Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Kapitalistični sistem potrebuje temeljito spremembo. Zadnji dogodki na borzah to sicer staro ugotovitev zgolj na novo potrjujejo. Največja gospodarstvo na svetu, kitajsko, ki je vsekakor komunistično, saj je Kitajska komunistična država, je pregreto in se ne hladi počasi, temveč hitro, zato poslušamo te dni zgodbe o trepetanju finančnikov z vsega sveta, paniki vlagateljev in raznih zdrsih, zgodbe o tem, kar napovedujemo že dalj časa, saj je vse pričakovano. Nič novega. Kot ni nič novega, da je treba povečati profitabilnost. Toda to je neprimerno laže reči kot narediti, kajti profitabilnost se bo povečala, če se bo dramatično zmanjšala količina fiktivnega kapitala, kar pa se zlepa ne bo zgodilo; morda se bo zgodilo zgrda. Ponuja se zanimiva vzporednica z razmišljanjem na nekem drugem področju, kjer se rojevajo zamisli o revoluciji, ki jo sistem nujno potrebuje, kot rečeno.

Michel Foucault je vse življenje vztrajal pri spoznanju, da oblastne prakse ne ignorirajo posameznikov in njihovih najbolj avtentičnih potreb, želja, interesov, motivacije in vsega drugega, kar je bil takrat res drugačen pogled na oblast, kot pa je bil v navadi. Prav nasprotno se dogaja, je trdil Foucault: moderne oblastne in ideološke prakse prav temeljijo na razsvetljenih spoznanjih o tem, kar je najbolj človeško, prav poudarjajo pomen človeške narave, njenega razvijanja, kultiviranja, spodbujanja k rasti, poudarjajo pomen zaščite in varovanja ljudi kot največje dragocenosti. In ljudje dejansko so dragoceni, saj delajo in ustvarjajo vrednost, kar pa je v kapitalizmu daleč najpomembnejše.

Nekaj let pred smrtjo Foucault tako še enkrat poudari: moderna država je zelo sofisticirana, prefinjena struktura, v katero so vpeti posamezniki. Niso torej izločeni, niso odrinjeni nekam na rob družbe ali celo v naravo, temveč so vpeti, vključeni, integrirani vanjo, kar pomeni, da so vedno znova v središču zanimanja.

Človek bi z lahkoto pomislil, da je sodobna država naklonjena državljanom in državljankam, da jih ščiti, varuje, skrbi za njihov razvoj, za kakovost življenja. In res so javni diskurzi polni besednjaka, iz katerega lahko razberemo natanko to: ljudje naj bodo srečni, zadovoljni, vsakdo ima pravico do oblikovanja in preoblikovanja samega sebe, da bo zadovoljen, da bo uresničil svoje sanje, da bo sledil vzvišenim ciljem v življenju, da bo živel kakovostno itd.

Toda Foucault zareže v to idilično zgodbo s preprostim in radikalnim spoznanjem: človeška bitja so domnevno res lahko vse to, kar izražajo zgornje besede, toda pod enim pogojem. Dokler ni izpolnjen, je vse skupaj le dim v vetru, je zgolj pripovedka, ki ne pojasni ničesar.

Pogoj je tale: posamezniki in posameznice morajo biti subjektivirani v natanko določene oblike subjektivnosti oziroma vzorce. Skupni imenovalec oblik in vzorcev vedenja v kapitalističnem svetu pa je: učinkovitost oziroma produktivnost.

Ljudje naj torej živijo skladno s svojimi sanjami, toda biti morajo čim bolj učinkoviti, kar pomeni, da tudi njihove sanje niso čisto njihove ali zgolj njihove. Lahko sicer sanjajo čisto po svoje, toda če pri tem niso učinkoviti, le životarijo, in ne bogatijo.

Oblast tako ne zatira ljudi, temveč jih podpira in od njih pričakuje, da so učinkoviti. Pa tudi oblastne prakse moramo razumeti zelo natančno.

Oblast namreč ni sila, ki pritiska na ljudi, jih onemogoča, zatira, kaznuje in preganja, čeprav lahko dela tudi vse to, temveč je množica praks, podprtih z znanjem in celo z resnico. Ljudje praviloma mirno sprejemajo nasvete in navodila, kako živeti: če je treba nekaj narediti, ker tako pač je na tem svetu, je tisto treba narediti. Potem sami na videz spontano vedno znova dodajo, da je pot povsod tam, kjer je volja. Natanko na to pa računa oblast.

Računa na voljo ljudi in na njihovo univerzalno zmožnost, da se subjektivirajo brez pretiranega upiranja ali pa sploh brez njega.

Kapacitete, zmogljivosti, zmožnosti, potenciali in sposobnosti ljudi so tako na voljo oblastnim praksam, kajti izraz čim bolj učinkoviti pomeni natanko to, kar si lahko mislimo: narediti je treba vse, kar je sploh mogoče, da bodo ljudje učinkoviti in produktivni, pri čemer velja poudariti, da niti prvi niti drugi izraz ni enoznačno določen.

Nobena zgornja meja ne obstaja: iz posameznikov je mogoče iztisniti vse, kar je sploh mogoče – brez ostanka.

A natanko tu se nujno zatakne. Človek namreč ni neskončno plastičen in iz njega ni mogoče iztisniti čisto vsega. Obstaja meja, ki jo imenuje Foucault subjekt. In natanko zaradi njega ne obstaja vse.

Vsega torej ni mogoče iztisniti iz ljudi, ker sploh ne obstaja. In kdor skuša iztisniti vse, je že prestopil mejo, ki loči dobro od zlega. Iztiskanje vsega je že zlo.

Subjekt ni drugi izraz za človeka, posameznika, jaz, osebo ali osebnost. Subjekt ni substanca, ni nekaj pozitivnega, ni nekaj, kar določajo geni, in ni nekaj, kar določa kultura, temveč je singularnost, je simbolna in fizična meja, onkraj katere preprosto ni mogoče. Onkraj te meje ne more seči nobena oblastna praksa. Subjekt je namreč sama univerzalnost, večna in nespremenljiva.

Je pa subjekt kot meja svoboden in se je kot tak zmožen upreti vsaki oblastni praksi. Torej ne moremo reči, da govori Foucault o človeku, ki je povsem podrejen oblastnim praksam, da je njihov izdelek, da na njem ni ničesar univerzalnega, da je neskončno gnetljiva masa, iz katere je mogoče vselej narediti nekoliko drugačnega človeka.

Res ga je mogoče oblikovati, dizajnirati in redizajnirati, saj je to tako rekoč trivialno res, tako izkušnjo pa minimalno pozna vsak človek, toda še bolj je res, da je subjekt singularnost, ki pa je ravno ni mogoče oblikovati in si jo podrejati. V zadnji instanci je zato človek kot subjekt nepodredljiv.

Natanko to ve tudi Platon, zato njegov filozof v določenem trenutku kratko malo zapusti jamo, v kateri so vsi drugi ljudje, njegovi sotrpini. Če bi bili ljudje zgolj podredljivi sužnji in neskončno gnetljivi podložniki, Platonov filozof nikoli ne bi zapustil jame; zapustil bi jo samo, če bi mu to ukazala oblast, ta pa česa podobnega nikakor ne more narediti že po definiciji.

Na tem mestu je smiselna navezana na Freudov koncept gona smrti.

Ali ni veliki, revolucionarni Freudov obrat natanko v tem, da postane človeško bitje, natanko kot podložnik, subjekt gona smrti, nesmrtno? V tem se Freud navezuje tudi na Platona in njegovo spoznanje, da se človeško bitje lahko obnaša, kot bi bilo nesmrtno, čeprav empirično seveda ni.

Človek se lahko kot simbolno bitje vede, kot da je nesmrten, kot da lahko vztraja onkraj življenja in smrti, kot bi bil zombi.

Nikakor ni naključje, da je letos prišla na zaslone nova serija z naslovom Fear the Walking Dead, kar bi lahko prevedli kot Bojte se zombijev.

In zakaj bi se bali zombijev? Ker so zombiji živi mrtveci, človeška bitja, ki so mrtva, vendar vztrajajo pri življenju onkraj življenja. Vztrajajo tako močno, da se zaradi njihovega stanja enkrat za spremembo spremeni sam svet.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži