Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Pričakovati je bilo, da bodo koncert skupine Laibach v Severni Koreji komentirali vsi, ki imajo o tem kaj povedati, pa tudi vsi, ki nimajo česa povedati. Pričakovanja so se uresničila, zato je komentarjev kot listja in trave, toda komentatorji niso povedali z njimi ničesar zares otipljivega, inteligentnega in novega, kar zopet ne preseneča, saj so v glavnem konformisti; v njihovo obrambo je treba pošteno povedati, da je dandanašnji pravzaprav skoraj nemogoče ne biti konformist. Gibljejo se na črti, na kateri je en konec usmerjen k moralističnemu stokanju, kako je to sploh mogoče, da se je skupina prodala, čeprav se ji ne bi bilo treba, saj je gotovo bogata, na drugem koncu pa so komercialna ugotavljanja, da je biznis pač biznis in da je čisto vseeno, komu kaj prodaš, dokler ta plačuje, tako kot je vseeno, kašne barve je mačka, dokler lovi miši. Moja ideja o nastopanju skupine v totalitarni državi je bistveno drugačna, saj je veliko vprašanje, če bo res lahko nastopila, kot hoče; bolj verjetno je, da jo bodo skušali, skladno z avtoritarno logiko, s katero vladajo v deželi, prisiliti do tega, da bo nastopila, kot oni hočejo.

Ko smo poslušali skupino v osemdesetih letih v Jugoslaviji, je bilo njeno delovanje zares travmatično v pristno Freudovem pomenu besede in radikalno. Komentatorji so se zato metali ob tla in se zaletavali z glavo v steno, ker preprosto niso mogli ugotoviti, ali skupina izziva, je zares fašistična, ali slavi totalitarizem, ga postavlja pod vprašaj, ga uprizarja, simulira, je to, kar dela, sploh umetnost, ali kaj. Nihče ni mogel podati izčrpnega in dokončnega odgovora, kaj skupina dela in kakšne učinke sproža, pa naj je šlo za novinarje, sociologe, psihoanalitike, filozofe ali navadne smrtnike.

Seveda ga ni mogel nihče podati, ker je bilo delovanje skupine, strogo vzeto, natanko nesimbolizabilno. Ali povedano po domače. Skupina je v zaprtem duhovnem oziroma simbolnem prostoru naredila luknjo, ustvarila prazen prostor, ki ga preprosto ni bilo mogoče zapolniti z ničimer, nato pa je v njem zgolj trmasto vztrajala, kot vztraja travma.

Francoski filozof Jean-Luc Nancy bi ob tem nemara pripomnil: gre za svobodno odločitev, ki je vselej že prazna gesta vsake etike.

Edina prava religija je namreč etika.

Delovanje skupine Laibach v osemdesetih moramo zato presojati s koncepti svobodnega odločanja, etike, etosa, demokracije. Nič čudnega torej, da je bilo takrat tako travmatično, saj je bil prostor zaprt, blokiran in ujet v ideologijo, ki pa ji je že močno pojemala sapa, kar nikakor ni nepomembno – nekaj let pred tem bi skupino preprosto poslali na Goli otok.

Dokler je skupina vztrajala v prostoru, ki ga je sama ustvarila, je bila zvesta lastnemu projektu, in le redki so vedeli, kaj to sploh pomeni. Kdor ni imel ustreznih konceptov, kratko malo ni vedel in ni razumel, kaj dela skupina, čeprav je imel lahko intuitivni občutek, da dela nekaj dobrega.

Svoboda je etos, pravi Nancy, to pa pomeni odpiranje prostora, ki ga čuti vsak človek, čeprav to še ne pomeni, da ga tudi sprejema, pa čeprav je odpiranje dobro. V zaprtem svetu je tako dejanje nujno travma, ki je za ljudi zelo neprijetna, zato se ji skušajo ogniti v velikem loku ali pa preprosto zanikati oziroma utajiti, medtem ko je v odprtem prostoru to nekaj najbolj vsakdanjega in pričakovanega.

Odpiranje prostora je torej svoboda, o kateri ljudje pogosto razmišljajo in se ubadajo z vprašanjem, ali je človek svoboden ali ne. Če pa rečemo, da je odpiranje prostora že svoboda, je tako razumevanje svobode bistveno drugačno od navadnega, vsakdanjega, običajnega pojmovanja svobode v neoliberalnem svetu, v katerem je človek pogojno svoboden, da se odloča med dobrinami na trgu.

Svoboda v resnici nima nobene resne zveze z odločanjem med dobrinami in pomeni etos. Etos pa je vedenje posameznega človeka, je njegovo delovanje. To ni premišljevanje pred polnimi policami, da bi se odločil, kaj bo kupil. Daleč od tega.

Svoboda je etos, etos pa je prostor etike, dodaja Nancy. Svoboden človek torej že deluje, ko uresničuje svobodo, odpira prostor, ki je prostor etike in etičnega. Njegovo delovanje je v takem primeru skoz in skoz dobro, poleg tega pa je tudi radikalno, saj bolj radikalnega delovanja ni mogoče misliti, kajti zavezano je resnici družbenega dogajanja.

Etos je torej prostor etike, je možnost etičnega delovanja, ki ni podrejeno nobenemu pravilu ali zakonu; prav zato etika ni morala in nima zveze z desetimi božjimi zapovedmi ali s katerim koli drugim moralnim kodeksom. In kaj je svoboda?

Svoboda ni zmožnost človeka, ni njegova sposobnost, ni kapaciteta, ni biološki potencial, ki ga prinese na ta svet, še manj je njegova lastnina, zato je povsem zgrešeno ugotavljanje, kdo je svoboden in kdo ni, oziroma ali sploh kdo je.

Svoboda pomeni odpiranje biti, katerega cilj je – še več odpiranja. To se naslavlja na ljudi in ti se lahko odzovejo ali pa se ne odzovejo. V tej perspektivi na žalost že dolgo spoznavamo, da niso vsi ljudje zainteresirani za svobodo in da celo v primeru, ko se vrata odprejo, le-ta pogosto mahoma zaprejo nazaj.

Potem je skupina odšla na Zahod in tako rekoč v trenutku izgubila naboj. Na Zahodu je namreč vse dovoljeno, vse je možno – pač v skladu z neoliberalistično logiko Uživaj in skrbi za svoj užitek! ter Vsega še več, samo da se prodaja. Tam je prostor tudi zaprt, vendar je zaprt na drugačen način kot na Vzhodu.

Zahodni prostor, če ga lahko tako imenujem, saj je danes skoraj povsod, če odštejemo Severno Korejo in še nekatere države, kar nikakor ni nepomembno za tole razmišljanje, je zasičen in odprt, vendar je odprt le tako, da je v njem mogoče k obstoječemu dodati karkoli, dokler je to podrejeno principu splošne ekvivalence ali menjave. Po domače: za denar je pač mogoče narediti karkoli. Ali pa: karkoli lahko narediš, dokler ti nekdo za to plača.

Lahko sicer narediš tudi kaj drugega, vendar ne boš preživel do večera, če ti za to nihče ne bo plačal.

V neoliberalnem svetu je torej Vse mogoče; mogoče je Vse. In natanko zaradi tega se skupini Laibach ponuja enkratna zgodovinska priložnost, da tam, kjer je prostor povsem zaprt, odpre nov prostor in pokaže, da Vse ravno ni mogoče in je totalitarno. Laibach dobesedno mora oditi v Severno Korejo.

Tam lahko naredi tole: njen koncert nastane kot dogodek v strogem pomenu besede oziroma tako, kot ga razume Badiou.

Badiou poudarja, da je tak dogodek treba razumeti skozi tri temeljne koordinate.

Prvič. Dogodek je političen. Skupina Laibach ne gre v Severno Korejo kot kulturno-umetniška skupina, da bi pripravila koncert, zabavala množico, zaslužila in odšla. Njen nastop bo političen, in ne zgolj umetniški, ali pa bo umetniški, tako kot je umetnost procedura resnice. Politiki se bodo zato morali odzvati na dogodek, tako kot se človek vselej že odziva na resnico, tudi če se noče in o njej ne ve ničesar.

Drugič. Dogodek je materialen. Sproža materialne učinke in terja od ljudi opredelitev. Seveda nastane problem, če ga ljudje ne razumejo kot dogodek, kar pa je tudi mogoče.

Tretjič. Dogodek je kolektiven. Vselej je vsaj nekaj ljudi, ki se na dogodek odzovejo tako, da ga najprej prepoznajo in poimenujejo dogodek. Če ga poimenujejo kako drugače, je dogodek nemočen in ne obstaja, kar pomeni, da ne more sprožati družbenih učinkov.

Laibach lahko v Severni Koreji odpre prostor, kot ga je nekoč v Jugi. Če pa bodo ljudje skupino sprejeli kot del industrije zabave, bo v nekem smislu zares vsega konec; še slabše bo, če jo bo tako sprejela tamkajšnja avtoritarna oblast.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži