje knjige, ni le ekonomski sistem, temveč je tudi kulturni aparat in pedagogika, ki sta instrumenta za oblikovanje nove množične senzibilnosti, novega povsod navzočega sprejemanja kapitalističnega sistema, katerega sestavni del je tako rekoč splošno sprejeto prepričanje, da je sistem večen.

S pomočjo takih instrumentov in globalne infrastrukture ustvarjajo novo duhovnost ljudi, znotraj katere preprosto ni prostora za spraševanje o naravi sveta, v katerem živijo človeška bitja. V takem svetu, ki ga upravičeno imenujemo totalitarni, saj je umetno ustvarjena in vzdrževana imaginarna celota oziroma totaliteta, se od ljudi pričakuje popolna potrošniška pasivnost, kognitivna neodzivnost, brezbrižnost, tiho sprejemanje danosti, naivno zaupanje v elite in pričakovanje, da bo jutri vsega samo še več.

Taka je prava narava sodobne totalitarnosti: o svetu se ne govori, o njegovi naravi se ne sprašuje, problemov se ne problematizira. Politiki seveda ne berejo knjig in ne študirajo, zato tako slabo razumejo svet in pogosto povsem narobe uporabljajo izraze. Naomi Klein je zanje španska vas – morda prav zato, ker dokazuje, kako militanten in brezbrižen je neoliberalni kapitalizem, ki uporablja celo naravne katastrofe, da na široko odpira poti kapitalu, kot lahko beremo v Doktrini šoka. Politiki ne razumejo niti tega, o čemer govori Joseph Stiglitz, ko piše, da je politika v samem jedru problema, povezanega s krizami sodobnega kapitalizma. Še manj razumejo sovraštvo do demokracije, moderne koncepcije politike in totalitarnost, o čemer piše Michael Halberstam v knjigi Totalitarianism and the Modern Conception of politics. O družbenih neenakostih, ki jih generira kapitalizem, ne znajo povedati ničesar onkraj nesmiselnih klišejev, o korporativnem kriminalu, politični korupciji v lastnih vrstah, o povezovanju vojske, industrije in univerz, o novih nacionalizmih, o fašizmu, terorju ali nasilju samega neoliberalizma, o čemer je Giroux priobčil knjigo (Against the Terror of Neoliberalism,2008), pa prav tako ne.

Politiki pravzaprav o ničemer ne vedo prav dosti. Njihov besednjak je v glavnem tako reven in tako poln puhlic, da tako rekoč ne povedo ničesar takega, česar navadni državljani ne bi vedeli že dolgo. Topografija krutosti in globalnega nasilja zato ostaja brez refleksije, ponujajo nam banalnosti, neumnosti in klišeje brez vrednosti, obenem pa nas kot šolarje pozivajo k veri v vrednote, moralo in pristne medčloveške odnose, sklicujejo pa se tudi na to, kar je naravno. Človek mimogrede pomisli, da želijo, da gremo nazaj v jame.

Pred francosko revolucijo so tako rekoč vsi ljudje verjeli, da so velike družbene razlike naravne, neizogibne posledice kapitalističnega razvoja, in da so potemtakem nekaj dobrega. Številni pa so verjeli tudi tole: svobodna trgovina je nekaj dobrega, dobro pa je tudi, da ljudi in njihova življenja nadzirajo razsvetljeni despoti.

Ki bi morali biti zmožni vsaj za to, kar je imenoval italijanski avtor Giuseppe Gorani v obdobju, ki se ga je kasneje sramoval, resnični in legitimni despotizem, utemeljen na vrednotah in zvest obči volji ljudi. Ko je avtor zavrnil to idejo, ker je spoznal, da je neumna, je doumel naravo francoske revolucije in začel pozivati ljudi k revoluciji.

Vprašanje za naslednji razmislek pa je, zakaj državljani vse to bolj ali manj mirno prenašajo.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Komentarji  

+1 #1 Rastko Pastirk 17:08 12-08-2015
Ne vem, čemu vas tako srbijo in skelijo totalitarni simobli kot je (rdeča) zvezda. Kaj pa križ, ali ni to simbolj totalitarizma? Pa nikogar ne skrbi in ne skeli? Res čudno. Pa da niste vsi zafrustrirani s simboli in da podzavestno sovražite samo (rdečo) zvezdo, križa, ki je pa simbolj trpljenja in teptanka katolikov pa ne? Čudno, res čudno.
Citat

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži