Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Na prvi pogled je vprašanje neumestno, neprimerno, neprikladno, nesramno in celo žaljivo, kar pomeni, da ni postavljeno na pravem kraju in sploh ne bi smelo biti postavljeno; pa tudi sicer so psihotični ljudje v glavnem na zaprtih oddelkih psihiatrije, nekateri še vedno zamreženi, drugi polni antipsihotikov, s katerimi dobro služi industrija zdravil. Pa vendar si je dobro vzeti nekaj časa in razmisliti o vprašanju še iz drugega zornega kota, kajti obstajajo dobri razlogi, da sem si ga zastavil, saj se dovolj dolgo ukvarjam s psihoanalizo, da ni zastavljeno zaradi neznanja, nemarnosti ali celo zlobe. Osnovna zamisel je namreč tale: vselej lahko dam drugemu človeku več, kot pa mu dajem; vselej sem radikalno kriv. Seveda pa sem tudi sam drugi za druge.

Razmišljamo lahko s pomočjo tretjega seminarja, ki ga je imel Lacan v šolskem letu 1955-56. Tisto leto je govoril o psihozah. In dejal (poglavje XXII): bil sem para-jaz (paramoi) in verjel, da je to moj pravi jaz; seveda sem se povsem motil. Tega ni rekel zase, saj je citat, toda to ničesar ne spremeni. Vsak človek je najprej para-jaz. Politiki tudi. In vsaj nekateri vse življenje verjamejo, da je njihov para-jaz tudi pravi jaz, zato se nikamor ne premaknejo niti tedaj, ko zaradi tega trpijo sami in trpijo ljudje okoli njih. In nad tem para-jazom je vselej instanca, ki jo imenuje Lacan notranji saboter. Obstajajo pomembni trenutki v življenju ljudi, ko postane zelo pomembno in celo usodno, če je ta notranji saboter prevelik, premočan in preveč zahteven oziroma razdiralen, saj je vsak saboter tak.

Kdaj postane to zelo pomembno in aktualno? Na primer tedaj, ko politiki, tudi zaradi lastnih para-jazov, verjamejo, da so drugi ljudje, državljani in državljanke, kolektivni subjekt, ki naj bi sledil njihovim politikam, zamislim, dejanjem, načrtom, vizijam in predstavam o prihodnosti. To je lahko mandat, lahko je izbira, nekaj, v kar naj bi investirali.

In natanko v tej perspektivi je treba odgovoriti na vprašanje, zapisano v naslovu. Če so politiki izgubili stik z realnostjo, kar je pomembna razsežnost vsake psihoze, je seveda veliko vprašanje, zakaj bi jim državljani in državljanke sledili. Če naj bi človek komu sledil, potem je gotovo smiselno slediti tistemu, ki ga ne bo zapustil, ki mu ne bo storil žalega, ki ga, v zadnji instanci, ne bo ubil. In kdaj postane tako razmišljanje bolj aktualno, če ne prav ob srečevanjih z begunci?

Vprašanj je še več in napolnjujejo naša vsakdanja življenja. Zakaj bi na primer človek pri zdravi pameti sledil neoliberalcem? Zakaj bi sledil politikom, ki hlapčujejo Kapitalu? Zakaj ne bi raje sledil politikom, ki vedo, kaj je boljše življenje za vse ljudi, ki vedo, kaj narediti, da bodo ljudje tudi zares živeli bolje, ne le v pravljicah? Obstaja tudi komplementarno vprašanje: zakaj se ne bi upirali politikam, ki nalagajo ljudem vse večja in vse bolj nerazumna bremena? Zakaj se torej ne bi bojevali za komunizem, saj moramo živeti skupaj, ker druge možnosti preprosto nimamo?

Zakaj se torej ne bi zavzemali za nacionaliziranje produkcijski sredstev in vsega, kar je potrebno za proizvajanje dobrin, saj je privatiziranje naredilo že dovolj škode in je dokazano slabo? Ne vselej in ne povsod, seveda, a saj tudi družbena lastnina v stari Jugi ni bila izključno in absolutno samo slaba.

Zakaj bi torej sproti pozabljali, koliko škode so že naredili privatni lastniki kapitala, kolikšno katastrofo so povzročili tajkuni, koliko profitov so pospravili v svoje žepe, kako malo so investirali tja, kamor bi bilo zares treba investirati v dobro vseh ljudi, koliko monopolov je nastalo, ki so povzročili dodatno škodo. Res je skoraj neverjetno, kako kratek spomin imajo ljudje.

Dvajset let nazaj so se številni politiki udeleževali različnih prireditev in kot lajna vzklikali, da se Srebrenica ne sme nikoli več ponoviti, zadnja leta pa spremljamo totalno morijo v Siriji, ki je veliko obsežnejša od pokola v Srebrenici, medtem ko politiki prekladajo svoje riti z ene seje na drugo in mlatijo prazno slamo ter se sprašujejo, ali bi sprejeli kakega begunca ali ga morda raje ne bi.

Sirija je imela pred dvema letoma okoli 23 milijonov prebivalcev. Ne vem, koliko ljudi ve, da jih je danes razseljenih skoraj 11 milijonov; zadnje ocene o številu mrtvih so se te dni povzpele na več kot 310 tisoč. Ali si sploh predstavljamo, kaj bi pomenilo, če bi divjala vojna v Sloveniji in bi se milijon Slovencev podalo s svojih domov iskat zatočišča, tudi po svetu? Več kot štiri milijone prebivalcev Sirije je že zapustilo državo in se naselilo v bližnjih državah, kot so Turčija, Libanon, Jordanija, Irak in Egipt, medtem ko slovenski politiki modrujejo in modrujejo, ali bi jih vzeli nekaj sto ali ne.

Kaj je narobe s politiki? Kaj je narobe z ljudmi, da ne naredijo ničesar, medtem ko privatni lastniki neznansko bogatijo in hočejo privatizirati še vse, kar ni privatizirano? Pobirajo profite, malo investirajo, so brezmejno nagrajevani, cene dobrin pa so vsak dan višje.

V svetu brez prave avtoritete so politiki pred izjemno težko preizkušnjo, kajti človek, ki ne izgubi stika z realnostjo, in človek, ki ne pozna nevrotične krivde, razumeta, kaj pomeni, če se človeška bitja ne odzivajo ustrezno, z empatijo in s skrbjo, kot bi rekel Levinas, na stisko drugega človeškega bitja. Drugače rečeno: normalni politiki se na stisko ljudi odzivajo empatično in tako, da jim ponudijo pomoč.

Povedati moramo še tole. Freud je pokazal, da sta nevrotična zaskrbljenost za drugega in nevrotični občutek krivde zgolj neproduktivna obramba pred pravimi in zares pomembnimi občutki krivde v odnosu do drugega človeka. Nevrotik namreč skrbi zgolj zase in je izrazito egocentričen, kar pomeni, da se izogiba poštenemu, iskrenemu soočenju s seboj, zato tudi ni odprt do drugega človeka in njegovega morebitnega klica na pomoč.

Nevrotikov jaz je namreč para-jaz, o katerem govori Lacan v seminarju o psihozah. Človek s takim jazom se ne more ustrezno odzivati na ranljivost drugega človeka, na njegove potrebe in na njegove klice na pomoč.

Zahodnim politikom primanjkuje vsega tega, kar zajema preprost izraz empatija. Iz načinov vedenja, govorjenja in drugih izrazov je mogoče zlahka sklepati, da ne premorejo ne afektivne ne kognitivne empatije. Ker ne premorejo prve, ne izražajo občutkov, ki bi bili ustrezni odzivi na občutke, čustva in afektivne izkušnje beguncev; ker ne premorejo slednje, ne morejo videti in razumeti beguncev iz njihove perspektive, zato zgolj ponavljajo svojo (kam jih bomo dali, koliko bo stalo, kdo je nevaren, kako jih vrniti, od koder so prišli, itd.).

Zaradi vsega tega še niso psihotični, jim pa primanjkuje veliko stika z realnostjo.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Komentarji  

-1 #1 Krimsky 07:00 15-09-2015
Česa Freud ni naredil nikoli? Nikoli ni poskočil »A si ti normalen?«, nikoli ni lepil etiket, nikoli predalčkal. Čeprav je imel hudo nenavadne primerke, od Podganjarja do Človeka-volka ...
~
Če potisnemo politike v predalček 'psihotiki', nismo naredili nič. Tudi oni so namreč del boga (če je bog neskončen, so nujno njegov sestavni del, ... za hudiča in zlo pa ne ostane niti en kubični milimeter prostora).
~
Politiki, ki jih imamo, so trenutno najboljši, kar jih ta svet lahko ponudi. Seveda pa se nam ni treba zadovoljiti s to sliko sveta (Wittgenstein), sliko lahko kadarkoli tudi spremenimo, in jo tudi ves čas tudi že spreminjamo. Za začetek bi npr. zadoščalo, da mladež naučimo, da je 'svobodna volja' najbolj tragična zabloda sodobnega časa, najbolj barbarski koncept v zgodovini človeštva.
~
To bi potem sprožilo 'tiho tkanje duha' ...
Citat

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži