Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Leta 1769 vlada v Bengaliji strašna suša. Ljudje zaradi nje zelo trpijo. Toda zaradi suše same se ne bi zgodilo, kar se je. Vlada pomanjkanje, vlada draginja, toda to še ni vse. Bengalija je pod tujo upravo, kar pomeni, da je britanska kolonija. Številni ljudje, vključno z modreci in misleci, opravičujejo kolonialno vladavino Britancev, češ da so Britanci neprimerno bolj civilizirani kot Indijci, naprednejši, bolj kultivirani, razviti zaradi znanosti, filozofije in vsega drugega, kar pomeni, da so tudi manj vraževerni. In ti bolj civilizirani upravitelji trgujejo z velikanskimi količinami riža, ki jih pridelujejo sicer manj civilizirani, bolj vraževerni in manj razviti Indijci. V Bengaliji naj bi imeli po pripovedovanju očividcev ogromne rezerve riža v skladiščih, medtem ko Bengalci na veliko umirajo od lakote, saj cena riža poskoči za šestkrat. Sprva poročila trdijo, da je zaradi tega umrlo približno tri milijone prebivalcev Bengalije, kar je katastrofa brez primere, toda kasnejša poročila potrdijo, da je v resnici umrlo deset milijonov ljudi, kar pomeni, da je umrl vsak tretji Bengalec. Umrejo dobesedno ob velikanskih kupih riža, ki ga imajo v lasti Britanci. Sicer je pa še danes res, da je kapitalizem najboljši, najbolj racionalen in najbolj pravičen sistem na svetu, če poslušamo mainstrem ekonomiste, politike, bankirje in druge pripadnike elite. Prav o kapitalizmu namreč govorim, ne o totalitarnem socializmu. In kakšno zvezo ima vse to s TEŠ 6? Vsakršno.

Tudi TEŠ 6, ki zagotovo ni socialistični projekt, saj socializma v teh krajih že nekaj časa ni več, kot ve vsakdo razen JJ-ja, ki mora zato vsake toliko časa priobčiti kako modro o prdcih iz Murgel in od drugod, se je začel kot razumen projekt, zadnja poročila nepristranskih opazovalcev pa dokazujejo onkraj vsakega razumnega dvoma, da sta pri njegovem vodenju popolnoma odpovedala nadzor in – vodenje. WTF?

Razumni ljudje so v kapitalizmu načrtovali projekt. Razumni ljudje so ga izvajali – v kapitalizmu, kajpak. Razumni ljudje so ga nadzorovali – po kapitalistično, bi smeli reči. Razumni ljudje so ga vodili, kapitalizem pa je še kar trajal in se celo razvijal, če verjamemo govoricam.

Ko govorim o razumu, mislim tudi na visoko izobražene ljudi, saj takega projekta ne more zasnovati, izvajati in nadzorovati nekdo z nedokončano osnovno šolo. Ne govorim niti o psihopatih, norih komunistih ali pokvarjenih levičarjih. Govorim o inteligentnih ljudeh z diplomami, govorim o strokovnjakih z referencami, govorim o odgovornih ljudeh, ki so se dokazali že pri drugih projektih, govorim o vladnih službah in o vladnih uslužbencih, govorim o prav tako izobraženih politikih, lobistih in vseh drugih, ki so imel prste zraven, govorim pa tudi o morali, vrednotah in vsem drugem, o čemer zna sicer veliko povedati Cerar; vseh ljudi je bilo veliko, zelo veliko, saj takega projekta ne more izvajati in izvesti deset posameznikov. Govorim tudi o tem, da se je leta 2008, ko je državi vladal JJ s svojimi, saj je bil takrat na oblasti, dogajalo nekaj ključnega za projekt, ki je očitno popolnoma ušel iz rok oblasti in vseh tistih, ki bi ga morali privesti do konca, kot je treba, da bi v miru pokurili ogromno premoga in mirno spuščali v zrak dodatne molekule ogljikovega dioksida.

V časih velikih podnebnih sprememb zaradi nakopičenih molekul metana, ogljikovega dioksida, vode in dušikovega oksida v zraku ne greš gradit termoelektrarne, temveč termoelektrarne zapiraš, če imaš v glavi vsaj malo soli. Ameriški predsednik se je zato pred kratkim pohvalil, da bodo ZDA do leta 2030, če ga bomo sploh dočakali, tretjino elektrike pridobile na drugačen način kot sedaj, ko za to uporabljajo termoelektrarne. Medtem ko ZDA termoelektrarne zapirajo, ker je res skrajni čas za to, jih Slovenija velikopotezno – odpira. Človek z zdravo pametjo vse to težko zloži skupaj tako, da se izide.

To pa še zdaleč ni vse. Stroški gradnje bloka termoelektrarne so ves čas izvajanja projekta skokovito naraščali. Ljudje so se lahko samo čudili, ko je vsake toliko časa pricurljala v javnost novica, da se je projekt podražil za sto milijonov, pa še za dvesto, pa potem še za tristo. Še bolj so se čudili, da je medtem dvesto milijonov kar nekam izginilo, dokler jim niso na koncu servirali podatka, da projekt stane že skoraj milijardo in pol – in da odgovorni, razumni, inteligentni, moralni in drugi nosilci, izvajalci, nadzorniki in vsi drugi ljudje, ki so zraven, k stroškom projekta niso prišteli nekaterih ključnih (!!!!!!) stroškov. Torej to sploh še ni vse. Dobili boste še veliko več, tako kot v tisti slabi reklami.

Kako je mogoče, da k projektu ne prišteješ kake malenkosti? Zlahka, to se zgodi mimogrede, ljudje pač nismo zelo natančna bitja, saj zato pa obstajajo nadzorniki, ki so seveda tudi zmotljivi, pokvarljivi in kar je še takega. Kako je mogoče, da k stroškom ne prišteješ ključnih stroškov? Ni mogoče, bi se oglasil zdravi razum, saj se to vidi iz aviona.

Pa je mogoče. K stroškom tako niso prišteli stroškov razgradnje termoelektrarne, ki zagotovo ne bo stala tisoč evrov. Prav tako niso prišteli stroškov obresti za najeta posojila, ki tudi niso mačji kašelj. Še na desetine milijonov evrov bo treba prišteti h končni ceni.

V Bengaliji se leta 1770 ni dogajalo le to, kar imenujejo kronisti besna, razuzdana, nebrzdana, bohotna korupcija, ki pomeni pokvarjenost, podkupovanje, pa tudi gnitje, trohnenje, razpadanje in ponarejanje, značilno za normalno delovanje kapitalizma, temveč se je dogajalo tudi to, kar imenujejo tlačenje ljudi, zatiranje, ter zanemarjanje, omalovaževanje, zapostavljanje, opuščanje spoštovanja moralnih načel.

Zgodovina je zares poučna, če se znamo iz nje učiti in če jo sploh poznamo. Diderot je takrat opozoril na še eno osupljivo dejstvo, ki je zanimivo še danes. Ljudje v Bengaliji se namreč niso upirali Britancem. Niso protestirali, niso navalili na skladišča riža, niso postali teroristi, niso izražali jeze ali besa, niso protestirali. Preprosto so umirali, ker niso imeli riža in denarja, da bi ga kupili.

Torej ni res, da se ljudje uprejo, ko nimajo več česa izgubiti. Včasih zgolj umrejo.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži