Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Ob dejstvu, da je Madžarska o polnoči zaprla mejo s Srbijo, postaja dokončno jasno, kakšna je resnica Evropske unije onkraj vsakdanjega blebetanja o solidarnosti, pravicah, vrednotah, humanosti, svetli prihodnosti, skupnem življenju v miru in bratstvu, krščanskih temeljih. Do nje se zlahka dokopljemo, če vsaj malo razmišljamo. Ali pa tako, da preberemo kako dobro knjigo in pri tem še razmišljamo. V izvrstni knjigi Racing to Justice: Transforming Our Conceptions of Self and Other to Build an Inclusive Society, pod katero je podpisan John A. Powell, izšla pa je leta 2012, naletimo na zapis Martina Luthra Kinga, ki je vreden, da si ga zapomnimo: s pomočjo znanstvene in tehnološke genialnosti smo zgradili svet, v katerem smo vsi sosedje, pa vendar se še nismo usposobili za etično držo, s katero bi ga spremenili tako, da bi bili vsi bratje. Toda to moramo narediti, moramo se naučiti živeti skupaj kot bratje ali pa bomo skupaj izumrli kot bedaki. Povezuje nas skupna usoda, ujeti smo v mreži vzajemnosti. Kar vpliva na enega samega človeka, posredno vpliva na vse. In nikoli ne morem postati, kar bi moral postati, dokler vi ne postanete, kar bi morali postati; enako velja za vas. Na tak način je zgrajeno božje kraljestvo. Vsak človek je torej nujno povezan z drugimi ljudmi, s katerimi deli skupno usodo.Ali kot je dejal Edward Said: nihče ni ena sama stvar. To pomeni, da noben begunec ni zgolj begunec, temveč je tudi mati, oče, inženir, učitelj, zdravnik, medicinska sestra, babica, igralec violine in tako dalje. Ko poslušamo te dni Zahodne politike, pa imamo občutek, da so zgolj ena sama stvar: grožnja in nevarnost.

Če hočemo govoriti o pravičnosti, in simptomatično je, da politiki o njej ne govorijo ali pa sploh ne znajo govoriti, ker preprosto ne vedo, kaj bi še povedali onkraj zlizanih klišejev, moramo govoriti o vzajemnosti, človečnosti, naklonjenosti do drugega človeka, poudarja Powell. Ko govorimo o pravičnosti, zato ne pošiljamo na meje oboroženih ljudi, da tam postavljajo zidove in raztegujejo bodeče žice. Tega kratko malo ne naredimo. Ko resno mislimo na pravičnost, se tudi obnašamo resno.

Naredimo nekaj drugega; natanko zato. Sprejmemo ljudi in obenem razmišljamo, kaj bi lahko naredili, da sploh ne bi odšli iz svoje domovine, kjer na primer divja vojna, kakršna poteka v Siriji. Vprašamo se, kaj je svet storil, da vojne v Siriji sploh ne bi bilo, kaj je storil, da bi se končala, kaj dela natanko v tem trenutku, da bi se čim prej končala in da ne bi umrlo še na tisoče ljudi.

Če tega ne naredimo, nam ostajajo zgolj konstrukcije, mentalne sheme, kamor skušamo spraviti z mediji posredovane politične izjave veljakov in vsakdanja mnenja neukih. Kakšne so torej konstrukcije begunca? Kdo jih konstruira in čemu? Kakšne koristi imajo od takih konstrukcij, v katerih je begunec vselej grožnja in nevarnost? Kaj pa ogroža, komu je nevaren?

Konstrukcije kajpak podpira strah, podpira jih tesnoba. Z njo je najlaže manipulirati tako, da postaja strah še navadne ljudi. In v trenutku se razširi mnenje, da bodo muslimani povsem preplavili Evropo in jo okupirali. Begunci tako niso več navadni ljudje, temveč so teroristi in zavojevalci. In le milimeter manjka do ugotavljanja, ki je te dni vse bolj v modi, da jih je nekdo kratko malo poslal k nam in jim še plačal, da bi naredili Evropi čim več škode, da bi pripravili teren za kolonizacijo.

Powell ima popolnoma prav, ko trdi, da je zahodni self izolirani posameznik, ločen od vseh drugih posameznikov, ki se prebijajo skozi življenje in skušajo preživeti v tekmi drug proti drugemu, polni strahu, tesnobe in preplavljeni s stresom. V taki perspektivi je seveda zlahka pričakovati, da bo prepoznal begunca kot tekmeca, ki mu hoče nekaj vzeti.

Izolirani in prestrašeni posameznik je ubogo bitje, ki v glavnem ničesar ne razume in se vede instinktivno kot človeška žival. Ne razmišlja in zgolj obrača oziroma vrti mnenja, na katera je navajen, mnenja, ki jih ima pri roki, mnenja, ki zastopajo nezavedne fantazme in so izdelki imaginarnih scenarijev.

Prav tako se Powell ne moti, ko nadaljuje: v Zahodnem svetu že dolgo vlada logika racionalnosti, objektivnosti, zasebne lastnine, tržnega kapitalizma in – rase. Ljudje so še vedno prepričani, da se delijo na rase (bela, črna, rumena in kar je še barv); podobno so prepričani, da se delijo glede na veroizpoved, pri čemer ne pozabijo vselej poudariti, da so muslimani zelo militantni.

Evropa postaja v teh dneh to, česar smo se bali: avtoritarna država, ki ščiti in varuje svoje pred njimi. Išče izgovore in načine, kako ustaviti begunce, ki so vselej reka, val, množica, dolga kolona. Trpljenja ljudi ne prepoznava in se osredotoča na škodo, ki jo utegnejo povzročiti. Nekateri policisti in vojaki že imajo ukaz, naj streljajo, če bo potrebno.

Norost je popolna. Na trpeče ljudi namreč nikoli ne streljaš, ker nikoli ni potrebno streljati. Trpljenja se ne lotevaš z nasiljem, temveč s sočutjem in z gostoljubnostjo. Vse to je zelo preprosto in za razumevanje zadošča zdrav razum.

Lekcija pa ima nadaljevanje. Prava varnost je namreč šele v povezovanju z drugimi in drugačnimi ljudmi, ne v postavljanju barier. Psihologi, sociologi, antropologi in drugi strokovnjaki so že nič kolikokrat dokazali, da je podlaga za zdrav razvoj posameznikov (healthy self) povezovanje, oblikovanje občestev, v katerih ljudje prepoznavajo drugega človeka ne kot nevarnost, temveč kot sočloveka, ki je vselej že ne le tak kot oni, temveč je tudi del njih samih.

Tako je bistvo: ko se zapiramo pred drugimi ljudmi, se zapiramo pred seboj, pred tistim delom nas samih, ki je zmožen za to, kar je tudi najbolj dragoceno: naklonjenost do drugega človeka. Seveda ni treba vedno znova poudarjati, da je vsak človek drugi za nekoga.

Biti-za-drugega, pravi Levinas v razpravi z naslovom De Dieu qui vient à l'idée (1986) je svetost, ki je v jedru vsake vrednote. Povedano drugače: ne obstaja vrednota, ki ne izhaja iz človekove naravnanosti do drugega človeka, in ne obstaja vedenje, zavezano takim vrednotam, če ni vedenje-za-drugega. Ne proti njemu, temveč zanj, v njegovo dobro. Vsako drugačno razmišljanje o vrednotah je zgolj izgubljanje časa in mlatenje prazne slame à la Cerar.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Komentarji  

-1 #1 Ana 01:02 18-09-2015
Pisec tega besedila misli, da bomo kar odprli vrata na široko in pozdravili vse ter jim ponudili hrano? Naj vas opomnim, da je v Sloveniji kriza, ki ni izmišljena in ne potrebujemo še večje krize. Mislim da je razlog za nesprejem čisto moralen do lastne države. Če pa lahko, pa pomagaj, veliko je pomoči potrebnih v Sloveniji, nekateri se zadovoljijo že s službo veš.
Citat

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži