Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Čeprav verski fundamentalisti trmasto verjamejo, da je Zemlja stara nekaj tisoč let, v to pa skušajo prepričati še druge ljudi, kar dokazuje število naivnih in vraževernih ljudi na tem svetu, se je pred 254 milijoni let na našem planetu dogajalo nekaj katastrofalnega. Takratno množično izumrtje vsega živega pomeni, da je izginilo z obličja Zemlje približno 96 % vseh morskih prebivalcev in več kot 70 % navadnih prebivalcev, ki so naseljevali kopno. Do izumrtja je prišlo v manj kot 100 tisoč letih, kar je, geološko gledano, skoraj v trenutku. In kako se je takrat vse skupaj začelo? Najprej je bilo tam veliko, zelo veliko – ogljikovega dioksida. Zlasti v oceanih. Temperatura oceanov je kajpak naraščala in naraščala, oceani pa so bili tudi vse bolj kisli. Zveni znano, kajne? Pa pravijo ljudje, da radikalne spremembe niso možne in da sveta ni mogoče spremeniti! Res je, da se svet lahko spremeni v trenutku.

Po zadnjih podatkih je v 24 urah na določenih mestih na Japonskem zaradi tajfuna padlo več kot 500 milimetrov dežja, kar je izjemno veliko, saj toliko dežja pade kvečjemu v enem mesecu ali celo dveh. Ko je torej padal dež, je v resnici lilo kot iz škafa. To je še en podatek v množici objektivnih in izmerjenih podatkov, ki povedo, kako veliko energije je shranjene v oceanih in v podnebju, zaradi česar pade veliko dežja naenkrat. Logika je zelo preprosta in bi jo moral razumeti vsak osnovnošolec: topel zrak sprejme več vlage in ko kondenzira, je veliko zaradi gravitacije pade naravnost na tla. Skeptiki seveda še vedno trdijo, da podnebnih sprememb sploh ni in da predstavljajo le blodnje norih levičarjev. Kljub temu je Obama pred kratkim obiskal Aljasko in zaskrbljeno govoril natanko o podnebnih spremembah; nisem čisto prepričan, da je levičar. Pa tudi papež je pred časom priobčil encikliko o podnebnih spremembah – prav tako nisem čisto prepričan, da je levičar ali da bi sploh kadarkoli želel biti. Nadvse zanimivo.

Sklepam lahko, da se Obama in papež vse bolj zavedata, da podnebne spremembe, ki so že zelo velike, vplivajo tudi na politiko, saj sta moža politike – tako kot na primer JJ. In še bolj bodo vplivale; v zelo kratkem času. Nekatere zadeve se bodo zato bistveno spremenile, pa če nam je to všeč ali ne, če verjamemo v revolucije ali ne. Tako ne bomo več govorili le o podnebnih spremembah, temveč bomo govorili tudi o spremembah politik. V Sloveniji najbrž ne, saj tu čas teče zelo počasi, pogosto pa tudi v drugo smer kot drugje v razvitem svetu, zato se politiki vedejo, kot bi nastopali v počasnem filmu. Ni nujno, da bodo omenjene politične in s tem družbene spremembe revolucionarne, prav drobne pa tudi ne bodo.

Približuje se čas, ko se bodo spremembe zgodile tako rekoč same od sebe; zanje bo poskrbela narava. Ne zaradi maščevanja nad ljudmi ali zaradi njene zlobe, temveč zaradi neosebnih fizikalnih zakonitosti, ki vladajo temu svetu. V zadnji instanci mu torej kljub vsemu ne vladajo politiki ali bankirji in mu seveda niti ne morejo.

Politika kajpak ni znanost, je pa ena od procedur resnice, kot pravi Alain Badiou. In če je procedura resnice, jo podnebne spremembe preprosto zanimajo in jo morajo zanimati. Mirno lahko rečem, da so podnebne spremembe že nekaj časa resnica tega sveta, pa če se skeptiki zaradi tega vržejo na trepalnice.

Bistveno je vedeti, koliko toplotne energije se akumulira v oceanih. Ko torej razmišljate o podnebnih spremembah, poglejte najprej v oceane, ne v nebo. Tam zgoraj ne boste videli ničesar.

Politiki bodo pred vse večjimi izzivi, kajti potreba po gospodarski rasti je v ostrem nasprotju s potrebo po zmanjševanju porabe nafte, zemeljskega plina, drv in premoga. Gospodarsko rast bi bilo mogoče zagotoviti z drugimi viri energije, toda to niti približno ni preprosto. Kaj porečejo na to naftne in druge korporacije, ki kopičijo velikanske profite natanko zaradi kurjenja fosilnih goriv?

Na dveh stolih hkrati pač ni mogoče sedeti. Korporacije zaradi lepih želja papeža in Obame prav gotovo ne bodo popustile in ne bodo prenehale s proizvodnjo energije za tovarne in avtomobile, letala, ladje in vse druge porabnike, ki jih bo vedno več, in ne vedno manj. Jim niti na misel ne pride.

Zastavlja se zgodovinsko pomembno vprašanje o razmerjih med znanstveniki in politiki. Med slednjimi so prav gotovo tudi taki, ki dvomijo, kot se reče, v znanstvena spoznanja, toda njihova drža je v resnici povsem nepomembna. Kaj bodo torej storili politiki, ki jim znanstveniki že nekaj časa govorijo, da je morda celo prepozno za kakršne koli resne ukrepe, če nočemo, da postane Zemlja Venera?

V težavah so že sedaj tudi navadni ljudje, ki volijo politike. Znanstvenikov ne volijo, hvalabogu, politike pač. Kaj bodo storili? Bodo še naprej navijali za politike, ki tajijo podnebne spremembe, ali pa bodo obrnili ploščo in končno začeli voliti politike, ki imajo vsaj ideje in željo, da vplivajo na gospodarstva in zamenjajo nori žargon o nenehni rasti?

Zlasti je treba nehati govoriti o soglasju znanstvenikov, da podnebne spremembe res obstajajo. Soglasja nimajo česa iskati, ko govorimo o znanstvenem delu. Znanstveniki ne soglašajo, da je tri krat tri devet, ker preprosto vsakdo ve, da je toliko. Tu ni prostora za kakšna soglasja. Nihče ne soglaša z Newtonom in z zakoni gravitacije, lahko pa soglaša s sosedom, da je ona manekenka res kul. Zakoni gravitacije so dokazani in so nesporni, okoli lepote one manekenke pa se je mogoče prepirati in izražati tako ljuba mnenja. Kdor tega ne ve, ne more niti soglašati niti ne soglašati z Newtonom, saj zgolj ne ve. Lahko se pouči, toda ko bo vedel, zopet ne bo soglašal, ker ne bo nobene potrebe po soglasju. Znanstveniki se namreč ne dogovorijo, kaj je res in kaj ni, pač pa to dokažejo z eksperimenti, z matematiko in z drugimi dokazi.

Še vedno smo v srednjem veku, vendar ne bomo dolgo. Čisto mogoče je, da bomo izumrli.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži