Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Kako je mogoče, da gospod Mramor žuga sindikatom in vztraja, da plače v javnem sektorju ne bodo rasle in da je treba še naprej varčevati, čeprav je bil dogovor popolnoma drugačen? Kako je mogoče, da v demokratični državi en sam človek govori vsem drugim, kaj se bo dogajalo in kaj se ne more zgoditi? Hvali se z rastjo gospodarstva in z zniževanjem nezaposlenosti, vrti nekaj številk, vendar je to le pesek v oči. Detajlov o stanju gospodarstva namreč ne razkrije, kar je simptomatično; simptomatično je, če jih pozna, ker o njih ne govori, tragično je, da se spreneveda, če jih pozna. In kar je najhuje: ničesar ne reče o resničnih vzrokih krize produktivnosti, akumulacije kapitala in vlaganja. Mramor se obnaša, kot da živi v neresničnem oziroma pravljičnem svetu, v katerem je on središče sveta, vsi drugi pa se vrtijo okoli njega ali pa bi se morali vrteti.

Mainstream ekonomisti, med katere sodi tudi Mramor, nimajo niti približne ekonomske vizije in ne vedo, kako vplivati na kapitalizem, da bo jutri zares vse lepše, kot je. V glavnem obnavljajo žargon in govorijo na pamet, zlasti pa pazijo, da bi bili všeč politikom. Dejansko se obnašajo, kot da je pred nami zgolj lepa prihodnost, ki bo napočila kar sama od sebe oziroma zaradi naših želja, lepih misli in pozivanja ljudi, naj se odrekajo ter še bolj trdo delajo. O globalnih podnebnih spremembah, za katere bomo davkoplačevalci odrinili že v naslednjih nekaj letih gigantske vsote denarja, ne črhnejo nobene, skrbi jih le, da delavci ne bi dobili previsokih plač, saj so v njihovih sterilnih in opranih glavah zgolj strošek.

A celo številke, če jih le pogledamo od blizu, nam povedo, da je prihodnost v najbolj razvitih gospodarstvih sveta povezana z zelo nizko gospodarsko rastjo. Celo nekateri mainstream ekonomisti vedo, da je nizka rast, povezana z velikansko neenakostjo ljudi, čisto nekaj drugega kot pravljica o nenehni rasti in zmanjševanju nezaposlenosti. Seveda pa na tem svetu ne obstajajo le mainstream ekonomisti; ti so pravzaprav še najmanj zanimivi, saj ne povedo ničesar novega ali emanicpatoričnega.

Obstajajo tudi znanstveniki, ki berejo Marxa in druge avtorje, za katere z lahkoto pokažemo, da veliko bolje razumejo sodobni kapitalizem kot mainstream ekonomisti. Na omenim zgolj enega: George DeMartino. In naj dodam zgolj eno knjigo, ki jo je vredno prebrati: Global Economy, Global Justice: Theoretical objections and policy alternatives to neoliberalism (Routledge, 2000).

Mramorjevo razmišljanje je v luči alternativ moralno neupravičeno in nesprejemljivo, saj je zavajajoče, obenem pa je tudi politično nevarno, kajti žuganje sindikatom in navadnim ljudem je znamenje avtoritarnosti. Neenakosti med ljudmi se namreč ne zmanjšujejo, lastniki kapitala pa so previdni, kar pomeni, da ne hodijo naokoli in ne vlagajo denarja tja, kamor bi radi politiki in ekonomisti.

Kam gre torej ta svet?

V knjigi z naslovom Im Weltinnenraum des Kapitals, ki jo je spisal Peter Sloterdijk, sledimo razvijanju nadvse pomembne ideje ali zamisli, ki je ravno nasprotna tem, ki jih sicer poslušamo skoraj vsak dan: velike zgodbe so nujno potrebne.

Sloterdijk se zaveda, da živimo v svetu, v katerem so zavese že zdavnaj padle: najmočnejši lastniki kapitala skušajo uravnavati svet po svoje, obenem pa pričakujejo, da se bodo ljudje kot pripadniki molčeče množice zgolj strinjali z njimi, da je svet pač tak, kakšnega naredijo.

Naredijo takega, da je vsaj na videz skladen z njihovimi idejami, ki pa so učinek krčenja kompleksnosti sveta na preproste stavke ali propozicije in nekaj zakonov, v katere verjamejo samo mainstream ekonomisti.

In v neki drugi izvrstni knjigi z naslovom Dans quels mondes vivons-nous?, pod katero sta se podpisala Aurélien Barrau in Jean-Luc Nancy, beremo zagovor ideje, da živimo ljudje na tem svetu skupaj in da si delimo eksistence. Poudarek je na besedi skupaj, kar zelo preprosto pomeni, da nihče ne odreja drugim ljudem, kako naj živijo in kaj naj delajo.

Skupna delitev eksistenc ni le ideja, povezana z antičnim odkrivanjem demokracije, temveč je tudi civilizacijski napredek, zaradi katerega je danes nemoralno in politično nevzdržno hvaliti Kapital pred ljudmi.

Ko govorim o demokraciji in civilizacijskem napredku, mislim zlasti na to, da današnji svet, ki je poln trpljenja, revolta in zmešnjav, potrebuje nove oblike skupnega deljenja eksistenc, skupnega življenja, ki se upira globalizaciji.

Aurélien Barrau in Jean-Luc Nancy natanko zato ne zagovarjata globalizacije, temveč predlagata skupno avtentično oblikovanje sveta.

V takem projektu nihče nikomur ne žuga, nihče ne vztraja, da mora biti tako, kot on misli, da je prav. Skupno oblikovanje sveta namreč po definiciji pomeni medsebojno odprtost ljudi.

Mramor je človek, ki ni sposoben za skupno oblikovanje sveta in kreiranje novega pomena. Prav zaradi takih ljudi, kot je on, se povečuje beda sveta, povečujejo se neenakosti in povečuje se stanje nepravičnosti.

Svet je tehnologizirana mašina, toda prav zato se je treba povezovati med seboj in ustvarjati nove oblike humanosti, s katerimi se ljudje upirajo mašini.

Ali povedano po domače: gospodu Mramorju resnično ne bi škodilo nekoliko filozofije.

V globalnem tehnologiziranem svetu smo namreč priča hipertrofiranim in povsem norim stanjem Kapitala, zaradi česar izginjajo razlike med tem, kar je pristno človeško, naravo in mašinami, posledice pa so izguba smisla, zlom odgovornosti in zaton subjekta.

Aurélien Barrau in Jean-Luc Nancy zato upravičeno poudarjata: današnji svet bolj kot kdajkoli potrebuje etiko sveta. Ne etike kapitala, ne etike tega ali onega posameznika, temveč etiko sveta. In kaj je etika sveta?

Najprej je velika zgodba, kot pravi Sloterdijk, obenem pa pomeni odpiranje sveta in proizvodnjo smisla. Kako je to videti v vsakdanjem življenju? Preprosto. Videti je tako, da ljudje ne zapirajo obzorij duha, temveč jih odpirajo. Pogovarjajo se o novih možnosti, zato ne ponavljajo kot lajna zlizanih in že zdavnaj onemoglih zamisli.

Mramor dela natanko to: vrti isti žargon in večno ponavlja pet, šest stavkov. Med vsemi možnimi svetovi pozna le enega, ki ga opisuje s temi stavki.

Ko fiziki zatrjujejo, da ne obstaja en samo vesolje, temveč da jih je morda celo neskončno veliko, bistveno prekašajo Mramorja, ki pozna en sam svet in obenem zmotno verjame, da je ta večen.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Komentarji  

+2 #4 Boris Jereb 19:46 08-09-2015
Tole je novica, ki je stara dve leti, pa vendar: "DZ je po številnih zapletih vendarle z dvotretjinsko večino potrdil vnos fiskalnega pravila v ustavo. Za ustavno spremembo je glasovalo 78 poslancev, proti jih je bilo osem. Fiskalno pravilo se bo začelo uveljavljati z letom 2015..."

http://www.mladina.si/144449/dz-izglasoval-vnos-fiskalnega-pravila-v-ustavo/

Stvari, ki jih Mramor izjavlja, na žalost izjavlja v okviru ustavnega neoliberalizma. T.i. zlato pravilo si zasluži oznako zunanja politika, v dobesednem smislu, politika vsiljena od zunaj.

Če bo Združena levica kdaj imela kak večji vpliv, je to prva stvar, ki mora skozi okno, pa če Nemci kakajo zlate štrudlje od jeze.
Citat
+1 #3 xyzzy 13:42 08-09-2015
Ko od daleč opazujem religije, se zraven čudim sebi v brk, da na svetu ni večjega pesimizma glede možnosti družbenih sprememb, kljub deklarirani odprtosti presežnemu, kot so prav religije same, pri čemer izvor posamezne religije niti ni tako pomemben, vse so redukcije, ne širitev zavedanja. Razen, če imajo pa morda prav (in Mramor tudi) in so spremembe lahko le majhne, postopne, evolucijske, dolgotrajne.
Citat
-2 #2 xyzzy 13:40 08-09-2015
Vizije pa nima ne ozki ekonomist Mramor, ne široki filozof Rutar, ne omejeni anonimni komentator, ki pravkar udriha po tipkovnici, ne citirana literatura, ne kdo drug, ker nihče ne zna radikalno predrugačiti sveta tako, da bi ta ostal isti. Ker tisti hip, ko bi se spremenil, bi se temu uprli ali sindikalisti ali kapitalisti, ali davkoplačevalci, ali varčevalci, ali pač kdo drug, ki bi v novem svetu izgubil privilegij ali dva in nihče za to še ne bi plačal cene širšega družbenega konflikta. Te so bile v prejšnjem stoletju visoke za zapriseženi in že skoraj pozabljeni "nikdar več" in menda samo še rastejo.
Citat
0 #1 xyzzy 13:34 08-09-2015
Morda pa bi bilo treba Mramorju očitati kvečjemu državništvo v vrvohodskem položaju. V tem primeru je to sicer samo zavedanje svoje realne (ne)moči in prekerne oz. negotove pozicije države napram kapitalu, vendar je pri slovenskih politikih (glej Pahor, tudi Štrukelj ni samo sindikalist) že to pritlikavi presežek, kljub razjasnitvi razvoja dogodkov, ki ga je prispevala Grčija. In Mramorja ne brez razloga skrbi, da ne bi tudi pri nas prišlo do ne samo insolventnosti (do katere smo že skoraj prišli s Križanič-Pahorjem in ob Schadenfreude Šušteršiču) ampak plačilne nesposobnosti, če bi povsem prevladal populizem Erjavcev in sindikalistov (oziroma sebični interesi lobotomiranega članstva tako zastopanih organizacij).
Citat

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži