Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Prava modrost ponekod še vedno temelji na veri in ubogljivosti, pokorščini, poslušnosti krščanski Cerkvi. Problem je le, da slednja nikoli ni temeljila na učenju Jezusa Kristusa. Cerkveni oblastniki so vselej učili ljudi, da jim filozofija preprosto ne more zagotoviti varne, zavarovane, sigurne, zanesljive, brezskrbne, mirne poti do razumevanja bistva stvari. Vse to lahko zagotavlja le hierarhična, vojaško urejena in institucionalizirana religija, so zatrjevali in na žalost zatrjujejo še danes njeni moški voditelji, ki prav te dni simptomatično slavijo vnebovzetje neke ženske oziroma matere.

Jezusu, ki je bil zagotovo moški, je bilo za njegovo mamo, za katero ne moremo dvomiti, da je bila ženska, v radikalnem smislu popolnoma vseeno. Vedel je, kako problematična je lahko družbena vloga omnipotentne ali žrtvujoče matere, ki bi zlasti za sina naredila Vse,jasno pa mu je bilo tudi, da jo je treba prav zaradi tega zavrniti oziroma ustaviti, zato je v določenem trenutku vzkliknil, da matere sploh nima.

Verski oblastniki so kasneje ljudem toliko časa ponujali in vsiljevali pravljice, da so se končno prijele. Jezusova mama je zato postajala vse pomembnejša, dokler ni postala tako pomembna, da so jo ljudje začeli videvati skoraj za vsakim vogalom tudi potem, ko je bila že davno mrtva. Resnica pa je, da Jezusove mame, Marije torej, nikoli niso vzeli v nebo. Ne obstajajo oni, ki bi to naredili, in ne obstajajo nebesa, kamor bi jo vzeli. Vse to je mit, konstruiran v srednjem veku, da je Cerkev laže nadzorovala vraževerne in neuke ljudi; nadzor nad ljudmi je pomemben še danes, zato ne čudi podatek, da kar polovica Američanov verjame v kreacionizem in v izmišljotino, da je Bog svet ustvaril pred komaj šest tisoč leti; leto gor ali dol, saj je vseeno.

Pa vendar je mit pomemben in sproža realne učinke, ki so vidni tako na posameznih osebkih kot na občestvih; pomemben je prav zaradi njih, saj nima pojasnjevalne moči, ima pa imaginarno. Zlasti je pomemben danes, ko so številni moški kastrirani, kajti spremenjeni pogoji kapitalističnega življenja dajejo prednost mehkemu in okroglemu ženskemu principu, ki ni simbolno kastriran, če lahko uporabim ta Lacanov izraz, principu Celote torej, znotraj katere imajo otroci in potrošniki vselej in takoj na voljo Vse, kar ubija njihovo avtentično željo, hrepenenje in pričakovanja. Celo humanistični teoretiki nič več ne razumejo Lacanovega koncepta manka ter zlivajo galone gnojnice čez strukturaliste, kot jih imenujejo, poststrukturaliste in vse druge, katerih mnenja jim niso všeč, saj dlje niti ne sežejo, ker jih ne berejo dovolj natančno.

To je obenem uvod v nove totalitarizme, o čemer sem že spregovoril, kajti brezbrižnost teoretikov spremlja brezbrižnost drugih ljudi, ki se sicer ne ukvarjajo s teorijo, saj v glavnem niti knjig ne berejo. Nemočni in brez avtentične želje se prepuščajo vseobsegajoči industriji pastorale, pozitivnosti, sreče in blagostanja, če niso ravno begunci, prekerni delavci ali slabo plačani mezdni delavci, obenem pa upajo, da bo mehki kapitalizem s človeškim obrazom res rasel in bo iz dneva v dan Vsega še veliko več. Občasno prikazovanje Marije in praznovanje njenega vnebovzetja zgolj prispeva k občutkom vznesenosti, da je s svetom v temeljih res vse v redu ter da oni tam zgoraj že vedo, kaj delajo, in da pazijo na vsakega od nas.

V resnici pa ljudje niso niti vzneseni, temveč so vse bolj samotni, osamljeni atomi, pogreznjeni v nesmiselne in depresivne močvare potrošništva, obkroženi s pametnimi napravami, ki jim ne morejo zagotoviti smisla življenja, če o občutkih sreče in zadovoljstva niti ne govorim.

Tako kot vzamejo v nebo Marijo, ne pa na primer Jožefa, ki je vsekakor moški, je danes svet ženska Celota, iz katere po nujnosti izključujejo vedno več ljudi, gradijo zidove in ograje, da bi Celoto obdržali zase. Nekateri ljudje so tako preprosto odveč in so krivi za vse, kot so bili v prvi tretjini prejšnjega stoletja odveč Judje in bili obenem tudi krivi za vse. Zlasti se jim je pripisovalo, da kratijo Užitek tem, ki bi radi Celoto, pa je ne morejo imeti, dokler ne ostranijo onih, ki domnevno presežno uživajo na njihov račun. In so jih začeli odstranjevati – lepo, sistematično, po vrsti, drugega za drugim. Religija je imela pri tem zelo pomembno vlogo, ki ni bila le zgodovinska, zaradi sovraštva do Judov, kajpak, temveč je bila tudi utilitarno in oportunistično politična.

Religija je najbolj žilav, odporen, trdovraten, vztrajen, nepopustljiv, lepljiv in smolast pojav v zgodovini človeških kultur. Terry Eagleton v knjigi Culture and the Death of God upravičeno poudarja, da je religija univerzalna oblika popularne kulture in da je brez primere v zgodovini človeštva. Tudi razsvetljenski zeloti razuma, ljudje, ki so goreče, celo fanatično, navdušeno, entuziastično, prenapeto in zagrizeno zagovarjali pomen uma in razuma za človeško delovanje, niso bili zgolj to, temveč so se tako ali drugače posvečali tudi religiji in veri. Zgodovina nas poučuje: Newton ni bil le kristjan, temveč je goreče verjel v alkimijo, Locke, Voltaire, Paine in Jefferson so bili deisti, medtem ko je bil Rousseau teist. Vsi po vrsti so verjeli, da je religija nadvse pomembna za družbeno življenje ljudi. Bila je celo tako zelo pomembna, da je bil za požar v Londonu in za kugo kriv kar Hobbesov ateizem. Tudi Kant, ki je Aufklärer, posveča veliko časa prav temu področju, za francosko revolucijo pa so krivi filozofi. Kaj vse to pomeni danes?

Desni politični prvaki imajo prav: današnjemu svetu primanjkuje vere, ne razuma. Le da ne vedo, kaj to pomeni, kajti vera ni isto kot religija, nima nobene zveze z Marijo, zato pa je povezana z Jezusovim delovanjem, ki je bilo vse prej kot mehko in pastoralno, saj je bilo zelo moško. In v zgodovini srednjega veka ne boste naleteli na ljudi, ki bi razmišljali o religiji kot sistemu družbenih praks. Družboslovno spoznanje je morda presenetljivo, vendar ni izvito iz trte. Da bi razmišljali o družbenem delovanju, namreč potrebujete koncepte družbenega delovanja. Brez njih se ne morete pogovarjati; ne morete se niti prepirati o tem, kar naj bi se dogajalo v družbah, saj preprosto ne veste, o čem naj bi se prepirali. Ljudje smo vsekakor simbolna bitja, ki se lahko prepiramo in pogovarjamo le, če imamo dostop do idej, to pa nima nobene zveze ne z empatijo in ne s čustvi.

Dostop do idej je kreativen, ljudem pa omogoča novo kreativnost. Kar ljudje ustvarijo, je resnično tudi tedaj, ko je iluzija ali mit, in deluje nazaj nanje. Svobodni ljudje kot simbolna bitja iz zgodovinskih okoliščin, v katere so rojeni, s pomočjo kreativnosti in inventivnosti ustvarjajo sami sebe, svoje okolje in vse to spreminjajo. Vera ima pri tem zelo pomembno vlogo, religija na žalost tudi.

Vera je pomembnejša kot religija, čeprav je slednja kot sistem družbenega življenja močnejša in vplivnejša. Pomanjkanje vere je zlasti sinonim za pomanjkanje poguma. Feministke, ki vidijo povsod okoli sebe faluse in falične simbole, veliko prispevajo k temu, čeprav pri tem niso osamljene. Danes je namreč mehka skrb zase, ki jo zagovarjajo tudi bankirji, borzni posredniki in lastniki Kapitala, tako razširjena, da je celo prikazovanje Marije manj pomembno od nje.

Režimi sebstva, kot jih je imenoval Foucault, ki ravno niso zavezani principom nekakšne vseobsegajoče Celote, notranjega pristnega sebstva, iskanju resničnega jaza, temveč, ravno nasprotno, principu Dobrega, Resnice in tistega tako nerazumljenega manka, ki je temeljni pogoj človekove kreativnosti, so radikalno spremenjeni, in sicer tako, da ljudje vse manj razmišljajo, katerim interesom služi tak intelektualni projekt, zato ga tudi ne prepoznavajo in so vse mehkejši, njihova življenja pa so vse bolj prazna.

Res gre za pastoralni intelektualni projekt, čeprav mu manjka kritične distance do sebe; primanjkuje mu je prav zaradi pastoralne navlake, ki se kopiči vsaj nekaj stoletij. Ne smemo pozabiti, da je mogoče pred francosko revolucijo povsod po Evropi spremljati obupne poskuse zastopnikov oblasti, da bi ljudi prepričali v preprost silogizem: prava filozofija podpira stabilnost družb ter krepi moralo in suverenost avtoritet, medtem ko neprava [lažna] filozofija tlakuje pot v nasprotno smer, zato je edina prava filozofija krščanstvo.

Notranji univerzum sebstva je sicer izmišljotina, kar je tudi zamisel o naravnem, koherentnem jazu, ki v vsakem posamezniku suvereno upravlja z njim, vendar ga ljudje zaradi pomanjkanja kritične misli prepoznavajo kot odrešitev, cilj, nosilec upanja ter garant dobrih medsebojnih odnosov in celo sreče – že na tem svetu.

Celota je tako privlačna in kognitivno nezahtevna, voljna, mehka in puhasta, da ljudje zlahka nasedejo, zato poudarjajo tudi pomen čustev za osebnostni razvoj, delo na sebi in dizajniranje pristnega jaza oziroma sebstva. Zahtevnejše je razmišljanje o človekovi naravi onkraj klišejev, puhlic in neumnosti. Na primer.

Univerzalnost človeškega bitja ni v fiksni naravni substanci, zaradi katere so ljudje to in to, kar pomeni, da so nespremenljivi, temveč je natanko v kontingentni naravi same narave, ki je vse prej kot mehka. Človekova narava je, da ni človekove narave, da jo je mogoče konstituirati in preoblikovati – natanko sklicujoč se na univerzalne principe in zmožnosti človeških bitij za metafizične izkušnje, kot sta manko,Dobro in Resnica. Človek je prav zato po naravi zmožen za samopreseganje, za metafiziko in za univerzalno, za kontingentno in za preseganje vsega, kar je na videz dano, fiksno in nespremenljivo, pa če je še tako mehko, naravno, bio in avtentično oziroma z dežele.

Človeška bitja so tudi zato veliko bolj odvisna od prepričanj, vrednot, vere ter zmožnosti za kontingenco in razmišljanje, kot se zdi večini. Liberalna demokracija ima kljub temu že nekaj časa zagon: zgodovina vladanja in upravljanja s človeškimi viri podpira izrabljanje politične moči v imenu razsvetljenstva, znanosti, napredka in celo humanistične teorije. Pot, ki jo oblikuje pastoralna biooblast, kot bi rekel Foucault, je zelo jasna: nadzor na ljudmi, podrejanje, discipliniranje, ustvarjanje krotkih teles, normaliziranje, reformiranje človeških osebkov, da bi postali še bolj inteligentni, modri, srečni, zdravi, produktivni, krepostni, čednostni, vrli, neoporečni, pošteni, sposobni, tvorni, delujoči, dejavni, učinkoviti, ubogljivi, pokorni, prilagodljivi, popustljivi, podjetni, smeli, pogumni, izpolnjeni, notranje pomirjeni, opolnomočeni in vse drugo.

In kaj pomeni zagovor moškosti? Da mi dol visi za vso to mehkobo, kajti taki osebki danes niso svobodni, temveč so prisiljeni v nesmiselno svobodo, zamišljeno po principih profitabilnosti ter podprto z neoliberalnimi vrednotami, novorekom, željo po bogastvu in avtoritarno oziroma fašistoidno miselnostjo. Njihova dolžnost je, da so svobodni in sprejemajo jo z obema rokama.

Kaj torej delajo kot svobodni posamezniki?

Današnje prakticiranje svobode je paradoksno: v svobodo prisiljeni ljudje se trudijo maksimalno uresničevati lastno avtonomnost, neodvisnost in aktivnost po navodilih zastopnikov oblasti. Nič čudnega, da je natanko zato vsega tega iz dneva v dan manj.

Kot je bilo nekoč osvobajanje žensk stvar prihodnosti, je danes stvar prihodnosti osvobajanje celotnega človeštva.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži