Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Duhovno zdravje Slovencev in Slovenk je (vnovič) na resni preizkušnji. Ne ogroža ga zgolj JJ s svojo vladno ekipo, ogrožajo ga tudi sami prebivalci te države. V nedeljo se bo na referendumu že pokazalo, kako znajo sami poskrbeti zanj.

Pokazalo se bo namreč, ali res razumejo ljubezen – a ne le do bližnjega –, kot bo razvidno v nadaljevanju.

Sveti Pavel je prav gotovo eden najbolj prepričljivih zastopnikov in zagovornikov narave zakona in ljubezni oziroma odnosov med njima, zato je dobro imeti pred seboj njegove besede.

Takole je pisal Rimljanom (Rim 7:7-12): Kaj bomo torej rekli? Je mar postava greh? Nikakor ne! Vendar greha nisem spoznal razen prek postave, saj tudi za poželenje ne bi vedel, ko postava ne bi govorila: Ne požêli! Ob tej zapovedi je greh sprostil v meni vsakršno poželenje; kajti brez postave je greh mrtev. Nekoč sem živel brez postave. Ko pa je prišla zapoved, je greh oživel in jaz sem umrl; izkazalo se je, da je zapoved, ki naj bi mi bila v življenje, bila v smrt. Greh, ki je po zapovedi dobil povod, me je namreč prevaral in me prek nje usmrtil. Tako je torej postava svéta in zapoved je svéta, pravična in dobra.

O čem govori Pavel? Govori natanko o razmerju med zakonom in njegovim kršenjem, o človekovi želji, da bi kršil postavo. Dokler ni postave, namreč ni želje, da bi jo kršil.

Ko postava je, je tudi želja. Tu ni pomoči: vselej bo postava in vselej bo želja, da jo kršimo. Seveda jo vselej tudi bomo kršili, kajti dokler se človek ne osvobodi, je tako rekoč obsojen na postavo in njeno kršenje. Seveda pa se lahko tudi osvobodi, kar pomeni, da zopet ne pozna postave in živi brez nje, kot pravi Pavel.

Osvobajanje pa je nujno povezano z vpogledom v samo naravo zakona in seveda nezavedne želje. Človekova želja, kot je pokazal Freud, je predvsem neločljivo povezana z otrokovim zgodnjim oddaljevanjem od Matere, od tega, kar v toplih domovih in v srečnem družinskem krogu praviloma zastopajo empirične matere. Tako oddaljevanje je nujno potrebno, saj je sicer odnos med Materjo in otrokom incestuozen, zatohel, blokiran oziroma smrtonosen. V slovenski kulturi je na žalost zelo veliko take incestuoznosti, depresivnosti in zatohlosti, zato se vedno znova kje pojavi kakšna nova zamisel o Materi in vračanju v njeno naročje (ideologija zdravja je na primer incestuozna, saj nenehno poudarja človekovo vračanje k nepokvarjeni Materi Naravi, ki ve, kaj je najboljše za nas, to pa nam tudi zagotavlja, da dobimo vse, kar potrebujemo).

Človeku pa resnično (duhovno) zdravje omogoča šele prekinitev z materjo (beri: z Naravo). Resnična ljubezen zato ni odnos do pristne, nepokvarjene, nedolžne, avtentične, tople Matere ali Narave, temveč je odnos do božje milosti, ki jo čisto nekaj drugega (čisto prav je, da je v tem primeru bog moški).

Ljubezen namreč pomeni vztrajanje v božji milosti in pomeni zavračanje oziroma preziranje Matere, ki človeka priklepa nase. Ljubezen (a ne do Matere) je zato temelj univerzalnosti in natanko tu so prekratki verski dostojanstveniki, ko trdijo, da je tradicionalna družina, ki jo sestavljajo mati, oče in otrok, najboljša.

Prvič. Tradicionalna družina sploh ni taka, saj obstaja cela vrsta starejših in zelo drugačnih oblik družinskega življenja, ki so tudi dobre ali najboljše. Drugič. Tudi če bi taka družina zares bila tradicionalna, to še ne bi pomenilo, da niso možne drugačne oblike družinskega življenja, ki šele bodo postale tradicionalne, s tem pa tudi dobre in najboljše.

Božja milost ni v nobeni resni zvezi s tradicijami in z njihovim branjenjem pred spremembami. Prav nasprotno je res: božja milost je univerzalni vzvod človekove kreativnosti in ljubezni do drugačnega. Šele s pomočjo božje milosti človek lahko spozna, kakšen je svet v resnici, onkraj imaginarijev, klišejev in ideologij o zatohlem, zaprtem, blokiranem in incestuoznem. Zaradi božje milosti je človek sposoben sodelovati v drugačnem življenju in ga živeti skladno z resnico sveta. Ali drugače rečeno: univerzalnost človeškega življenja omogoča slehernemu človeškemu bitju, da preseže vsako partikularnost, pa če je ta še tako tradicionalna, dobra ali najboljša, ter ustvari nekaj novega onkraj zakona oziroma postave.

Ali kot bi dejal sveti Pavel: človek lahko postane bog. Zares radikalna je torej šele božja milost, ne pa človeške avtoritete, dostojanstveniki in popularni junaki, kot jih slavijo ljudje. Torej ni toliko radikalen človek, temveč je zares radikalna sama univerzalna možnost, da človek postane bog.

Sveti Pavel je dokazal, da je zakon treba presegati, saj je v nasprotnem primeru zatohel in uničujoč, ustvarjajoč blodni krog nenehnega uboganja ali nenehnega kršenja postave. Prav Jezusova smrt na križu in njegovo vstajenje dokazujeta, da je človekovo osvobajanje možno in nujno potrebno, kajti alternativa je zgolj počasno samouničevanje.

Takega samouničevanja je med Slovenci in Slovenkami, kolikor hočete, zato je med njimi tudi veliko depresij, alkohola, opojnih substanc, samomorov in družinskih ubojev. RKC ima pri tem ključno vlogo. Jezus nam je namreč pokazal, da je odrešitev natanko v kršenju zakona, ne pa v njegovem obsesivnem spoštovanju, kot trdijo dostojanstveniki. In presežek nad vsakim konkretnim zakonom je natanko božja milost, v kateri in s pomočjo katere se lahko zgodi prehod onkraj zakona.

Ljubezen in božja milost torej ne pomenita, da človek kot državljan uboga zakone in se jih drži kot pijanec plota, da je ves miroljuben, plah in ubog pred avtoritetami, da jih uboga in jim zvesto sledi, ko se sklicujejo na tradicije, dogme in karkoli drugega, da pred njimi zre v tla in ne upa dvigniti pogleda. Prav tako je povsem nesmiselno reči, da sta ljubezen do bližnjega in božja milost nekako rezervirani za katoliške vernike in njihovo vero v Boga. Daleč od tega: ljubezen je univerzalna in velja za sleherno človeško bitje, pomeni pa njegovo zmožnost, da preseže zasebno življenje, v katerem ljubi bližnje, in jo spremeni v politično.

Ljubezen torej ni zasebno čustvo, ki ga gojimo Doma, v krogu Matere do enega ali nekaj več ljudi okoli sebe, temveč je univerzalna zmožnost človekovega odnosa do drugega, do vsakega drugega. Ljubezen je zato radikalno kontingentna in nepredvidljiva ter je nikakor ne smemo krčiti na psihološko čustvo ali odnos do naključnih ljudi, ki jih imamo radi.

Pravijo, da človek zares ceni življenje šele, ko se to znajde v nevarnosti. In imajo prav. Morda človek šele v smrtni nevarnosti zares začuti, kaj je ljubezen, o kateri govorim. Resnična ljubezen od nas zato vselej terja, da se nečemu odpovemo, da tvegamo in celo radikalno tvegamo. Če ne zmoremo ničesar od tega, smo zgolj patetični, ko trdimo, da ljubimo (na primer šunko, jajca, pivo, počitnice ali nekoga, ki nam je všeč).

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži