Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

JJ je morda nedolžen. Kaže nedolžen videz, a to še ne pomeni ničesar. Ali pa ni nedolžen. Čisto mogoče je, da ne bomo nikoli izvedeli, kaj vse se je dogajalo v tako imenovani aferi Patria. Če je nedolžen, je storil vse po zakonu, zato lahko mirno spi; če je kriv, je kršil zakon in bi moral odgovarjati pred avtoritetami. Prav pomen avtoritete je v tej zgodbi še največji in bo imel daljnosežne posledice. Obstaja namreč nekaj pomembnejšega, kot je razglabljanje, ali je JJ kriv ali nedolžen. Kot je rekel Platon: državljani, ki se strogo držijo zakonov, še niso dobri državljani. So zgolj pridni in ubogljivi. Dober državljan je človek, ki v življenju stori še kaj drugega, kot je to, da se pridno drži zakonov in uboga avtoritete. Stori nekaj, s čimer postane del nečesa velikega. Pridni in ubogljivi državljani niso kreativni, in ne storijo ničesar takega, da bi povečevali obče dobro, zato niso nikoli del česa velikega. Prav zato je čas za vnovični premislek komunizma. Janez Janša je prava oseba, zaradi katere je to treba narediti. Je človek politike, toda tak človek je bil tudi Marx.

V knjigi z naslovom Philosophie und die Idee des Kommunismus Alain Badiou dokaže, da je subjekt vselej subjekt resnice. S tem jasno pove, da so vse teorije osebnosti, jaza, sebstva in druge psihološke teorije o človeških bitjih prekratke, da bi pojasnile človekov odnos do resnice, ki je absolutno nujen in predstavlja središče vsake resne teorije o družbenem delovanju ljudi na tem planetu. In nikakršno naključje ni, da Badiou to dokaže v knjigi, ki ima v naslovu besedo komunizem.

Subjekt, ki je subjekt resnice, ni danost, temveč je konstrukcija, je nekaj ustvarjenega. Ne določajo ga geni in ni del konstitucije, s katero pride dojenček na ta svet. Individuum ni subjekt, poudarja Badiou. Ni oseba, ni posameznik, ni ta človek.

Posameznik postane subjekt, ko postane del nečesa večjega, kot je on sam. Življenje posameznika je namreč nereduktibilno, kar pomeni, da je vselej večje, kot si sploh kdo predstavlja, saj je odprto do neskončnosti. V radikalnem smislu celo je neskončno.

Ko govorim o naravi človeške eksistence, mislim na preseganje temeljnega principa življenja, ki je ponavljanje in obnavljanje.

Preseganje tega principa sicer ne pomeni nujnega kršenja veljavnih zakonov, pomeni pa podrejanje človeškega bitja nečemu univerzalnemu, večnemu in neskončnemu. V trenutnih družbenih razmerah zato ni najbolj pomembno, ali je JJ kriv ali ne, ni toliko pomembna gospodarska rast in rast BDP-ja, temveč je zares in daleč najbolj pomembno vprašanje, ali se državljani in državljanke sploh zavedajo, da neoliberalizem nima prihodnosti in da morda celo samo človeštvo nima prihodnosti, ker bo v prihodnje vse težje pridelovati hrano, panika med ljudmi pa bo velika.

Človek se mora dotakniti nečesa neskončnega, sicer je zgolj pridno in ubogljivo živinče, ki živi, dokler ne umre. Če pa se hoče dotakniti neskončnega, se mora nekako odpovedati končnemu. Badiou ima zato prav, ko trdi, da je problem končno, ne neskončno.

Torej ne gre za kako vračanje – na primer v pristno preteklost, zlate čase, k nepokvarjeni naravi ali avtentični družini. Subjekt se ne vrača, temveč kreira novo. Kreativno človeško bitje tako ustvarja novo z univerzalno vrednostjo.

Ko govorijo politični komentatorji o politiki, političnih dogajanjih in seveda politikih, pogosto omenijo, da je v politiki pomembno, koliko je kdo, na primer politiki, vreden zaupanja. Njihovo izjavljanje utegne biti zanimivo prav v luči zgoraj zapisanega, kajti sama fraza vreden zaupanja niti približno ne pomeni, da nekdo drugemu človeku zaupa, da bo storil kaj takega, kar je mogoče predvideti. Prav nasprotno je res.

Kdor je vreden zaupanja, je kreativen. Ubogljiv in podredljiv človek pravzaprav ni vreden zaupanja, ker se zgolj drži nečesa, česar se tako ali tako mora držati, in ponavlja isto. V tej luči je dobro še enkrat premisliti, kaj je politični subjekt. To namreč ni posameznik, temveč je nekaj kolektivnega.

Politik, ki je vreden zaupanja, je torej del političnega subjekta, je del nečesa, kar ga daleč presega. In politični subjekt ne more obstajati brez kreativnosti posameznikov. Torej v takem primeru nikakor ne gre za vprašanje, ali se nekdo drži zakonov ali ne.

Politični subjekt je torej obči in je zavezan absolutnemu, ne partikularnemu – na primer posamezni partiji in njenemu programu.

Pripadniki političnega subjekta niso psihološka bitja, ki želijo duhovno rasti in se razvijati. Od njih se pričakuje nekaj drugega.

Pričakuje se preseganje, transcendiranje tega tukaj in sedaj. Ne razvijanje, ne povečevanje, ne kopičenje, temveč pretrganje z njim.

Ne gre za lovljenje sreče in za uresničevanje sanj, kar je danes sicer v modi, ker podpira kapitalizem. Slovenija ne potrebuje tekanja za sanjami in ne potrebuje še več kapitalizma. Ne potrebuje svetniških obrazov, patosa nedolžnih, ne potrebuje ubogljivih državljanov, pridnih ljudi, ki delajo kot mravljice, da bo izvoz vse večji, ne potrebuje še več partikularnosti in tekmovalnosti med njimi, ne potrebuje novih strankarskih obrazov, ki prestopajo iz ene partije v drugo in ponavljajo isto, ne potrebuje molitev in priprošenj, darovanih maš in romanja na Brezje, ne potrebuje ponavljanja, da je bil Stalin bistvo komunizma, ker preprosto ni bil.

Problem krščanstva je bil cesar Konstantin, ki je bil pravi Stalin, kot dodaja Badiou. Dokazal je, kaj pomeni stapljanje moči oziroma oblasti in religije, zato je danes povsem odveč kazati s prstom na Stalina.

Komunizem namreč ni država in ni partija, temveč je družbeno gibanje. In danes je bolj potrebno kot kadarkoli.

Gibanje terja rehabilitacijo Ideje. Ne le komunizma, temveč vseh idej. Strinjam se z Badioujem, ki pravi, da je danes demokracija le še organiziranje oblasti oziroma moči, ki jo ima v rokah peščica. Kdor je vsaj malo resen, ne more govoriti o demokraciji, kot so jo mislili tisti, ki so jo iznašli.

Kapitalizem je patološki sistem, vendar to ne pomeni, da ga je treba zdraviti ali rehabilitirati. Pomeni, da ga je treba nadomestiti z nečim radikalno novim. Kdor bo priden in se bo zgolj držal zakonov, ne bo k temu prispeval ničesar, zato bo objektivno kriv pred Zgodovino. Ali pa pred bogom, meni je vseeno.

Zavest ni proizvod družbenega življenja, temveč je tudi v najtesnejši povezavi z absolutnim in univerzalnim, z neskončnostjo. Vsak človek zato lahko postane igralec na veliki šahovnici zgodovine, če se odloči, da ne želi prispevati k obstoječemu in da ne želi biti kriv, ker podpira nepravičen sistem, kakršen je kapitalizem.

Komentarji  

-7 #1 Krimsky 18:48 09-09-2015
Zavest je proizvod družbenega življenja, zato na Kitajskem postaneš Kitajec, v ZDA Američan, in drugje hinduist ali budist.
~
Samo 'izobčenci' svoje kulture sežejo po zvezdnem prahu, nikoli pa – vsi. Še kmet ne more pričakovati, da bo vsak krompir najdebelejši ...
Citat

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži