Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Če že nočejo revolucije z noži, vilami, s kosami in z drugim priročnim orodjem, bi lahko sprejeli vsaj revolucijo v umu. Ni tako krvava kot prva, boli pa vseeno, kar ve vsak razumen človek, ko se mu sesuje svet, kot se reče, sesuje pa se takrat, ko trči na povsem nove ideje ali zamisli, o katerih se mu pred tem ni niti sanjalo. In revolucija v umu je vsekakor potrebna, kajti vsakodnevno poudarjanje radostne novice, da vse vnovič raste, da je BDP tam zgoraj v oblakih in da bo jutri še bolje, je zavajajoče, manipulatorsko in simptomatično, saj vselej pozabijo dodati razmislek o vprašanju, ali je taka rast sploh vzdržna, še bolj pa pozabljajo, da je tam zunaj skoraj pol milijona Slovencev in Slovenk na robu lakote in preživetja, ki nima od take rasti dobesedno ničesar, da številni delavci delajo za mezdo, ki je ne bi privoščil niti steklemu psu, da je tam zunaj ogromno povsem nepotrebne bede, revščine, represije in vsega drugega. In Bog nima nobene zveze s tem, kajti noben resen bog ne bi ustvaril sveta, v katerem je toliko bede, kot je je na tem nesrečnem svetu.

Medtem ko se v Sloveniji elita radosti kot otrok, češ da smo na konju in je zopet vse v redu, OECD opozarja, da največja gospodarstva na svetu, kamor slovensko prav gotovo ne sodi, ne kažejo kakih znakov okrevanja, saj 34 gospodarstev z vrha lestvice raste po stopnji 0,4 %, kar je toliko kot nič. Še slabše je s svetovno blagovno menjavo. Slovenska v tem obsegu ne predstavlja niti kapljice v morju.

Prav zato je zanimivo, kako se elite radostijo, ker v domačem vrtičku raste zelenjava, čeprav je vse okoli vrtička suša. A to je značilno za majhno slovensko dušo, ki pač ne vidi čez plot, ker se kratko malo boji pogledati tja.

In ta duša ne ve, da se bo kapitalizem pobral šele, ko bo rasla profitabilnost, ne ve ali pa noče vedeti, da so vsa razvita gospodarstva sveta do grla zadolžena in da tudi Kitajska vse bolj kopiči kredite, ki pa niso nič drugega kot dolg. Zlasti pa se boji, da bi filozofija razsvetlila ljudi in da bi ti prenehali verjeti, da je svet narejen tako, da mora v njem nujno obstajati elita, da morajo obstajati neenakosti, ki nenehno naraščajo, in da mora obstajati gospostvo Kapitala nad večino ljudi.

Profitabilnost kapitala ne bo rasla, ker preprosto ne more, če se ne zgodi kaka tehnološka revolucija ali pa udari katastrofa. A tudi v tem primeru bo na svetu le več istega. Dolgčas.

Svet se namreč ne bo spremenil sam od sebe. Na bolje pa še prav posebej ne. In pri tem je najbolj žalostno spoznanje, da se večina politikov o najpomembnejših in najresničnejših zadevah tega sveta radikalno moti.

Obstaja sovrag, ki lomasti po svetu. Sliši na ime ignoranca, pa tudi lahkovernost. Veliki ideali razsvetljenstva, ki so že postali ideali človeštva, ideali, kot so demokracija, egalitarnost in osebna svoboda, so vedno znova na sramotilnem stebru. Namesto tega se množično slavi gospodarsko rast in dvigovanje BDP-ja, kot da ne vedo, da je temeljni pogoj za vse to izkoriščanje poceni delovne sile, nenehno zmanjševanje stroškov, odpuščanje delavcev, ki so strošek, povečevanje neenakosti med ljudmi, kopičenje gigantskih profitov in privilegijev v rokah elit. In namesto da bi sprejemali begunce z odprtimi rokami, se elite prerekajo, koliko jih bi kdo sprejel, pod kakšnimi pogoji, za koliko časa in koliko bo to stalo, obenem pa ne pozabijo v vsakem tretjem stavku poudariti, da gre pri tem za solidarnost, človekoljubnost, humanost in človekove pravice. V resnici gre za egalitarnost in etos, le da tega ne razumejo.

Ničesar novega ne povemo, če ponovimo: radikalno razsvetljenstvo v 18. stoletju naplavi ideje o univerzalni naravi človeških bitij, katere koordinate so: egalitarnost, svoboda ali libertarnost, pravice, da je vsak človek obravnavan enako, pri čemer ni pomembno, od kod prihaja, v kaj verjame in kakšen je njegov videz. In prav tako ni novo spoznanje, da večina držav sveta v 21. stoletju to univerzalno naravo človeških bitij spoštuje na način, ki ga izraža angleška beseda patchily (nedosledno, nepopolno, pomanjkljivo), kot pravi v svoji knjigi z naslovom A Revolution of the Mind Jonathan I. Israel.

Že ko se je razvijalo razsvetljenstvo, so bili številni ljudje ostro proti njemu. Niti približno ne drži, da so sprejemali z obema rokama ideale solidarnosti, egalitarnosti, osebne svobode, emancipacije. Proti so bili oblastniki, proti so bili predstavniki Cerkve, proti so bili kmetje, proti so bili neizobraženi ljudje.

Na tem kraju velja poudariti. Natanko razsvetljenske ideje, za katere so se bojevali Descartes, Spinoza, Leibniz, Diderot in drugi, bi morale spremeniti svet na bolje, če bi jih ljudje sprejemali z odprtimi rokami. Kdor jih sprejema in o njih razmišlja, se namreč že spreminja na bolje, kar zlasti pomeni, da se upira religioznim avtoritetam in njihovim poskusom manipuliranja s človeškimi dušami, upira se avtokraciji, upira se oligarhom, upira se vsakršnemu gospostvu, zlasti pa skuša uveljavljati načela demokracije, libertarnosti, egalitarnosti in emancipacije v okolju, v katerem živi.

Današnji politiki tega ne delajo, ker predvsem skrbijo za biznis in zunanje videze, zato nenehno govorijo o istem kot kakšna lajna: rast BDP-ja, rast profitov, nova delovna mesta, bogatenje, trošenje, zapravljanje, bahanje z bogastvom, porabljanje nafte.

Govorjenje o napredku in razvoju in rasti, bodite pozorni na njihove besede, ni nikoli zabeljeno s kakšno dobro zamislijo o naravi razuma, uma, intelekta. Namesto da bi elite mislile in vplivale na navadne ljudi, da bi čim več in čim bolje mislili še sami, se izogibajo egalitarnosti, javno nasprotujejo radikalnim idejam in se skušajo zabavati vsem na očeh.

Zgodovina se samo ponavlja. Ko so ekonomisti v 18. stoletju prvič znali kolikor toliko resno razmišljati o logiki kapitalizma in napredka, so prav tako resno trdili, da je napredek možen le v danih okvirih, v katerih elite držijo vse vzvode moči v svojih rokah. Danes ni niti za dlako drugače, zato se poudarja pomen materialnega napredka, merjenega z rastjo BDP-ja, tehnološkega razvijanja in boljše organiziranosti življenja delavcev.

V temeljih mora vse ostati tako, kot je. Enako so razmišljali ljudje, ki so se upirali radikalnemu razsvetljenstvu. Sklicevanje na razum je zato pogosto sporno, in sicer na način, ki ga dobro prikaže film 300 (Zack Snyder, 2006). Vidimo domačega izdajalca, ki reče špartanskemu kralju Leonidasu, naj uporabi razum, ko stoji pred perzijskim božanstvom in mu ta reče, naj poklekne pred njim.

Natanko v takem svetu živimo danes. Vsi ljudje naj pokleknejo pred kapitalizmom in vsakdo bo imel iz dneva v dan več materialnih dobrin, blaga in sploh vsega, saj bo vse raslo.

Morda ima bog res kake načrte z nami, toda brez nas se gotovo ne bodo uresničili in gospodarska rast sama po sebi še nikoli ni prinesla egalitarnosti, demokracije in razsvetljenstva za vse ljudi. Ali kot je zapisal Israel (ibid., str. 52), opirajoč se na d' Holbacha: če so ljudje hudobni, netolerantni, zatirani in revni, ker imajo napačne predstave o lastni 'sreči' in o vsem drugem, potem se moramo s to 'napako' pogumno in odločno spopasti, pokazati ljudem, kakšni so njihovi pravi interesi, obenem pa širiti mednje ideje, da je take družbene defekte mogoče odpraviti.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži