Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Morda, zgolj morda, najverjetneje pa ne, kajti če se ne zgodi nekaj posebnega, če so ljudje prepuščeni sami sebi in svojim interesom, pride do polnega izraza znamenita Freudova izjava, da ljudje ljubijo iluzije celo bolj kot sami sebe, kar med drugim pomeni, da se ne menijo niti za lastno dobrobit, kaj šele za blagostanje in dobrobit drugih ljudi. Skupina državljanov in državljank je sicer javno pozvala moža, naj presežeta zamere in razlike ter skupaj povlečeta Slovenijo iz blata, v katerem tiči že dolgo časa, toda njihova namera ni le politično naivna, temveč izraža tudi veliko neznanja iz psihologije subjektivnosti. Človek namreč ne preseže svoje partikularnosti, ker se za to odloči ali ker ga k temu nekdo pozove. Ne obstaja notranja motivacija, tako ljuba psihologom, da bi človek segal k univerzalnemu. Prav nasprotno je res: človek je notranje zainteresiran, da ohranja partikularnost in jo brani pred drugimi ljudmi, po možnosti pa še poveča in razširi – praviloma celo na račun drugih, za katere se ne meni kaj dosti niti tedaj, ko trpi sam in trpijo oni.

Pa vendar se lahko dvigne nad partikularnost. Za to je potrebna sila; človeka mora nekaj siliti k preseganju lastne egocentričnosti, omejenosti in končnosti. Drugače povedano: človek se ne odpre neskončnemu v sebi brez zunanje prisile. Prav zato se je nekoč rodil koncept etike. Ljudje, ki sledijo zgolj svojim potrebam in interesom, ne potrebujejo nobene etike.

Človeška bitja se kljub naravni zmožnosti za preseganje lastne partikularnosti najpogosteje svobodno odločajo za zaprtost pred Drugim in pred drugimi ljudmi, ne pa za silo, zaradi katere bi se odpirali. Ali kot bi rekel Levinas: človek je praviloma gluh za krike Drugega in raje skrbi zase kot pa za njega.

Zapisano velja tudi za Cerarja in JJ-ja. Iz njunega vedenja, iz njunih izjav in iz njunega političnega delovanja ne sledi, da sta resnično zainteresirana za Drugega, da sta odprta do Drugega in da želita presegati lastno partikularnost. Vsak se na svoj način udinja kapitalu in vrti žargon, pa čeprav hodi eden v cerkev, drugi pa trdi, da je zasidran v modernem centru; med drugim je problem natanko v tem, da sta tako močno zasidrana vsak v svojem zalivu.

Oba sta tudi konservativna, vsaj eden pa je celo maščevalen in privoščljiv.

V orisani luči je dobro premisliti še tole. Danes že deluje zunanja sila, zaradi katere bi se ljudje lahko odpirali Drugemu in neskončnosti ter presegali lastne partikularnosti v prid obče dobrega, to so vremenske spremembe, vendar večinoma tega ne naredijo, čeprav je sila zares velika, objektivna in zelo nevarna. Večinoma ljudje še vedno zgolj nevrotično skrbijo zase.

Udinjanje Kapitalu je celo tako močno, da večina ljudi ne stori ničesar in niti ne zazna kapitalistične sile, čeprav je dokazano, da je kapitalizem katastrofalen. V knjigi z naslovom Disaster Capitalism: Making a Killing out of Catastrophe, ki je izšla pred nekaj dnevi pri založbi Verso, spisal pa jo je novinar Antony Loewenstein, se zlahka prepričamo, kaj pomenijo katastrofe za kapitalizem in za Kapital, zlasti pa se prepričamo, da je odvisnost od enega in drugega tako velika, da je verjetno kar usodna. Nič se ne bo spremenilo.

Loewenstein nam tako pokaže, kakšna je realnost sedanjega kapitalizma, saj potuje po Afganistanu, Pakistanu, Haitiju, ZDA, Veliki Britaniji, Grčiji in Avstraliji, da bi se prepričal, kako veliki mednarodni konglomerati organizirajo bedo ljudi in kujejo dobičke, zato niti približno ne moremo ostati mirni, češ da Kapital skrbi za ljudi in za nenehno rast vsega.

Resnica Kapitala je srhljiva: res skrbi za rast, toda ta zajema tudi rast bede in katastrof.

Takemu kapitalu se najverjetneje sploh ni mogoče upirati, tudi če se veliko ljudi kot po čudežu odloči za preseganje vsakdanjih partikularnosti in za etično delovanje v odnosu do neskončnega boga. Pozivanje, naj se Cerar & JJ skupaj odločita za lepši jutrišnji dan v Sloveniji, je zato neskončno naivno.

Še bolj naivno je v luči neke druge knjige, ki je prav tako izšla pred kratkim pri londonski založbi Verso, podpisal pa jo je Jason W. Moore; naslov knjige je Capitalism in the Web of Life: Ecology and the Accumulation of Capital.

Ko preberemo še to knjigo, nam je dokončno in popolnoma jasno, da kapitalizem ne kuje dobičkov le z izkoriščanjem delavcev, temveč tudi s katastrofami, med katerimi so naravne. Ali kot pravi Loewenstein: Disaster has become big business.

Moore pa dodaja: capitalism is a way of organizing nature, including human nature. Kaj to pomeni za Cerarja, za JJ-ja in za vse nas, saj živimo v kapitalizmu?

Pomeni tole.

Kapitalizem je izjemno produktiven sistem za izdelovanje poceni hrane, energije in vsega drugega. Njegovi zastopniki verjamejo, da gre tako v nedogled. Na žalost pa na končnem planetu, na katerem število prebivalcev narašča iz dneva v dan, to ne gre – vsaj ne na način, ki je uveljavljen in prevladuje nad vsemi drugimi načini.

Če bi bilo torej treba kaj presegati, potem je treba na novo premisliti objektivno zagato, v kateri smo se znašli. V tej perspektivi bo v prihodnosti prav gotovo ena osrednjih tem svetost človeških življenj in svetost življenja nasploh. Brez etike ta svet kratko malo nima nobene prihodnosti več.

In ko začnemo govoriti o etiki, ki je pomembnejša od bioloških potreb ljudi, že razmišljamo o odgovornosti za vsakega drugega človeka, za življenje in za vsako možno eksistenco, ki je vselej v bogu. Ko razmišljamo o preseganju, o zmožnosti človeških bitij, da se dvignejo nad lastno partikularnost in prepoznajo njeno omejenost, prav gotovo govorimo tudi o tem, kar je temeljna analitična izkušnja vsakega pacienta: prepoznavanje destruktivne nevrotične krivde v luči neke druge izkušnje, ki je izkušnja odrešitve oziroma osvobajanja.

Izkušnja odrešitve usmeri človeka k drugemu človeku na povsem nov način, ki zajema odgovornost, pravo, resnično odgovornost, ne nevrotične zaskrbljenosti, maščevalnosti ali celo destruktivnosti.

Cerar in JJ bi se dvignila nad lastno partikularnost in subjektivnost, če bi zmogla preseči lastno narcističnost in osredotočenost nase, ki ju oddaljuje od odgovornosti za Drugega in drugega. Človek, ki preseže lastno narcističnost, je zmožen tudi za to, kar imenujemo v analizi avtentično soočenje s seboj in pristno razumevanje samega sebe. Paradoksno je, da take izkušnje potegnejo človek proč od njegovega ega, ki je vselej para-jaz, kot pravi Lacan. Ne k njemu, temveč proč od njega, saj ljubi iluzije bolj kot sebe.

Ko se zgodi premik v analizi, opazimo spremembo v pacientovem vedenju, saj postane bolj za-drugega in je bistveno manj kot na začetku usmerjen sam vase in k samemu sebi. Taka usmerjenost je neprimerno produktivnejša kot nevrotična zaskrbljenost, zato je pacient po novi izkušnji bolj discipliniran, kot je bil prej, bolj delaven, zlasti pa je bolj kreativen.

Človek, ki je kreativen in osvobojen nevrotične krivde, ki ga vleče na dno kot sidro, je tudi zmožen za ljubezen, ki je kajpak po definiciji usmerjena k drugim ljudem in k Drugemu. Take so Freudove besede: normalen človek je kreativen in zmožen za ljubezen.

Cerar & JJ bosta na dobri poti, ko bo javnost iz njunega vedenja ugotovila, da izražata velik občutek za ponižnost in skromnost, zlasti pa zmožnost za odpuščanje sebi in drugim ljudem. Na tej poti bosta, če bosta prebrala kako dobro knjigo (v svojih prispevkih sem jih v zadnjem času predstavil kar nekaj), končno bolje razumela kapitalizem in njegovo predatorsko naravo, zato se bosta začela zavedati, da je subjekt vselej subjekt nečesa višjega, kot je posameznik, da je kolektiven, zavezan ideji dobrega, resnice in egalitarnosti. Potem pa se bo morda, samo morda, začelo dogajati kaj zares zanimivega za prihodnost te dežele.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži